Če kdo ne pozna čudaka s kodrastimi lasmi, očali in harmoniko, ne pozna pop glasbe. Alfred Matthew Yankovic (njegov priimek jugoslovanskega porekla izgovarjajo kot 'Jankovik') je 63-letni glasbenik, producent, in igralec, najbolj poznan po svojem parodiranju popularne glasbe in priredbah v polke.
V teh dneh je prišel na filmska platna in ekrane film, ki govori njegovo zgodbo, v glavni vlogi pa nastopi Daniel Radcliffe. Ker je film produciral tudi Al Yankovic, spisal pa je tudi scenarij, je lahko poznavalcem omenjenega umetnika takoj jasno, da ne gre za klasično biografijo ampak spet nekaj, kar je moralo biti najprej smešno njemu samemu. Kar je tudi garancija, da bo tudi gledalcem. Nekaterim. Al Yankovic je, poenostavljeno rečeno, Andy Kaufmann glasbe.
Čudak, ki je spreminjal glasbo
Al Yankovic se je rodil v Downeyu v Kaliforniji 23. oktobra 1959, mami Mary Elizabeth in očetu Nicku Yankovicu. Njegov dedek se je pred 2. svetovno vojno preselil v ZDA iz Jugoslavije, priimek Janković pa je postal amerikaniziran Yankovic.
Zakaj je mulo že pri sedmih letih začel igrati harmoniko, Al vsakič pojasni drugače. Pač njegovi starši so želeli, da ne bi bil le še en od kitaristov, ki so potem zganjali rock'n'roll in da bi bil na svetu vsaj še en harmonikaš s priimkom Yankovic, ne le legendarni Frankie Yankovic, s katerim Al ni v sorodu. Spet drugič je svojo pot zagovarjal z vizijo obeh staršev, da bo s harmoniko v rock vnesel revolucijo. V filmu, kot lahko pričakujete, pa je zgodba čisto drugačna.
Harmonika v rocku, naravnost genialno
V sedemdesetih je bil Al Yankovic velik fan Eltona Johna, njegov album Goodbye Yellow Brick Road pa je eden od razlogov, zakaj je začel igrati rock s harmoniko. Navdih je črpal od številnih drugih kot so Frank Zappa, Allan Sherman in Spike Jones, pa tudi od sprevrženih in nenavadnih nastopajočih v radijski oddaji Dr. Dementa. Al Yankovic seveda ni spregledal niti kultne revije Mad, Monty Pythonov in Georgea Carlina, ki so garancija za nadpovprečno inteligenten in odbit humor.
To, da je dolgolasi kodrasti čudak nadpovprečen tudi sam, pove dejstvo, da je vstopil v šolo leto pred vrstniki in še preskočil drugi razred. Spominja se, da je bil za sošolce kot neke vrste raketni znanstvenik, enako pa je kot dve leti mlajši izstopal tudi na fakulteti, ki jo je končal 1979, ko je postal arhitekt.
Dr. Demento je bil njegov prvi mecen
Za svojo glasbeno pot je okrivil Dr. Dementa in njegovo oddajo, pri 16-ih, ko je radijski voditelj obiskal njegovo šolo, pa mu je porinil doma posneto kaseto s pesmijo Belvedere Cruisin (o njihovem avtu), ki je bila Dr. Dementu tako všeč, da jo je takoj uvrstil v oddajo.
Na fakulteti je postal DJ, prijel se ga je vzdevek Werd Al, ki ga je sprva imel za žaljivega, potem pa ga je sprejel kot umetniško ime, v zadnjem letniku pa je slišal My Sharona od skupine the Knack in jo predelal v My Bologna. Pesem je spet zavrtel Dr. Demento, potem pa je pevec The Knack, Doug Fieger, Ala Yankovica predlagal založbi Capitol Records, kjer je ob izidu singla podpisal tudi pogodbo za album. Ob povprečnih ocenah na fakulteti je čudaškemu mladeniču postalo jasno, da bo živel od glasbe.
Pohod na lestvice
V začetku osemdesetih je Al Yankovic začel nastopati z Dr. Dementom na turnejah, kjer ga je opazil menedžer Jay Levey. Čez noč je nastala skupina in Yankovic je posnel I love Rocky Road (parodijo I love Rock'n'Roll, skupine the Arrows). Od tu seje njegova pot začela strmo vzpenjati in čez noč je parodiral velike zvezde kot so Michael Jackson (Beat it je postala Eat it!), Madonna (Like a Virgin je postala Like a Surgeon).
Eat it je bila aprila 1984 celo na 12. mestu Billboarda in je bila do White & Nerdy 2006 njegova najvišje uvrščena pesem. Konec osemdesetih je posnel tudi film UHF, kjer se je lotil parodije Indiane Jonesa, Ghostbusters, Batmana in Jamesa Bonda.
V devetdesetih je bila njegova kariera v zatonu, potem pa je spisal priredbo Nirvane, Smells like Teen Spirit in ji prepesnil v Smells like Nirvana, kar je za Kurta Cobaina pomenilo, da jim je kot skupini zares uspelo. V tem času je obstajal tudi tako imenovani Weird Al's Bump, fenomen, ko je parodija pospešila prodajo originala. Večina glasbenikov je tudi dala dovoljenje za predelave, razen Coolia (Amish Paradise) in Michaela Jacksona (Eat it, Fat). Al Yankovic sicer večkrat poudarja, da je Michael Jackson tisti, ki je priredil njegovo avtorsko skladbo Eat v parodijo z naslovom Beat it. Kdor pozna Weird Alov humor, se s tem strinja.
Največja alternativna zvezda
Weird Al Yankovic je prodal več kot 14 milijonov plošč, posnel več kot 150 parodij in originalnih pesmi in nastopal več kot na 1000 koncertih. Pridelal je pet nagrad Grammy in še 11 nominacij, dobil 4 zlate in 6 platinastih plošč.
Od 2001 je poročen s Suzanne Krajewski, šefico marketinga pri 20th Century Fox, 2003 se jima je rodila hči Nina. Je vegeterijanec, ne preklinja, ne pije in se ne drogira, pravi. 9. aprila 2004 sta mu v nesreči z ogljikovim monoksidom doma v Kaliforniji umrla starša, kar je ocenil kot najtežji trenutek v življenju.
Najnovejši film Weird: The Al Yankovic Story, je režiral Eric Appel. V njem igrajo Danuiel Radcliffe, Madonna je Evan Rachel Wood, Toby Huss njegov zateženi oče in Rainn Wilson kot Dr. Demento. Tudi Al Yankovic se pojavi v filmu kot producent Tony Scotti, odpoje pa tudi vse svoje pesmi. Film je seveda treba vzeti z dobršno merico rezerve, v njem nastopajo tudi šef narko kartela Pablo Escobar, Madonna pa postane njegova naslednica. Dokaj hitro je jasno, da gre v filmu Weird: Al Yankovic Story za ultimativno parodijo Weird Ala samega, kar potrdi tudi zaključek filma. Ne bomo izdali, ampak je odbit. Tako kot cel film. Najdete ga na pretočnem sistemu Roku.
