Z razstavo, ki jo je pripravil kustos etnolog Marko Grego, Tolminski muzej postavlja na ogled nekaj izbranih skrinj in skrinjic iz svoje zbirke 76 iz Posočja. Nastajala je od leta 1950. Nekatere so preproste, druge imenitne, vsem pa je skupno, da so nekoč hranile največje dragocenosti svojih lastnikov. Restavrirane so bile v delavnicah Goriškega muzeja.
Skrivnostna skrinja
“Beseda skrinja, ne glede na to, ali označuje starinsko, muzejsko, okrasno, zamrzovalno, glasbeno ali potovalno, zaradi tesne povezanosti z nekdanjim in tudi s sodobnim načinom življenja že sama po sebi vzbuja nekakšno skrivnostno mikavnost. Vsaka je tvarna posoda, ki ohranja spomin znanih in neznanih življenjskih zgodb, razmišljanj in usod posameznikov, družin, domačij, rodov in naselij,” je uvodno misel za katalog ob razstavi Tminski bajnki: kmečke skrinje Zgornjega Posočja zapisal etnolog, sociolog, politik in konservator Silvester Gaberšček.
Čeprav so bili bajnki, kot skrinjam pravijo na Tolminskem, med najvažnejšimi kosi notranje opreme, so v zadnjem stoletju končali na smetišču zgodovine. Grego pripoveduje: “Ne le pozabljeni, kakor si razlagamo ta frazem, pač pa žal vse prevečkrat tudi dobesedno na smetišču. V času modernizacije bivalnih prostorov po drugi svetovni vojni so skrinje postopoma zapuščale osrednja mesta v pritličju in nadstropju hiš in se selile na podstrešja, v skrite hodnike in kleti, v skednje in lope.” Usodo skrinj je dodatno zapečatil potres leta 1976. V času obnove so mnoge, tudi dragocene, končale pod kolesjem gradbenih strojev ali pa, za drobiž, v rokah zbirateljev in prekupčevalcev s starinami. “Majhen del tega našega kulturnega bogastva se je vendarle ohranil, za kar gre zahvala takratnim muzealcem in posameznim entuziastom, ki so se pomena tovrstne dediščine zavedali in iz ruševin rešili marsikaj od tega, kar je danes na ogled v Tolminskem muzeju,” je hvaležen.
Zadnjo skrinjoso odkupili lani
Grego je dodatno pridobil šest skrinj z ožjega Tolminskega, zadnjo je muzej odkupili lani. Dve skrinji je našel v hiši v Rutarjevi ulici v Tolminu. “Pozabljeni sta se prašili v kotu nizkega podstrešja, da sem se komaj priplazil do njiju,” se spominja. Med razstavljenimi skrinjam izpostavlja arhaičen kason - skrinjo za shranjevanje žita, ki je bil izdelan v Čadrgu nad Tolminom. Po ustnem izročilu naj bi bil star okoli 250 let. Izdolben je iz jelovega debla in priča o ljudski domiselnosti. Podobne oblike so znane iz srednjeveške tradicije nekaterih evropskih držav. “Kason naj bi bil izdelan v času, ko so v Čadrgu kmetje intenzivno trebili gozd in sekali stara drevesa. Na razstavi ni na ogled, ker je pretežak za prenašanje,” pojasnjuje. Skrinja iz sredine 18. stoletja, ki so jo našli v Bači pri Podbrdu, je narejena iz mehkega lesa, verjetno smreke ali jelke, je rezljana in črno prebarvana. Iz 18. stoletja sta tudi skrinji iz Tolminskih Raven, ena je iz češnjevega, druga iz hruškovega lesa. Odlično je ohranjena skrinja iz orehovega lesa, ki je bogato okrašena z intarzijami, med katerimi izstopata motiv šopka in ptičkov, kar pomeni, da je bila ženitovanjska.
Prepotovala je kontinente
“Edina skrinja v zasebni lasti v naši zbirki je potovalna iz druge polovice 19. stoletja s Pečin. S takratno lastnico Marjanco Kofol, ki je bila kuharica pri angleškem konzulu v Aleksandriji, je prepotovala več kontinentov, od Evrope in Afrike do Južne in Severne Amerike. Ena od postaj na njeni poti je bila tudi v Gorici, o čemer priča papirnata nalepka, ohranjena na bočni stranici,” zgodbo razkriva Grego. Pozornost vzbuja glasbena skrinjica, ki je bila last Devetakove družine iz Tolmina. Po pripovedovanju lastnikov je bila izdelana okoli leta 1880 v Švici. Z Bukovskega vrha na Šentviški planoti prihaja preprosto izdelana lesena skrinjica, ki je z vseh strani okrašena z rezljanimi motivi krogov in križev, vpisano ima letnico 1833. Stranice so vezane po principu lastovičjega repa. “Male skrinjice so izjemno zanimive, narejene so enako kot velike, šokirajo z mojstrsko izdelavo in skritimi predali, najbrž za nakit ali dokumente. Minimalizem je bil za tisti čas zelo razvit,” je nad izdelavo navdušen Grego.
Konstrukcijsko gledano so skoraj vse skrinje, ki jih hrani Tolminski muzej, zabojnega tipa s pokrovom in podstavkom. Le pri dveh, iz Soče in z Bače pri Podbrdu, gre za različico s podaljšanima bočnima stranicama, ki sta nosilni in v spodnjem delu oblikovani v nogi. “Gre za način izoliranja zaboja in njegove vsebine od tal in vlage, po čemer sklepamo, da sta obe med najstarejšimi v zbirki.”
Večina skrinj iz tolminske zbirke je izdelana iz lažjih in mehkejših vrst lesa, predvsem smrekovega, jelovega in macesnovega, ki ga je v alpskem prostoru v izobilju.
Marija Rutar je bila očitno dobra pogajalka
Pri pripravi razstave so bili v veliko pomoč terenski zapiski prve tolminske muzealke Marije Rutar. “Kakšna neverjetna energija jo je gnala, ko je obiskovala tolminske kraje, tudi najbolj odročne, in po hišah zbirala stare predmete, o njih uporabi in izdelavi spraševala ljudi in si vse natančno zapisovala v svoje zvežčiče. Pogosto je dodala preproste risbice. Pri nekaterih zabeležkah, ki se nanašajo na vrednejše starine, kamor sodijo tudi skrinje, zasledimo zanimive opombe, povezane s pogajanji glede odkupne cene. Navedeno je na primer bilo, koliko je lastniku za dotični predmet ponujal italijanski kupec in koliko je lahko zanj odštel muzej. Marija je bila očitno dobra pogajalka, saj se v muzeju danes nahaja lepo število skrinj in drugih predmetov, opisanih v njenih zapiskih.”
Bogato gradivo za proučevanje dediščine tolminskega prostora so zapustile tako imenovane Orlove terenske ekipe študentov, zbranih okrog nekdanjega ravnatelja Etnografskega muzeja Borisa Orla. Na Tolminskem so, v navezi s takratnim Muzejem za Tolminsko, delovale v začetku 50. let minulega stoletja. Študenti so na terenu fotografirali, risali in popisovali etnološko, arhitekturno in tehnično dediščino. Pisno in slikovno gradivo s teh akcij hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, kar nekaj najdenih predmetov, med njimi tudi skrinj, je priromalo v Tolminski muzej.
Velike skrinje že v 15. stoletju
Prvi dokazi o obstoju skrinj v slovenskem prostoru so iz rimske dobe. Njihov razvoj je vse do poznega srednjega veka dokaj nejasen. “V Sloveniji v srednjem veku kmečkih skrinj skoraj zagotovo ni bilo, imelo jih je plemstvo. Ljudske skrinje se začnejo pojavljati v 15. do 16. stoletju, ko so že delovale žage venecijanke, razvijalo se je mizarstvo, standard se je rasel,” pojasnjuje upokojena etnologinja Inga Miklavčič Brezigar, avtorica razstave in kataloga Ljudske skrinje na Goriškem iz leta 2000. Začela se je razvijati dekoracija mehkega lesa z rezljanjem, ki je pripovedovala zgodbe. Na eni od skrinj, ki jih hrani Goriški muzej, so denimo vrezane črke abecede, kar pomeni, da so se otroci tudi s pomočjo skrinj učili pisati in brati.
Prve skrinje in skrinjice so našli že v egipčanskih grobnicah v piramidah. Kot pravi Brezigarjeva, so v prisotnosti krščanstva prišle v zavest kot skrinja zaveze. V 15. stoletje sega najstarejša upodobitev skrinje na slovenskem ozemlju na freski v cerkvi sv. Nedelje v Crngrobu pri Škofji Loki. Z upodobitve ni mogoče razbrati, za kakšen namen se je uporabljala, potrjuje pa se splošna prepoznavnost in razširjenost tega pohištvenega elementa med preprostim kmečkim prebivalstvom.
Od žitnih do ženitovanjskih skrinj
V poznem srednjem veku so se začele skrinje jasno razločevati po namembnosti, kar se je odražalo v njihovi podobi. Med kmečkimi so prevladovale žitne. V njih je bila spravljena letina žit, moka, fižol, bob in druga živila, kar je moralo biti na suhem in varnem pred škodljivci. Znotraj so bile običajno pregrajene. Ker je bila pomembna predvsem njihova uporabnost, niso bile okrašene. V skrinjah so prevažali celo mrtve, zato so jim rekli tudi truge.
Nasprotno je veljalo za ženitovanjske skrinje, ki so se iz srednjeevropskega prostora in zlasti Italije širile k nam. “So bile reprezentativen pohištveni kos, ki je bil vedno izdelan po naročilu in je izkazoval imenitnost neveste oziroma njene družine. Bogato so bile okrašene s finesami in so postale osrednji pohištveni element nevestinega novega doma,” pojasnjuje Grego. Sprva so se uveljavile le v plemiških in meščanskih krogih, v 19. stoletju tudi v kmečki kulturi. Izdelovanje ženitovanjske skrinje za balo so premožnejše družine zaupale izkušenim mizarjem in rezbarjem, ki so se v oblikovanju urili v tujih delavnicah in so pridobljeno znanje postopoma širili tudi na podeželje. Eden takšnih je bil Jožef Braunizer iz solkanske župnije, pri katerem je v župnijskih knjigah zapisan poklic scrinarius (izdelovalec skrinj). Večina nevest se je morala zadovoljiti s cenejšimi izvedbami, kakršne so izdelovali domači mizarji samouki. A tudi med njimi se je našel mojster, o katerem se je širil dober ljudski glas.
Restavriranje je zapleten proces
Ko so v Goriškem muzeju sredi 90. let zaposlili restavratorja, so se lotili restavriranja, med drugim tudi skrinj. V katalogu ljudske skrinje na Goriškem restavrator Davorin Pogačnik izčrpno opisuje proces. Kot piše, je restavriranje odvisno od dobe nastanka, materiala, ohranjenosti in porekla skrinje. Za eno skrinjo v povprečju porabijo mesec dni. Proces poteka po ustaljenem vrstnem redu. Najprej izdelajo dokumentacijo s fotografiranjem celote in zanimivih detajlov ter naredijo skice. “Dokumentacija je nujna zaradi prepoznavanja zgodovinskih, umetnostnih, socialnih in izobraževalnih vrednosti skrinje ter raziskave oblike, strukture in konstrukcije,” pojasnjuje restavrator. Potem predmet v posebni komori za teden dni izpostavijo dezinfekciji. Zahtevno je ravnanje zvitih delov, najpogosteje pokrovov. Za lepljenja uporabljajo naravno lepilo klej. Poseben izziv je restavriranje železnih delov. “Izogibamo se grobih posegov s ciljem ohranjanja celovitosti in estetske integritete skrinj, da bi čim bolj ponazorili duha časa z vsemi pretresi, skozi katere so se ohranile.” Skratka, proces je zapleten in tehnično zelo dovršen.
Kaj skrinja pomeni danes?
“Skrinja nekaterim pomeni del kulturne dediščine, drugim le nekaj starinskega, česar sodobni človek ne potrebuje. Vsekakor se očiščene in restavrirane s svojo estetiko, pričevalnostjo in uporabnostjo brez težav kosajo z moderno notranjo opremo, zato je pravzaprav škoda, da jih danes videvamo večinoma le v muzejskih zbirkah. Hkrati pa se dobro zavedamo, da smo jih le na ta način rešili skorajšnjega propada,” zgodbo zaokrožuje Grego. Brezigarjeva dodaja: “Vrednotenje starega v novi dobi zagotavlja vkoreninjenost in identiteto, ki jo sodobni človek potrebuje. Simbolni pomen skrinje odslikava tudi dejstvo, da volivci svoje glasove oddamo v volilne skrinjice.” In potem skrinjica do poznega večera hrani skrivnost, kakšna bo prihodnost.
