Letos na njej sodelujejo štirje akademski slikarji iz tujine: Ado Furlanetto iz Italije, Zdravko Milić s Hrvaške, Brad Downey iz Združenih držav Amerike in Guangxu Zheng s Kitajske ter štirje iz Slovenije: Karmen Bajec, Nina Stopar, Breda Sturm in Pšenica Kovačič. „Vedno poskušam izbrati osem avtorjev, za katere predvidevam, da se bodo med sabo tudi povezali in - moram potrkati - da mi je to še vsako leto uspelo. Že prvi večer, ko imamo spoznavno večerjo, nastane razširjena družina. V tem tednu, ko so skupaj, se tako navežejo, da se te vezi ohranijo. Tujci tudi marsikomu od naših omogočijo razstavo v tujini, kar je za našega umetnika v teh časih zelo težko. Če nekdo ne premore kar lepega zalogaja denarja, so mu namreč vrata galerije v tujino zaprta, če ima prijatelja, s katerim se je en teden družil v Ljubljani, se pa to da povezati, tako da to je gotovo ena velika prednost,“ ponazarja Vran. Tudi letošnji udeleženci so takoj navezali poseben stik. „Jaz sem star 78 let. Z mlajšimi udeleženci sem se povezal, kot da bi bili ista generacija. Zelo sem navdušen,“ nam zaupal Furlanetto, njegove besede pa je potrdila tudi Karmen „Prvi dan smo se šele spoznavali, drugi dan smo pa že funkcionirali kot ena velika družina. Se mi zdi, da ima vsak svoj karakter in svoje sposobnosti vrhunskega slikarstva, a se v tej raznolikosti tudi najdemo. Imamo generalni skupni jezik, ki ga vsi razumemo in se s tem tudi poistovetimo.“ Na same umetnike pa zelo inspirativno vpliva tudi ambient Plečnikovih Križank. „Marsikateri slikar v Ljubljano pride s svojim konceptom, a ga mesto z vsemi koncerti in dogajanji tako prevzame, da ga nehote zapelje v eno drugo smer. Pred leti se je zgodilo tudi, da smo organizirali reflektorje, da so lahko delali ponoči. Po enem od koncertov Ljubljana Festivala smo se v preddverju atrija v Plečnikovem hramu ustavili še na zadnji pijači. Na ta večer so za naslednjega pripravljali eno operno predstavo. V glavnem atriju je vadil baletni zbor, na odru je imel vaje orkester, pevci pa so v ozadju trenirali svoj glas. Bila je taka dinamika, da mi je eden od slikarjev rekel, da bi on to rad slikal, to željo pa so nato izrazili še trije umetniki. Takoj smo uredili štiri platna, umetniki pa so potem do treh, štirih zjutraj, dokler so bile vaje, slikali to, kar se je dogajalo. To je ta magija,“ opisuje Vran, njegovim besedam pa pritrjujeta tudi naša sogovornika. „Prvi dan smo še malo tipali okolico. Vsi smo prišli s skicami, kaj bomo počeli. Tu se pa človek kar malo zaustavi. Jaz sem bila tukaj sicer tudi v srednji šoli in ta aura prostora je neverjetna. Ko pride človek v Križanke, se prepusti času in prostoru in dobi navdih, ne da bi sploh kakorkoli iskal ali gledal,“ pravi Karmen, Ada pa je navdušila cela Ljubljana. „Prvič sem tukaj, čeprav je tako zelo blizu mene. Že v nedeljo sem prišel z ženo in hčerko in smo se sprehodili po starem delu. Nismo mogli verjeti, da je možno, da je tako blizu Italije eno tako mesto. Jaz ga imenujem kar majhen Pariz. Zelo velikokrat smo s hčerko v Londonu in vedno sem se čudil tamkajšnjemu utripu življenja, tu v Ljubljani pa sem doživel isto: da je vse živo in polno kulture in da, ko greš po cesti, slišiš vse jezike. Zaljubil sem se. Ljubljana je mesto, ki ga požiraš z očmi. Zagotovo se bomo še vrnili,“ poudarja Ado. Ali bo kaj od nje pokazal tudi na svojih platnih, pa lahko preverite že na odprtju razstave del udeležencev kolonije, ki bo v petek, 14.7., ob 12. uri v Viteški dvorani Križank.
