Vojne, lakota, bolezni, teroristi, apokalipsa zdaj! Zdi se, kot da je zahodna civilizacija neprestano na robu prepada, propada. A so bili že hujši časi, res pa je, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.
Benediktinski kronist Radulfus (985–1047) piše, da se je v letih 1032 in 1033 "lakota začela širiti na vse strani sveta in groziti s smrtjo skoraj vsemu človeštvu. Podnebne razmere so bile tako slabe, da noben trenutek ni bil pravi za setev in noben čas primeren za žetev, še zlasti zaradi poplav. Zaradi nenehnega deževja je bila zemlja tako razmočena, da je bilo tri leta zapored nemogoče napraviti eno samo brazdo, v katero bi posejali seme. Tako uničevalsko pomankanje je prihajalo z Vzhoda; potem ko je opustošilo Grčijo, je prišlo v Italijo, se nato usmerilo v Galijo in na koncu prizadelo še vsa območja Anglije. Prizadelo je vse sloje prebivalstva; bogati in nekoliko manj bogati so hirali od lakote enako kot reveži; tiranskost oblastnikov se je omilila pred splošno revščino. Če je kdo prodajal le malo hrane, je lahko navil ceno, kolikor je hotel, in dobil dobro plačilo. Medtem je ljudstvo, ki se je najprej hranilo s štirinožci in ptiči, v strašnih krempljih lakote začelo uživati vsakovrstno meso, tudi mrhovino in drugo gnusobo. Nekateri so poskušali ubežati smrti tako, da so jedli koreninice gozdnih rastlin in vodno rastlinje, a zaman; pred maščevalno Božjo jezo ni bilo kam pobegniti."
Popotnike so razkosali, skuhali nad ognjem in požli
"V tistem času - o, nesreča! - je silovita lakota prisilila ljudi, da so žrli človeško meso, kar se je v preteklosti, po pričevanjih, le redko dogajalo. Popotnike so napadali močnejši od njih, jih razkosali, skuhali nad ognjem in požli. Mnogim, ki so se selili iz enega kraja v drugega, da bi ušli lakoti, so ponoči v hišah, kjer so jih sprejeli pod streho, prerezali vrat: postali so hrana svojih gostiteljev. Številni so sadežem ali jajcem zvabili otroke na samotne kraje, kjer so jih ubili in pojedli. Marsikje so celo izkopali trupla, da so si z njimi tešili lakoto. Brezumni bes se je tako razširil, da so taki napadi manj grozili zapuščenim živalim kot ljudem. Nekdo je na tournuško tržnico prinesel kuhano človeško meso in ga prodajal, kot bi bilo živalsko in potemtakem nekaj povsem vsakdanjega. Ko so ga prijeli, ni zanikal krivde; zvezali so ga in sežgali na grmadi. Meso so zakopali, toda nekdo ga je ponoči izkopal in pojedel, potem pa prav tako končal na grmadi."
In to je šele začetek grozot, za katere ne moremo reči, da so zgolj reotrični opisi, literarne navedbe ali vaške čenče, (med drugim) piše italijanski zgodovinar Massimo Montanari v knjigi Lakota in izobilje (Založba *Cf, Ljubljana, 1998, str. 60-61).
