Robert Charles Durman Mitchum se je rodil v Bridgeportu v ameriški zvezni državi Connecticut 6. avgusta 1917. Mama Ann Harriet Gunderson je bila norveška imigrantka in hčerka ladijskega kapitana, oče James Mitchum pa železniški in ladjedelniški delavec škotsko-irskega porekla. Robert je imel starejšo sestro, Annete Julie Mitchum, ki je bila prav tako igralka.
Oče James je umrl februarja 1919 v delovni nesreči, ko sta ga stisnila dva vagona. Mama takrat sploh še ni vedela, da je bila noseča s tretjim otrokom, Robertovim mlajšim bratom Johnom, ki se je rodil septembra tega leta. Naslednjih 8 let je z državno pokojnino po možu sama vzgajala tri otroke, dokler ni spoznala britanskega mornariškega rezervista, Hugha Morrisa, s katerim se je poročila in dobila še eno hčerko, Carol Morris, Robertovo polsestro.
Iz tega otroka ne bo nikoli nič
Robert Mitchum je bil zelo poreden otrok, v šoli se je pogosto zapletal v pretepe, zato ga je mama 1929, ko je bil star 12 let, poslala v Felton v Delawareu, kjer sta živela njena starša. Ni trajalo dolgo, ko so Roberta izključili iz srednje šole zaradi ravsanja z ravnateljem. Leto pozneje se je s starejšo sestro preselil na Manhattan v zloglasni Hell's Kitchen. Tudi tam ni dolgo ostal v šoli in po izključitvi se je usedel na prvi vlak in odpotoval proti zahodu. Opravljal je razna priložnostna dela, kopal jarke in se poskusil tudi kot profesionalni boksar.
Mitchumova različica otroštva je bila malo drugačna – pri 14 letih naj bi ga v Savannahu v Georgiji aretirali zaradi potepuštva in zaprli. Po uspelem pobegu se je vrnil v Delawarein pri 16 je, ko okreval po nesreči, ki bi ga skoraj stala noge, srečal dve leti mlajšo Dorothy Spence, s katero se je potem poročil.
V Kalifornijo za sestro
Starejša sestra Anette Julie se je sredi tridesetih preselila v Kalifornijo, kjer je upala na igralsko kariero, kmalu pa je sledila tudi preostala družina. V Long Beach je Robert prispel 1936. V tem času je pisal besedila za lokalno astrologinjo Carroll Righter, sestra pa ga je prepričala, da se je skupaj z njo pridružil lokalni dramski skupini. Tam je delal kot odrski delavec in občasno odigral kakšno manjšo vlogo statista. Svoj smisel za pisanje je uporabil za to, da je za skupino napisal nekaj krajših iger, pa tudi besedila za pesmi in monologe za sestrine nastope.
1940 se je vrnil v Delaware po Dorothy, se z njo poročil in skupaj sta se vrnila v Kalifornijo. Dramsko kariero je obesil na klin, ko se je rodil prvi sin James, kmalu pa sta sledila še Chris in Petrine. Na začetku druge svetovne vojne je delal v Lockheedovi tovarni letal na letalskih motorjih in si poslabšal sluh, zaradi stresa pa je začasno izgubil tudi vid.
Vrnitev k igralstvu
Po okrevanju se je odločil, da se znova poskusi v igralstvu. Njegov agent ga je povezal s Harryjem Shermanom, ki je bil producent serije Paramountovih vesternov Hopalong Cassidy z Williamom Boydom v glavni vlogi. Mitchuma so vzeli za manjše vloge negativcev med 1942 in 1943, tu in tam je povedal celo kak stavek. Igral je tudi vojaka v Človeški komediji (1943) z Mickeyem Roonyjem, a nikoli ni bil podpisan pod vlogo. Prvi tovrstni uspeh je zabeležil v stranski vlogi marinca v Gung Ho! (1943), še naprej pa je dobival obrobne vloge pri različnih studijih.
V 30 sekundah nad Tokijem je navdušil režiserja Mervyna LeRoya in podpisal 7-letno pogodbo z RKO Radio Pictures, kjer je sodeloval v seriji B-vesternov priredb del Zanea Greya. Po solidnem uspehu filma Nevada je RKO posodil Mitchuma United Artistu, kjer je dobil vidno stransko vlogo za Zgodba o G.I. Joeu (1945). V njem igra od vojne izmučenega oficirja Billa Walkerja. Film je postal uspešnica tako komercialno kot pri kritikih. Kmalu po snemanju so Mitchuma vpoklicali v vojsko, ki jo je odslužil v Fort MacArthurju v Kaliforniji kot bolničar, medtem pa je bil film nominiran za 4 Oskarje, med drugim tudi za stransko vlogo Mitchuma. To je tudi igralčeva edina nominacija za Oskarja, ki ga nikoli ni dobil. A bistvo, ki je zaznamovalo njegovo kariero, je šele prihajalo na vrsto – film noir.
Duša film noira
Njegov prvi izlet v ta zelo specifičen hollywoodski žanr se je zgodil že 1944 z B-filmom Ko se poročita tujca. Sledili so The Locket (1946) z Laraine Day, pa Preganjan (1947), kombinacija noira in vesterna ter Nazvkrižni ogenj (1947). Njegov najbolj znani film noir je Iz preteklosti (1947), kjer je zaigral skupaj s Kirkom Douglasom.
Septembra 1948 so Mitchuma in igralko Lilo Leeds prijeli zaradi posesti marihuane kot del obsežne akcije policije proti veseljaškim predstavnikom Hollywooda. Mitchum je preživel 1 teden za zapahi, potem pa še 14 mesec in pol na javnih delih na kmetiji v Kaliforniji. 31. januarja 1951 je vrhovno sodišče ugodilo pritožbi odvetnikov in primer razveljavilo. Incident pa igralcu ni škodil, njegova popularnost je le še rasla. Tudi filmi, ki so prišli na velika platna takoj po njegovi aretaciji, so postali velike uspešnice.
Tudi zapor mu ni ušel
Kjer živi nevarnost (1950), The Racket (1951) in Macao (1952) so bili naslednji v seriji. Naslednji incident se je zgodil 1955 na snemanju Blood Alley, ko so Mitchuma odpustili, ker je v morje vrgel šefa za transport. To se je zgodilo potem, ko je prišel na snemanje močno pijan in razsul studio, ker ga ni pričakal avto. Tretji dan je samovoljno odšel s snemanja, producent pa je potem, ko ni uspel dobiti Humpreya Bogarta kot zamenjavo, vlogo odigral sam. Ime mu je bilo John Wayne.
1954 je posnel tudi Reka brez povratka, kjer je zaigral z Marylin Monroe in 1955 še Noč lovca, v kateri je igral kriminalca, ki se pretvarja za duhovnika, da bi našel skriti denar. Vloga v tem filmu velja za eno njegovih najboljših.
Največje uspešnice
Marca 1955 je Mitchum ustanovil DRM Productions (Dorothy and Robert Mitchum). Mitchum je za United Artists posnel štiri od petih načrtovanih filmov.
Nebo ve, gospod Allison (1957) je režiral John Huston, Mitchum pa igra marinca, ki je po brodolomu končal na pacifiškem otoku z nuno (Deborah Kerr). Film je bil nominiran za dva Oskarja, Mitchum pa za BAFTA za tujega igralca.
Ena njegovih najbolj znanih iger je vloga posiljevalca Maxa Cadyja v Rt strahu (1962), v šestdesetih pa je posnel manj filmov. V El Doradu (1967) je zaigral pijanega šerifa, v Anzio (1968) pa še eno od svojih številnih vlog o drugi svetovni vojni, tu ne smemo pozabiti podmorniškega filma The Enemy Bellow (1956) in seveda Najdaljši dan (1962) o izkrcanju na Normandiji.
V sedemdesetih le še močne vloge
Šestdeseta se za Mitchuma niso končala najbolje, večina filmov je bilo slabih in komercialno neuspešnih, igralec pa je doživljal osebnostno krizo in celo razmišljal o samomoru. Ryanova hčerka iz 1970 je igralca vrnila na stara pota slave, režiser David Lean pa je Mitchumovo idejo o samomoru podprl, ampak šele, ko bo film končan. V sedemdesetih je nanizal filme kot so Prijatelji Eddieja Coylea (1973), pa Polackov Yakuza (1974), film noir z japonsko tematiko, 1976 je zaigral tudi v klasiki Midway.
Mitchum je bil znan po tem, da je bil brez dlake na jeziku. Mediji so ga 1983 skoraj raztrgali zaradi njegovih rasističnih, antisemitskih in seksističnih izjav. Pred tem je na snemanju Šampionske sezone (1982) močno okajen s košem za smeti razbil obraz fotografinji revije Time. Ta ga je tožila za 30 milijonov zelencev, po poravnavi pa je fotografinja dobila celoten njegov honorar od filma.
Vojne vihre in Sever in jug
1983 se je Mitchum preselil tudi na televizijo. Tudi pri nas se ga spomnimo po mini seriji Vojne vihre in v nadaljevanju Vojna in spomini (1988). 1984 se je Mitchum pojavil v kliniki Betty Ford v Palm Springsu, da bi se ozdravil alkoholizma. 1985 je zaigral tudi v seriji Sever in jug.
Filme je snemal do srede devetdesetih. v Tombstoneu (1993) je pripovedoval zgodbo, v Scorsesejevi predelavi Rta strahu pa je tokrat zaigral detektiva. Mitchum je zaigral še v filmu o Jamesu Deanu, Dirka z usodo, kjer je igral režiserja Goergea Stevensa, njegova zadnja vloga pa je bila v norveškem filmu Pakten (1995).
Ne samo igralec
Manj znana plat Roberta Mitchuma je bila njegova glasbena pot – za razliko od večine igralskih vrstnikov je bil Mitchum zelo talentiran in je odpel številne pesmi za filme, v katerih je igral, med pesmimi pa najdemo Reka brez povratka in Calypso. Podal se je tudi v country vode, kjer je s pesmijo Little Old Wine Drinker Me (1967) prišel celo na deveto mesto country lestvic.
»To ni težko delo. Prebereš scenarij in če ti je vloga všeč in so finance O.K., pač sprejmeš. Potem si zapomniš besedilo, pojaviš se pravi čas na snemanju, narediš, kar ti je režiser naročil. Ko končaš, se odpočiješ in potem greš na naslednjo vlogo. Enostavno,« je Robert Mitchum okarakteriziral igralstvo.
Igralska družina
Tudi starejša sestra in mlajši brat sta postala igralca, enako tudi njegova sinova James in Christopher, hčerka Petrine pa je pisateljica. Tudi vnuka Bentley in Carrie Mitchum sta odigrala nekaj vlog, še en vnuk, Kian, pa je uspešen model.
Robert Mitchum je bil po prepričanju trd republikanec in zagovornik Reagana in Busha starejšega. Bil je tudi verižni kadilec, ki ga skorajda niso videli brez cigarete v roki. Umrl je 1. julija 1997, pet tednov, preden bi dopolnil 80 let in le dan prej kot prejšnji teden predstavljeni James Stewart. Razlog za smrt je pričakovan – rak na pljučih. Žena Dorothy, ki je bila dve leti mlajša od njega, je umrla 12. aprila 2014, stara 94 let.
Dve vrsti vlog - s konjem ali brez
Za Mitchuma ni težko najti mesta v zgodovini filma – spadal je v zlato dobo Hollywooda in duša film noira. Zase je Mitchum nekoč v šali rekel, da zna samo dve vrsti igre – eno s konjem in eno brez njega – pri tem je mislil na svoje vesterne in ostale filme. Njegov slog igre je večkrat deloval medlo, a to je bil njegov zaščitni znak. Odlično je obvladal tudi narečja, imel je fotografski spomin in si je zelo hitro zapomnil scenarije. John Huston je Mitchuma enačil z Brandom, Burtonom in Oliverjem.
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
