Rman je svoje ime dobil po neranljivem Ahilu, njegovo latinsko ime je namreč Achillea millefolium L. Danes rman poznamo pod številnimi ljudskimi imeni, kot so jermanec, kačjek, purečjak in škorocelj. Poznamo ga kot trajnico, ki zraste do 50 centimetrov, ima pokončno, čvrsto steblo, ki raste iz plazeče korenike. Prepoznamo ga po suličastih listih, ki se razcepijo v manjše lističe, ti pa so izmenično nameščeni. Zacveti v začetku poletja v odtenkih od bele pa do rožnate, v čudovitih cvetnih koških, ki jih obletavajo čebele.
V času prehladov, glavobolov in za rane
V rmanu najdemo številna eterična olja in druge učinkovine, ki blažijo vnetja, pomagajo pri prebavnih težavah, prekomernem potenju in pri zaustavljanju krvavitev. Čaj iz rmana praviloma uporabljamo v času prehladnih obolenj, ko nastopi vročina, prehlad ali gripa. Nepogrešljiv je tudi pri gastrointestinalnih težavah. Rmanov čaj ali poparek lahko uporabljate kot podporno zdravilo pri celjenju globokih ran. Če boste rane s čajem redno izpirali, boste preprečili vnetja, delno pa deluje tudi kot analgetik. Nepogrešljiv je pri glavobolih, saj deluje kot blago pomirjevalo. Pogosto ga priporočajo pri zlati žili in težavah z zaostajanjem mesečnega perila ter spremljajočih bolečinah.
Sušimo na temnem in suhem mestu
V zdravilne namene rman uporabljamo posušen. Nabiramo nadzemne dele rastline, ki jih razprostremo na ravno podlago, in pazimo, da se stebla med seboj ne stikajo. Rman sušimo na senčnem, a toplem mestu, približno teden dni. Posušenega shranimo v steklenih kozarcih. Dobro zapremo, da ujamemo aromo. V kulinarične namene se praviloma uporablja svež. Številni ga uporabljajo kot dekoracijo. Lističi so odlična popestritev pri poletnih solatah, nadzemni deli rastline pa so priljubljeni pri pripravi likerjev in zdravilnih grenčic.
