Ne samo, da so Midnight Oil od svojih začetkov 1972 v naslednjih desetletjih razvili najbolj izvirni avstralski zvok, njihov aktivizem proti jedrskemu oboroževanju, onesnaževanju planeta in zapostavljanju prvotnih prebivalcev Avstralije jim je prinesel priznanje širom sveta, pa tudi veliko negodovanja, predvsem na domačih tleh. V petdesetih letih so uspeli vplivati na generacije Avstralcev bolj kot katerikoli band iz Avstralije
1971 so bobnar Rob Hirst, basist Andrew James in kitarist Jim Moginie igrali skupaj in izvajali glasbo skupin Cream, Creedence Celarwater Revival in Led Zeppelin. Trio iz Sydneya je nosil ime Farm, na oglas za pevca pa se je javil Peter Garrett, ki je postal glavni vokalist in klaviaturist, glasbeni slog pa se je premaknil proti progresivnim skupinam z začetka sedemdesetih, Jetro Tull, Focus in Yes, začeli pa so ustvarjati tudi svoj material. Garrett je še študiral v Canbeerri, zato so igrali le občasno okoli Sydneya in na vzhodni avstralski obali. Garrett se je 1976 preselil v Sydney, da bi končal diplomo iz prava in skupina je začela igrati redno, spremenili pa so tudi ime – Midnight Oil, ki so ga izžrebali izmed predlogov Television, Sparta in Southern Cross. Fraza Midnight Oil je vzeta iz Hendrixove Burning of the Midnight Lamp.
V klubih za par največjih oboževalcev
Potem, ko je skupina dobila novo ime, so začeli razvijati agresivni, punkovsko hard rockovski zvok za svoje poslušalce po pubih. 1977 se je pridružil še kitarist Martin Rotsey, skupina pa je skupaj z menedžerjem Garyjem Morrisom ustanovila svojo založbo – Powderworks. Pri njej so 1978 izdali prvenec z enakim imenom, ki je prilezel do 43. mesta na avstralskih lestvicah albumov. Prvi single, Run by Night, ni bil uspešen, uvrstil se je na 100. mesto lestvic za nekaj dni. Kljub temu so Midnight Oil takoj zgradili trdno bazo oboževalcev, najprej v Sydneyu, potem pa še drugod po Avstraliji, samo prvo leto so odigrali 200 koncertov. Sploh njihovi nastopi so bili nekaj posebnega, polni energije, z edinstvenim gibanjem Garretta, ki je spominjalo na neke vrste divji ples.
Po razočaranju z albumom Midnight Oil je 1979 sledil drugi, Head Injuries, ki je bolj poudaril kitarske zvoke z več progresivnimi elementi, izpostavljen pa je bil tudi Garrettov vokal. Album se je uvrstil na 36. mesto in do srede osemdesetih dobil zlati status. Aprila 1980 je ustanovni član, basist Andrew James zapustil skupino zaradi bolezni, nasledil ga je Peter Gifford. Prepoznavnost je rastla, s tem pa tudi samozavest peterice. Tretji album, Place without a Postcard, je izdal CBS, posnet pa je bil v Angliji s producentom Glynom Johnsom, ki je delal tudi z The Who in Stonesi, s katerim ni bilo prave kemije. Vseeno je album, ki je prišel do 12. mesta na lestvicah, dal dva singla, Don't Wanna be the One in Armstice Day, ki sta prišla med Top 40 v Avstraliji.
Midnight Oil niso zanimivi za Avstralce
Komercialni del avstralske glasbene industrije, ki je promoviral najstniške zvezdnike, zanesljive pevce hitov in tradicionalne pop skupine, je ves čas zanemarjal Midnight Oil. Tako jih razen Dobule Jay radia v Sydneyu, ni vrtela nobena glavna glasbena postaja. Tudi menedžer Gary Morris je neusmiljeno obračunaval s kritiki in novinarji in jim prepovedoval oglede koncertov, zato je bilo javno mnenje Oilom konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih zelo nenaklonjeno. Celo nastop na televiziji ABC v popularni oddaji Countdown je bil zadnji hip odpovedan, ker je skupina zahtevala, da ves repertoar odigra v živo s svojim tonskim tehnikom. Ker so tudi na vajo prišli prepozno, so jih izbrisali iz liste nastopajočih za to oddajo, skupina pa se je zaklela, da nikoli ne bo nastopila v tej prepoznavni glasbeni odadji. Ko je voditelj oddaje; Molly Meldrum 19. julija 1987 vodil zadnjo oddajo, si je pobril glavo kot jo ima pevec Garrett in obžaloval, da Midnight Oil nikoli niso nastopili pri njem.
Na drugi strani so pristaši skupine oboževali glasbo in ideje skupine in ustvarili izjemno povezanost. Politično orientiran rock je bil za Avstralijo nekaj povsem novega, Peter Garrett pa je hitro postal eden najbolj karizmatičnih in priljubljenih glasbenikov v državi.
Osemdeseta in politični aktivizem
Četrti album leta 1982, 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1 (imenovan tudi 10 to 1) je pomenil preboj za Midnight Oil tako v Avstraliji kot po svetu. Read About It in Power and the Passion sta prišli na 8. in 3. mesto na lestvicah, album pa je ostro kritiziral ameriško vmešavanje v tuje zadeve in imperializem. Album je ostal na avstralskih lestvicah kar 171 tednov, prišel pa je tudi na ameriške lestvice, ko je bil izdan v ZDA leta 1984.
Najboljše delo pa je šele prišlo na vrsto – 1983 so organizirali koncert Stop The Drop v podporo jedrskemu razoroževanju, za katerega so prejeli nagrado avstralskega združenja za mir. Oktobra 1984 je bil izdan album Red Sails in the Sunset, posnet na Japonskem. Na vrhu avstralskih lestvic je bil kar 4 tedne, s precej tehničnimi rešitvami in ostrimi besedili o politiki, potrošništvu, militarizmu, okolju in grožnji jedrskega uničenja. Ovitek, ki prikazuje Sydney po jedrskem napadu, je narisal japonski umetnik Cunehisa Kimura. Peter Garrett se je podal tudi v politiko in kandidiral na listi Stranke za jedrsko razorožitev, NDP za avstralski senat. Na volitvah decembra 1984 je dobil 9,6 %, malo mu je zmanjkalo do potrebnih 12,5 % za izvolitev. Iz stranke je nekaj mesecev pozneje izstopil, ker je začela kazati elemente komunizma in čeprav ni bil izvoljen, je Garrett že postal prepoznavna javna osebnost.
Čez noč slavni
Avstralija je skupini 1985 jedla iz roke in nastopil je čas za nove podvige. Najprej je decembra 1985 izšel mali album Species Deceases, ki je bil na vrhu lestvic 6 tednov, 1986 pa so več mesecev prebili na turneji v avstralski divjini med Aborigini, kjer so spoznali vso bedo avstralskih staroselcev. Spoznanje je navdihnilo njihov naslednji album, Diesel and Dust, ki je izšel 1987 in se je ukvarjal za aboriginsko tematiko. Malo pred izidom je skupino zaradi natrpanega urnika zapustil basist Peter Gifford, zamenjal ga je Bones Hillman iz The Swingers.
Album je bil na vrhu lestvic 6 tednov, na ameriških Bilboard 200 pa je kotiral na 21. mestu. Na njem je tudi njihov največji hit Beds are Burning, v Avstraliji je dosegel šesto, v ZDA pa 18. mesto. Avstralska glasbena zveza ARIA jim je 1988 podelila nagrado za najboljši ovitek za album in najboljši single in pesem za Beds are Burning. Tudi na podelitvi ni šlo brez vroče krvi, ko je hotel voditelj Ian Molly Meldrum za vsako ceno prekiniti politični govor menedžerja Morrisa, ki je nagrade prevzel. Še naprej so kalili mir konservativne avstralske javnosti z opozarjanjem na krivice staroselcev in na številne druge nepravilnosti v družbi. Med 1989 in 1993 in potem še od 1998 do 2002 je bil Garreett predsednik avstralske fundacije za ohranitev okolja ACF, med 1993 in 1998 pa je bil v odboru Greenpeacea. 1990 so Midnight Oil ob razlitju tankerja Exon Valdez leti poprej, odigrali nenapovedan koncert pred zgradbo Exona v New Yorku in z napisom »Ob Midnight Oil plešete, ob Exxon Oil pa vam je slabo«.
Druga polovica osemdesetih s svetlim plamenom
Še en album je sledil, ki je potrdil skupino na vrhu avstralskega glasbenega ustvarjanja – Blue Sky Mining, izdan februarja 1990, je bil na vrhu avstralskih lestvic in blizu njega v Skandinaviji in Švici. Istoimenski single govori o rudarski tragediji v Wittenoomu, rudniku in predelovalnici azbesta, kjer je več sto ljudi umrlo zaradi azbesta. Naslednji Earth and Sun and Moon, izdan aprila 1993, se je spet naslonil na Aborigine in krivice, ki so se jim godile. Sledili so še Breathe (1996), Redneck Wonderland (1998) z bolj elektronskim zvokom in 2002 še Capricornia. Skupina je nastopila na zaključni prireditvi Olimpijskih iger 2000 v Sydneyu, kjer so z črkami Sorry spet opozorili na Aborigine in dejstvo, da je premier John Howard vztrajno zavračal možnost simboličnega opravičila staroselcem za vse zločine.
Prekinitev delovanja za ministrovanje
Decembra 2002 je Peter Garrett napovedal svoj odhod iz skupine, da bi se posvetil politični karieri. 2004 je vstopil v Senat kot poslanec laburistov in dobil funkcijo ministra v senci za klimatske spremembe, okolje, dediščino in umetnost. Novembra 2007 je bil Peter Garrett postavljen za ministra za okolje, dediščino in umetnost. Ostali člani so medtem še vedno igrali, a ne pod imenom Midnight Oil. So pa skupaj z gostujočim zdaj politikom odigrali na koncertu WaveAid v pomoč žrtvam cunamija v Indijskem oceanu za božič 2004. Tudi 2009 je Midnight Oil z Garrettom spet stal na odru, točneje 12. in 13. marca za pomoč žrtvam požara v divjini mesec pred tem.
Potem pa je 4. maja 2016 na spletni strani skupine odjeknila novica, da se namerava skupina spet združiti na turneji, prvi po Avstraliji po 2002 in prvi svetovni po 1997. Midnight Oil so odigrali 77 koncertov v 16 državah. Marca 2018 je izšel dokumentarec Midnight Oil: 1984, s posnetki s turneje Red Sails in the Sunset, ki se je te dni vrtel tudi na slovenski nacionalki. V njem so bili še neobjavljeni filmski trakovi, ki bili so več kot 30 let spravljeni in pozabljeni pri snemalcu.
Nadaljujejo od tam, kjer so končali
Avgusta 2020 je bila posneta tudi prva nova pesem po razpadu 2002, Gadigal Land, ki vključuje besedilo v jeziku aboridžinov iz okolice Sydneya. 7. novembra 2020 je na svojem domu v ZDA zaradi raka umrl basist Bones Hillman, skupina pa je nadaljevala kot kvartet. 18. februarja lani je izšel zadnji, trinajsti album Resist. Člani zasedbe Midnight Oil so povedali, da novih albumov ne bo več, še vedno pa bodo ustvarjali glasbo. Turneja Resist se je končala 3. oktobra lani v Sydneyu s 40 pesmimi in skoraj štiriurnim koncertom, kar ni slabo za fante na pragu sedemdesetih let.
Čeprav so bili Midnight Oil zapostavljeni s strani mainstream medijev, so vseeno prodali več kot 20 milijonov albumov. Leta 2006 so bili sprejeti v dvorano slavnih avstralske ARIA. Skupina je s svojim delovanjem pripomogla k razvoju demokracije in politične in socialne aktivnosti, predvsem pri mlajših generacijah, so zapisali pri AllMusic, kritik Bernard Zuel pa je nekoč rekel: »Midnight Oil so točno to, kakor zveni Avstralija.«
