Michael J. Fox je pred nekaj dnevi spet spomnil nase zodličnim dokumentarcem Still, ki je izšel na Apple TV. Še vedno ali Pri miru, oba naslova sta smiselna, ko je govora o malem Kanadčanu, ki je prišel v Hollywood iskat delo in čez noč postal ena največjih zvezd osemdesetih. Ko mu je ves svet ležal pred nogami, so mu diagnosticirali neozdravljivo Parkinsonovo bolezen, s katero se bori že več kot 30 let in o njej brez zadržkov govori v omenjenem dokumentarcu.
Michael Andrew Fox se je rodil 9. junija 1961 v Edmontonu v Kanadi. Oče William je bil bivši vojak s 25-letno kariero, ki je potem delal kot policijski dispečer, mama Phyllis pa je bila računovodkinja in priložnostna igralka. Michael je po starih starših irskega, angleškega in škotskega rodu.
V času očetove vojaške službe se je družina veliko selila po Kanadi in se 1971 končno ustalila v Burnabyju pri Vancouvru. Oče je umrl leta 1990 zaradi infarkta, mama pa lani jeseni. Že kot mali otrok je bil zelo težko pri miru in je ves čas tekal naokrog in še preden so se starši obrnili, je že bil 3 ulice naprej v slaščičarni. V mladih letih se je ukvarjal tudi s športom in kot vsi Kanadčani igral hokej, a je bil vedno za glavo nižji od vrstnikov. Ker je bil na stranskem tiru, je raje hodil v dramski krožek, kjer so bila večinoma dekleta. Pri 15 letih je začel igrati v kanadski televizijski seriji Leo in jaz. Ker je bil videti mlajši, je tudi igral 10-letnega otroka.Ko so mu agenti svetovali, da v Hollywoodu iščejo igralce, ki so videti precej mlajši, je spakiral kovčke in poskusil srečo v meki filma.
Hollywood ali nič!
Tam si je najel stanovanje in iskal priložnostne vloge, ki pa jih ni bilo. Na koncu je, kot pravi sam, iz smetnjakov pobiral hrano in razprodal vse pohištvo iz najetega stanovanja. Ko ga je odkril producent Ronal Shedlo, je dobil obrobno vlogo v televizijskem filmu Pisma od Franka. Tam je bil podpisan kot Michael Fox, a ko je želel svoje ime registrirati pri Igralskem cehu, je odkril, da že obstaja igralec z enakim imenom iz zgodnje dobe filma, zato si je moral omisliti novo ime. Michael A. Fox ni prišlo v poštev, ker se kanadsko A izgovarja kot »eh«, prav tako pa ni želel dodati Andrew ali Andy, zato je v spomin na igralca Michela J. Pollarda v svoje ime preprosto vrinil J.
Na v filmu je prvič nastopil 1980 v Polnočni norosti in dve leti pozneje v Razred 1984. Ko je NBC sestavljal igralce za novo komično serijo Družinske vezi, je dobil vlogo Alexa P. Keatona. Serija, ki je tekla sedem sezon do 1989, je bila Foxu pisana na kožo. Čeprav je bil sprva za vlogo mišljen Matthew Broderic, je vlogo po pilotnem snemanju, kjer so igralci ob njegovih štosih umirali od smeha, dobil Fox. Serijo so sprva želeli oglaševati kot družino s kul starši in čudnimi otroci, kjer bi bili starši glavni liki, a že po četrtem delu je bil osrednja figura instantne uspešnice prav Michael J. Fox. Na vrhuncu si je serijo vsak teden ogledala kar tretjina ameriških gospodinjstev. Za svojo vlogo je Fox dobil tri Emmyje med 1986 in 1988 in Zlati globus leta 1989.
Filmska slava čez noč
V času igranja v seriji je konec 1984 posnel še en film, Mladi Volkodlak (1985), hkrati pa sta ga za vlogo Martyja McFlyja v Nazaj v prihodnost vzela Zemeckis in Spielberg. Zemeckis je že 1980, ko je pisal scenarij za film, imel v mislih mladega Kanadčana, a je v času priprave filma producent Družinskih vezi, Gary Goldberg, zavrnil vsako možnost, da bi igralca posodil za film, sploh ker je bila mama iz serije Meridith Baxter na porodniškem dopustu in je vso breme serije padlo na Foxa. Snemanje Nazaj v prihodnost se je zato začelo z Ericom Stoltzom, a je Zemeckis projekt po samo 14 dneh ustavil, saj Stoltz ni imel prave energije in še manj smisla za humor. Slavni režiser je končno uspel prepričati kreatorje Družinskih vezi, da so dovolili Foxu zaigrati v filmu.
Michael J. Fox se spominja, da je dopoldne po njega prišel en voznik, ga odpeljal na sceno serije, od tam pa drugi na večerno in nočno snemanje filma. Fox je garal kot živina in spal le nekaj ur na noč. Snemanje filma je trajalo dva meseca, Nazaj v prihodnost pa je postal finančna uspešnica (bil je najbolj dobičkonosen film leta 1985, skupaj pa je v blagajne prinesel 381 milijonov dolarjev) in je navdušil tudi kritike ter gledalce. Michael J. Fox je čez noč postal bogat igralec, ki so ga oboževali predvsem mlajši gledalci. 1988 so posneli še dve nadaljevanji, ki sta v kinematografe prišli ločeno, 2. del 1989, tretji pa leto pozneje. V tem času je Fox posnel tudi Svetloba dneva (1987) s pevko Joan Jett v njenem prvencu, Skrivnost mojega uspeha (1987), dramo Svetle luči, veliko mesto (1988) in vojni film Žrtve vojne (1989). Skrivnost mojega uspeha je bil prav tako uspešen in je v blagajno prinese 100 milijonov.
Prizemljila ga je soigralka
V Svetlih lučeh je nastopila tudi soigralka in filmska punca iz Družinskih vezi, Tracy Pollan, ki je postala tudi Foxova žena v resničnem življenju. Fox je v dokumentarcu povedal, da je na snemanju Družinskih vezi v enem od premorov, že malce opit od slave, zabrusil Pollanovi, da diši po škampih, ta pa ga je z z odgovorom češ kdo pa si misli, da je, naredila tako majhnega, da je Michael ostal brez besed.
»Tisti hip sem se noro zaljubil v njo in tako je še danes,« je povedal Fox.
Vojni film Žrtve vojne je bil vse prej kot lahkotna komedija, v katerih je do takrat igral Kanadčan. V filmu, v katerem igra skupaj s Seanom Pennom, je pokazal čisto drugačen pristop in čeprav film ni bil ne vem kako komercialno uspešen, so bili kritiki polni pohval nad Foxovo transformacijo samo leto dni po koncu snemanja Družinskih vezi.
Nenadzorovani tiki na platnu
1991 je nastopil v Docu Hollywoodu, romantični komediji o ambicioznem mladem zdravniku, ki obtiči v majhni podeželski vasici v Južni Carolini. Prav na snemanju tega filma je Fox prvič opazil, da z njegovim telesom nekaj ni prav. Že v tretjem delu Nazaj v prihodnost v enem od prizorov, ko teče po mestecu, nekajkrat čudno stopi z levo nogo. Zgrda (1991) z Jamesom Woodom je bil še en film, kjer se v nekaj prizorih opazi čudno trzanje leve roke. V tem času so igralcu že diagnosticirali Parkinsonovo bolezen in mu dali še največ 10 let za delo, zato je čez noč podpisal pogodbo še za tri filme, Receptor (1993) z Gabrielle Anwar, Življenje z Mikeyem (1993) s Cyndi Lauper in Požrešen (1994). Za temi tremi ga vidimo še v stranskih vlogah v Ameriškem predsedniku (1995) in Mars napada! (1996). Njegova zadnja velika filmska vloga je bila v Strašljivcih (1996) Petra Jacksona, kjer Fox igra arhitekta, ki se lahko pogovarja z duhovi. Potem je večinoma le še sinhroniziral like v risanih filmih, med drugim je bil Mišek Stuart Little v vseh treh delih Disneyeve uspešnice in Milo Thatch v Atlantis: Izgubljeno kraljestvo.
Od 1996 do 2000 je na ABC-ju tekla serija Vsi županovi možje, ki je ena Foxovih najboljših, če ne kar najboljša predstava. Serija se vrti okrog Mikea Flahertyja, podžupana namišljenih mestnih oblasti New Yorka. Fox je za serijo dibl Emmyja leta 2000 in tri Zlate globuse med 1998 in 2000, pa še dve priznanji Ceha igralcev 1999 in 2000. Šele v tretji sezoni je Fox uradno povedal, najprej soigralcem, potem pa še javnosti, da ima Parkinsonovo bolezen in po četrti sezoni se je tudi umaknil. Sicer je še trikrat gostoval v različnih delih, v seriji pa ga je zamenjal Charlie Sheen. Sledile so le še epizodne vloge in gostovanja kot na primer v seriji Scrubs in potem v Boston Legal.
Bolezen napreduje
Fox se spominja: »Nekega jutra po popivanju z Woodyjem Harelsonom me je v hotelski sobi zbudilo sonce. Z levo roko sem si zakril oči in opazil, kako mi nenadzorovano trza mezinec.«
Pozneje mu je medlela leva rama, vse bolj pa se je začela tresti cela roka. To se v epizodah Županovih mož opazi skoraj v vsakem prizoru. Sprva je roko skrival, potem pa jo je zaposlil, tako da je ves čas vrtel kak kuli ali pogledoval na uro. A Parkinsonova bolezen, za katero še vedno ne vedo točno, kaj jo povzroča, je neozdravljiva bolezen. Krive so lahko tako genetske predispozicije kot vplivi iz okolja.
Fox je eden od štirih sodelujočih iz serije Leo in jaz, ki so potem razvili Parkinsonovo bolezen, kar bi lahko pomenilo skupni vzrok, vendar tega niso raziskovali.
»Analiziral sem tisoče scenarijev. Šel sem lovit ribe blizu tovarne papirja, jedel sem lososa, ki sem ga ulovil, bil sem na veliko kmetijah, v srednji šoli sem kadil veliko trave, ko je država zastrupljala pridelek. Ampak od teh scenarijev, če bi rad prišel do konca, se ti tudi zmeša.«
Ko so mu diagnosticirali bolezen, je Fox zapadel v depresijo in se vdal alkoholu. Potem si je poiskal pomoč in od 1992 naprej je trezen. Od 1998, ko je razkril svojo bolezen, je zelo aktiven pri osveščanju o bolezni in od 2010 vodi 100 milijonov vreden sklad za raziskovanje te zahrbtne bolezni.
Nikoli se ne predaj
Njegovo delovanje na področju Parkinsonove bolezni je skoraj tako pomembno kot njegova filmska kariera, za svoje dosežke je dobil posebno priznanje kanadske države, 2007 ga je Time uvrstil na seznam 100 ljudi, katerih talent in moč spreminjata svet. 2010 je prejel tudi častni doktorat iz medicine Karolinska inštituta, ima pa tudi častni doktorat iz prava, ki mu ga je podelila Univerza Britanske Kolumbije.
Kljub temu, da obiskuje fizioterapije in jemlje zdravila, se njegovo stanje počasi slabša. Pred kratkim je v intervjuju za CBS povedal: »Ne bom lagal. Postaja težje, vsak dan je bolj naporen.« Na hrbtenici so mu odstranili benigen tumor, pri padcih pa si je že večkrat zlomil kosti, tudi med snemanjem dokumentarca Still je z očesom udaril po omarici.
V zdravju in bolezni
To so besede njegove žene Tracy Pollan, ko je izvedela za njegovo bolezen. Par se je poročil 16. julija 1988 v Arlingtonu v Vermontu in ima štiri otroke. Najstarejši sin je Sam Michael, rojen 1989, potem sta sledili dvojčici Aquinnah in Schuyler (rojeni 1995) in 2001 še ena hčerka Esme. FOx ima dvojno državljanstvo, kanadsko in ameriško, na zaključku zimskih olimpijskih iger 2010 v Vancouvru pa je povedal, da je zelo ponosen, da je Kanadčan. V svojem domačem mestu v Burnbayu je častni občan od 2010, družina pa večinoma živi v stanovanju na Manhattnu v New Yorku.
