Čeprav je odraščal tako rekoč pred očmi javnosti, se ni nikoli počutil pomembnejšega od drugih. Štiriindvajsetletni Luka Pečar Pahor se vedno trudi biti iskren, je skromen, preprost, znanja željan mlad moški, občutljiv za krivice v družbi, po drugi strani pa skrben in romantičen, zaljubljen v tri leta mlajšo študentko urbanizma Tiso Lozej, o kateri preprosto pravi, da sta si usojena.
Poletje je za vami, kako sta ga s Tiso preživela in kaj vama prinaša jesen?
S Tiso že kar nekaj časa nisva imela skupnega poletja. Lani sem namreč preživel poletje na praksi na veleposlaništvu v Berlinu. S tem sem se Tisi malo zameril, zato sem ji moral obljubiti, da bova letošnje poletje, ko zaključim magistrski študij, skupaj. Šla sva na hrvaško obalo, bila sva v Benetkah pri moji prijateljici, ki sem jo spoznal na študiju, in potem sva šla še za en teden v Madrid. Imela sva zelo aktivno poletje. Tisa končuje dodiplomski študij, čaka jo zagovor diplome. Jaz pa se spogledujem z doktorskim študijem na isto temo, iz katere sem magistriral. Moja karierna želja je diplomacija, strokovno ukvarjanje z zunanjo politiko. Mogoče me bo pot zanesla nazaj na Dunaj.
Kaj pa je bila tema vašega magisterija?
Ukvarjam se z izobraževanjem diplomatov, se pravi s tem, kako postajamo diplomati. Splošno sprejeta teza v diplomatskih študijah je, da se diplomatsko izobraževanje začne, ko vstopiš v diplomatsko akademijo. Jaz pa menim, da se začne radikalno že v osnovni šoli. Tam se začnejo oblikovati bistvene kategorije o tem, kdo smo mi in kdo so drugi. Če hočemo spreminjati neke splošne vzorce starejših generacij, kot so nestrpnost, nasilje, tudi nemir, jih moramo najprej nasloviti v izobraževalnem sistemu.
Kaj bi spremenili na področju diplomacije?
Kot sem dejal, rad bi spreminjal vzorce. Vprašanje je, kakšno generacijo diplomatov bomo razvijali. Nobenega razloga ni, da na zahodnem Balkanu naslednja generacija ne bi mogla živeti v sožitju. Z vsemi razlikami, ki zdaj obstajajo. Generacija, ki je zdaj pri moči, govori naslednji generaciji, vi boste rešili naše probleme, ampak jih pa paradoksalno ne izobražujejo, da bi jih reševali. Želim si, da se takšni diskurzi razkrijejo in da se jih začne reševati.
Glede na to, da se spogledujete z diplomacijo, verjetno ne boste ostali v Sloveniji?
Življenje diplomata je dvoživkasto. Živiš v Sloveniji in živiš v tujini. V Slovenijo se vračaš, da se napolniš z energijo ter nekim občutkom pripadnosti in lojalnosti do domovine, potem pa seveda greš spet v tujino. Obožujem multikulturna okolja. Multikulturnost je bila ena od stvari, ki so mi bile na Dunaju najbolj všeč. Mislim, da tako okolje bogati človeka. Preden sem odšel na Dunaj, sva imela s Tiso zelo iskrene pogovore o najini prihodnosti. Ko sem ji povedal, da želim delati v diplomaciji, so se pojavila tudi zelo očitna vprašanja. Nobena skrivnost ni, da se veliko diplomatskih družin razide, ker se toliko selijo. Vendar če nimaš neke volje in meja, se lahko pri vsakem poklicu zgodi, da družina nasrka. Midva sva se odločila, da se bova podpirala na najinih individualnih poteh. Tisto, kar naju zanima, pa bova počela skupaj. Prišla sva do spoznanja, da bi bilo v bistvu za naju oba tako življenje v tujini zelo zanimivo.
Kakšno je bilo življenje na Dunaju?
Živel sem zelo preprosto, v študentskem domu diplomatske akademije. Imel sem svojo sobo s tušem, kuhinjo sem si delil s kolegi na hodniku in sem užival. Res smo se imeli super. Živel sem v eni taki skupnosti ljudi z vsega sveta. Moji sosedje so bili iz Francije, Kameruna, Senegala, Armenije, Italije, Indije. Ker smo bili zaradi covida takrat zaprti, smo se še bolj povezali. Veliko kolegov je ob vstopu v drugi letnik šlo drugam ali pa so se preselili v luksuzna stanovanja, ker je stanovanjska politika tam zelo ugodna. Sam sem se odločil ostati na akademiji, ker je zame ta izkušnja multikulturnosti študentskega doma nezamenljiva. Toliko, kot sem se naučil na uradnem študiju, sem se naučil tudi od svojih kolegov. Izmenjevali smo si stališča, poskušal sem razumeti politično stanje njihove države … V drugem letniku so se razmere sprostile, tako da smo v prostem času obiskovali kulturne dogodke, muzeje, igrali košarko in gradili neko mrežo. Ta mreža je polovica tega študija, ki ti kasneje zelo koristi. Sicer pa je Dunaj že od protireformacije in razsvetljenstva stičišče intelektualcev iz vse regije, tudi slovenskih študentov. Mesto ima eno najvišjih kakovosti življenja z javnim prevozom, parki, športnimi površinami, tudi najem stanovanj je relativno ugoden.
Kako gledate na prihodnost, glede na to, da budno spremljate dogajanje okoli sebe?
Nisem vedeževalec, a vidim tri najpomembnejše izzive, ne samo za prihodnjo generacijo, temveč tudi za nas. S tem se moramo vsi ukvarjati že zdaj. Prva stvar so gotovo podnebne spremembe, podnebna kriza, drugi izziv – to se bo morda zdaj slišalo malo smešno – je sreča, tretji pa so medskupnostni oziroma meddržavni odnosi. Podnebno krizo obravnavamo, kot da je sploh ni. Ker vidimo, kako se vedemo, kadar kriza je. Če pogledamo covid in vojno v Ukrajini, vidimo, kakšen je odziv javnosti, kadar nastopi neka kriza in se potem nanjo odzovemo z ukrepi. Pri odločevalcih tega, ko pride do podnebja, ni. V bistvu so ukrepi, ki stremijo k izboljšavi podnebne situacije, podaljški ukrepov drugih kriz. Govorimo, kako se je pri covidu zmanjšalo onesnaževanje zraka, kako bomo zdaj, ko pride draginja, prihranili elektriko in kako bo to pozitivno vplivalo na okolje, vendar vsega tega ne počnemo zaradi okolja samega. Vsakič napredujemo v nekih mednarodnih dogovorih, ki se jih potem ne držimo. Zakaj? Ker so podnebne politike nepopularne. Tisti, ki se bo z vodstvenim pristopom odločil reagirati na podnebno krizo, mogoče samo v eni regiji ali pa po vsem svetu, bo s tem zagotovo zapravil neke svoje politične potenciale. Pri podnebni krizi se opozicijska politika izrablja za pridobivanje političnih točk, namesto da bi bil v družbi neki konsenz, da je treba nekaj narediti za družbo in naravo. Druga stvar je sreča. To je zelo netipična kategorija. V večini političnih programov v Sloveniji ali v svetu te besede ne boste našli, kar je smešno. Pa si vsi želimo biti srečni! Politiki ne uporabljajo tega koncepta, ker se ga bojijo. Prepričani so, da nikoli ne bomo mogli biti zares srečni. Mladi pa želimo živeti v družbi, kjer bo posameznik nekaj pomenil. Ne samo da bo delal nekje in ga bodo lahko zamenjali, temveč da bo nekaj pomenil in bo nezamenljiv. Mladi smo se politično aktivirali tako, da izražamo svoja čustva in smo iskreni, želimo si rešitev. Tako kot deluje Inštitut 8. marec, recimo. Mislim, da bo v prihodnosti paradigma sreče ključna. V družbi smo vsi odvisni drug od drugega, moja sreča je odvisna od sreče nekoga drugega. Pregovor »vsak je svoje sreče kovač« se mi še nikoli ni zdel tako nesmiseln. Zadnja kategorija so pa meddržavni odnosi, o čemer sem pa že nekaj povedal. Moramo izobraževati mlade generacije, da bodo znale sobivati. Moramo se rešiti vzorcev starih generacij, to pa se začne z izobraževanjem. Čeprav je država do neke mere uzurpirala diplomacijo, smo vsi, ki se srečamo z nekom, ki nam je tuj, diplomati.
Kateri problemi najbolj pestijo mlado generacijo?
Eno je stanovanjska problematika. Od leta 1991 do 2018 se v Sloveniji ni drastično izboljšal standard glede stanovanj. Še vedno 21 odstotkov ljudi ni zadovoljnih z bivališčem in stanovanjsko situacijo, v kateri so se znašli. Pa še ena stvar je, mislim, da moramo destigmatizirati idejo, da mlajše in starejše generacije ne morejo živeti skupaj, ko rečemo, oh, šele pri 35 se je odselil od doma … Če prostor in volja posameznikom omogočajo, da živijo skupaj, ne smejo biti zaradi nekih družbeno sprejetih konstruktov prisiljeni, da se odselijo, samo zato, ker morajo živeti sami. In se s tem izpostavljati prekarnosti, stanovanjski krizi in raznim duševnim stiskam. Ne gre pa samo za to, kakšen svet so nam zapustile starejše generacije, velja tudi obratno. Kakšen svet mlajše generacije ustvarjajo starejšim generacijam? Digitalizacija in to, da se vse prenaša na splet, ovira vključevanje starejših ljudi v družbo. S tem jim onemogočamo določeno soustvarjanje in participacijo v vsakdanjem življenju. Prav tako nimajo vedno dostopa do ustreznih stanovanj, domov za starejše.
Kako je bilo živeti in odraščati ob očetu Borutu Pahorju, predsedniku države?
Vsaka družina je po svoje posebna, in če me sprašujete, ali sem odraščal povprečno, bi vas vprašal, kaj je definicija povprečnosti. Hodil sem v javno osnovno šolo, javno gimnazijo, igral košarko, tenis, skejtal, počel razne neumnosti. Od svojega petnajstega leta sem bil v raznih študentskih službah, delal sem kot natakar, portir, v kuhinji, tudi politiki in organizaciji dogodkov. Seveda mi pa očetov poklic predstavlja neki odmik od zelo povprečne realnosti, česar se dobro zavedam. To je njegov poklic in zavedam se, da je to neka minljiva točka v njegovi karieri, katere del sem. Nikoli nisem imel zaradi očetove funkcije občutka samopomembnosti, prizadeval sem si, da sem s svojimi prijatelji iskren in da so oni z mano iskreni, in to je to. Z veseljem opažam, da znamo v Sloveniji razlikovati med političnimi stališči in osebo, ki to stališče izraža. Redko kdaj se zgodi, da bi moral zagovarjati stališča svojega očeta, ker sem z njim naključno povezan in imam pol njegovih kromosomov. Se pa zgodi, da mi očitajo, da so moji skromni uspehi in to, za kar sem do zdaj garal, zaradi tega, ker je oče predsednik države. Recimo, Društvo za mednarodne odnose Globallis, ki sem ga soustanovil, je največje društvo v smislu diplomacije v Sloveniji. Njegov namen je, da študentje dobijo praktične izkušnje iz diplomacije. Imamo enajst skupin prijateljstva in sodelovanja, mogoče jih je že več, ki sodelujejo z vsemi večjimi veleposlaništvi v državi. Zelo je uspešno, se pa najdejo ljudje, ki pravijo, da je to zato, ker je moj oče predsednik. Nihče pa ne reče, da sem delal v kuhinji ali nosil kovčke, ker je moj oče predsednik. (smeh) Mene so te stvari iskreno veselile. Moja prva zaposlitev je bila v skejterski trgovini Obssesion pri petnajstih letih. Rad sem se preizkušal v različnih delih. To sem počel, ker sem hotel imeti svoj lastni vir dohodka in izkušnje.
Kako se z očetom dopolnjujeta?
Zanimajo naju iste stvari. On je diplomiral iz mednarodnih odnosov, jaz sem iz njih magistriral. O tem se zelo veliko pogovarjava. Izmenjujeva si stališča in zanimivo je predvsem takrat, ko se ne strinjava. (smeh) To bogati najin odnos. Pred petimi leti sva imela res neverjetno izkušnjo, ko sva za njegovo drugo predsedniško kampanjo (ideja je bila Lukova op. a.) prehodila dobršen del Slovenije. Res sva uživala. To bi želel narediti, tudi če ne bi bilo kampanje. Oba sva športnika in za oba je bil to tudi športni izziv. Vsi priznavajo, da je bila to ena izmed najinovativnejših kampanj, kar se jih je kadarkoli lotil predsednik republike sam. Prehodila sva 997 kilometrov. Povezala sta naju torej politika, šport, še bolj pa naju je zbližala ta kampanja.
Vi ste se seveda ogromno naučili od njega, kaj pa se je on naučil od vas?
To je sicer bolj vprašanje zanje kot zame, ampak mislim, da se je pač učil biti oče. Ker ni mogel drugače. Mislim, da se je učil, kako včasih pustiti politiko na strani in biti družinski človek.
Katera vaša lastnost vam v življenju najbolj pomaga?
Mislim, da je to iskrenost, ki je sicer pogosto dvorezen meč.
Kaj delate za dušo, kako najraje preživljate svoje proste trenutke?
Teh trenutkov je zdaj čedalje manj, najraje pa jih seveda preživljam s Tiso. Veliko in zelo rad berem, ukvarjam se s športom. Rekreativno igram košarko, telovadim, hodim v fitnes, gibljem se, da vzdržujem tako fizično kot tudi mentalno kondicijo.
S Tiso imava najraje čisto preproste, nenačrtovane trenutke: sprehod, kakšna pijača, kava, pogovor. Velikokrat se počutiva, kot da sva stari osebi, ujeti v mladih telesih. Ker ne hodiva v nočne klube, greva nekaj ven pojest, potem pa se zvečer vrževa na kavč in gledava National Geografic, History Channel ali kakšen film. Rada potujeva in takrat se želiva družiti z lokalci. Izkusiti to, kar delajo oni. V Parizu najraje zahajava v kino. Jaz imam raje muzeje, Tisa parke in restavracije. Ko sva bila v Madridu, sva šla v Pradin muzej. Zelo rad imam klasično špansko umetnost. Potem sva šla pogledat še Picassovo Guernico.
Kako sta se s Tiso spoznala, kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?
Malo ljudi ve, da se poznava že vse življenje, najini starši se poznajo. Drug drugega se spomniva še iz otroštva. Resneje pa se spoznavava od leta 2018. Ona me iskreno spodbuja pri tem, kar delam, in jaz tudi njo. To je zame zelo pomembno. Pogovarjava se o hrani, dizajnih, filozofiji, knjigah, filmih. Ko sem šel na Dunaj, so nama rekli, to bo pa izziv za vaju. Imela sva dve možnosti, ali bi naju razdalja zbližala ali oddaljila. Mislim, da sva ugotovila, da sva si usojena. Če me vprašate zakaj, ne vem. In prav zato, ker ne vem zakaj, vem, da sva si usojena! (smeh)
