Če zanje še niste slišali, ni nujno, da so v vašem okolju redke. Gre za motnje hranjenja, ki so večinoma posledica sodobnega načina življenja in pritiskov družbe na posameznika. In čeprav jih stroka morda še ne šteje med »prave« motnje hranjenja, je njihov vpliv na življenje in zdravje posameznika prav tako močan, zato jih je dobro poznati.
Diabulimija
Diabulimija je motnja hranjenja, za katero trpijo bolniki s sladkorno boleznijo tipa ena. Pri diabulimiji v nasprotju z drugimi motnjami hranjenja ni hrana tista, ki je ključni dejavnik, ampak inzulin. Diabulimiki namreč zelo strogo omejujejo uporabo inzulina oziroma ga v skrajnih primerih niti ne uporabljajo. Tako gredo ves zaužiti sladkor in kalorije zaradi nedelovanja inzulina v krvi neposredno v urin, prek katerega se izločijo, kar se odraža v drastičnem in hitrem hujšanju.
Pica
Gre za motnjo hranjenja in duševno bolezen hkrati, pri kateri bolnik uživa neprebavljive snovi, kot so zemlja, barva in papir. Gre za precej pogosto motnjo hranjenja, ki jo največkrat zasledimo pri otrocih med prvim in šestim letom ter pri nekaterih nosečnicah in bolnikih z anemijo, ki jim primanjkuje železa. Tako kot pri preostalih motnjah hranjenja bolniki tudi v tem primeru tvegajo slabo prehranjenost ali celo podhranjenost, pica pa v nasprotju z drugimi lahko pripelje tudi do zastrupitve s svincem in motenj delovanja črevesja.
Sindrom nočnega hranjenja
Običajno ljudje čez dan zaužijemo tri četrtine dnevnega vnosa kalorij, preostalo zaužijemo ponoči oziroma zvečer. Bolniki s tem sindromom pa dve tretjini vseh kalorij zaužijejo ponoči. Sindrom je močno povezan z depresijo. Ker ponoči navadno zaužijemo več hrane, bogate z ogljikovimi hidrati, in hrane, s katero se »tolažimo«, se nočno hranjenje lahko razvije tudi kot oblika »samozdravljenja« oziroma samotolažbe.
