Novice Svet24

Bojan Brecelj

Živite v Šempasu v Vipavski dolini, pravzaprav blizu prizadetega območja na Krasu. Kako ste doživljali čas, ko so ta naš prelepi kotiček goltali ognjeni zublji?

Čeprav smo relativno daleč stran, so več dni na nas »deževali« drobceni koščki pepela požganih gozdov. Nelagodno smo obračali pogled k oblaku dima, ki se je širil po obronkih Krasa. Vonj ognja je polnil Vipavsko dolino. Včeraj so me dosegla poročila o požaru na drugem robu Krasa, nad Trstom. Gorele so oljke, znanilke miru.
Kje vidite vzroke požarov pri nas in drugod? Kaj nam Zemlja na ta način sporoča?

Saj veste, da so sočasno požari na raznih koncih Slovenije in Evrope. Izgovor o suši in hudem vetru ne velja več. Zemlja nima človeškega jezika, da bi lahko rekla: »Dovolj je vašega brezvestnega ravnanja s čudežem zemeljskega stvarstva! Spremenite se!« Ona uporablja v ta namen jezik narave in elementov, denimo v obliki nenavadnih poplav, sočasnih ognjev na raznih koncih sveta, trdovratne suše, zemeljskih vdorov in podobnega. Za opozorilo uporablja jezik klasičnih elementov vode, ognja, zraka in zemlje.

Bili ste na pogorišču, ker ste želeli dojeti, kaj se zdaj tam
dogaja. Kaj ste začutili?

Prvo, kar občutim, je olajšanje narave. Ogenj je prečistil mnogo strašnih zapisov, ki so v tem delu Krasa na obeh straneh državne meje ostali od grozot prve svetovne vojne, ki je tod divjala štiri leta. Saj veste, da so med ognjem pokale tudi stare granate. Drugi vidik olajšanja je povezan s pretirano zaraslostjo Krasa, kar je posledica množičnega opuščanja poljedelstva po meri narave. Narava je z ognjem odložila debel rastlinski plašč, da bi zadihala in začela spet od začetka. Tak je ciklični princip, značilen za naravo, čeprav ni pogodu človeku. Ta bi rad vedno več in več, narava pa ve, da je včasih treba kaj vzeti, da se lahko obleče v prenovljeno oblačilo.

Pravite, da ko se povežete z naravo, dobite informacijo, kako določenemu predelu pomagati. Kako?

Kot rečeno, narava ne govori z besedami, zna pa povedati z občutki, če jim človek prisluhne. Grem na pogorišče in dovolim, da se v meni oblikuje tako jasen občutek, da ga lahko prelijem v besede. Pri tem ne nasedam navajenim miselnim vzorcem, denimo, kako žalostna reč je pogorišče v naravi. Dovolim, da narava pove svoje, čeprav se to za človeka čudno sliši. Za zdaj ne vidim potrebe, da bi bilo na Krasu naravi kot bitju treba pomagati – razen seveda s čiščenjem pogorišč in ponovno zasaditvijo.

Kaj pa prizadetim ljudem?

Ne vem, zakaj mislite, da so ljudje prizadeti. Saj ni pogorela niti ena hiša, kljub temu da je bil ogenj blizu. Gasilske skupine so bile izjemno delavne in uspešne. Njim se je treba zahvaliti. Če sem malo nagajiv, lahko rečem, da je pretresenost prebivalstva ob ognjih celo dobrodošla, ker človeku pomaga oživiti pozabljeno spoštovanje do jedrnih sil in bitij narave.

Nekateri so se že oglasili s pobudo, da bi Kras ozelenili s semenskimi kroglicami. Kaj lahko še sami storimo, da se to prizadeto območje pobere?

Človek vse preveč projicira na naravo svoj način mišljenja. Narava ni prizadeta zaradi požarov, zanjo so požari del življenjskega cikla: nekaj nastaja in nekaj mineva. Pomagati bi bilo treba ljudem, da se ponovno približajo naravi, da občutijo dih življenja, ki veje skozi vse razsežnosti narave, in se z njim spet povežejo. To je vendar isti dih Zemlje, ki nas vzdržuje srečne, žive in ustvarjalne.

Kako vi doživljate Zemljo?

Zame je Zemlja živo in čuteče bitje, nekakšna roditeljica vsega živega in tudi vsega nevidnega, kar utripa okrog nas. Desetletja mojega dela, povezanega z globinskim spoznavanjem Zemlje in njenih bitij, vidnih in nevidnih, so me naučila, da je Zemlja inteligentno in ljubeče bitje. Lahko bi rekel, da zavestno usmerja svoj razvoj in si želi sodelovanja s človeškim rodom. Da bi spodbudil takšno sodelovanje – če govorimo o meni –razvijam neko vrsto poglobljene ekologije, imenovane geomantija. Za razliko od geologije in biologije se geomantija zanima tudi za vzročna ozadja življenja in za nam nevidna bitja, ki tam delujejo v dobro vsega živega.

Zdi se, da ljudje jemljemo Zemljo za preveč samoumevno, da je torej ne razumemo.

Ljudje se do Zemlje vedemo kot do avtomata, od katerega pričakujemo, da nam brez zapletov daje vse, kar potrebujemo, in še stokrat več. Kadar pa pride do zapletov, kot denimo pri požarih v naravi, razmišljamo, da bi bilo treba avtomat popraviti. Problematično ni le nerazumevanje narave kot energijskega omrežja in inteligence, delujoče na različnih ravneh prostora – nekatere so nam vidne in so merljive, druge pa ne. Predvsem manjkata občutek partnerstva z Zemljo kot živim in inteligentnim bitjem ter zavedanje, da skupaj ustvarjamo nekaj najbolj čudežnega v vesolju, namreč življenje in srečo, utelešeno v materiji.

Vedno več je ekstremnih pojavov. Je to Zemljina strategija, kako se izviti iz klešč ekološkega zloma in izkoriščanja?

Poskusite, kako se občuti, kadar si stisnjen v prostoru, ki se vedno bolj oži. Ljudje smo s svojimi bivališči in s svojo dejavnostjo zasedli praktično celo Zemljo. Nima več prostora za daljnosežni razvoj. Domala vse njene zmožnosti so podvržene človeški kontroli. Zemlja je razvojni projekt, ki traja že štiri milijarde let, in logično je, da se ne bo pustila prikleniti na človeške želje, ki jo hočejo zadržati v mrtvem teku. Če človeštvo ne bo pripravljeno prisluhniti njenim nameram, nas bo morala še naprej opozarjati, da smo del vesoljnega razvoja, ki se mu ne da večno upirati.

Nekje ste dejali, da so nesreče, ki se dogajajo, pravzaprav neke vrste milost, da se pojavljajo kot nekakšne rdeče lučke, ki nas opozarjajo, da ta realnost nima več prihodnosti.

Realnost, v kateri smo v pričujoči fazi Zemljine evolucije, ne omogoča nadaljnjega razvoja Zemlje niti našega razvoja. Zato nas »mati vsega živega« opozarja, da vsestransko spreminja prostor, v katerem bivamo. Spreminja ga v smeri večje pretočnosti med vidnimi in nevidnimi oblikami življenja. Hkrati nas s tistimi »rdečimi lučkami« vabi, da opustimo svoje ozke predstave o tem, kaj je resničnost, in se pridružimo novi fazi njene evolucijske poti. Pri tem je pogoj, da ponovno vzpostavimo stik z Zemljo in drugimi temelji življenja.

Kdaj smo ljudje izgubili ta pristni stik z Zemljo?

V davnih časih smo ljudje poslušno sledili glasu Zemlje in narave. Zadnja tri ali štiri tisočletja se učimo biti bolj samostojna in razumna bitja. Pri tem smo naredili usodno napako. Pretirano smo razvili svoj intelekt in druge moške lastnosti, zanemarili pa svojo žensko plat; občutljivost za druga bitja, svojo ljubečo naravo in intuitivnost. Zdaj je čas za popravni izpit. Mislim, da je od izida odvisno, ali bomo lahko še naprej uživali darove Zemlje.

Če ne bomo sobivali z naravo, se nam v prihodnosti gotovo še slabše piše.

Ne želim strašiti, ampak položaj pri tako imenovanih »podnebnih spremembah« kaže, da si delamo iluzije o tem, da bi se lahko rešili s površinskimi spremembami, kot je denimo vožnja z električnimi avtomobili. Pravkar smo se odpovedali kurjenju premoga, pa so nas okoliščine prisilile nazaj v njegov nezdravi objem. Položaj od nas zahteva vsebinski preskok na drugačno raven mišljenja in zavedanja. Smo del večplastne celote in ne moremo kar naprej delovati proti njej. Odpovedati se bomo morali temeljem, na katerih sloni kapitalistična ekonomija, pa svoji oblasti nad živalmi in še marsičemu drugemu.

Že pred leti ste dejali, da se Zemlja spreminja. Kako in zakaj?
Zemlja ima svoj razvoj. V fazi, ki zdaj mineva, se je gibala v smeri vedno večje zgostitve v materiji. Z novim tisočletjem sem opazil, da obrača smer svoje poti. Razvoj gre v smeri prepletanja vidnih in nevidnih plasti prostora. Zemlja odpira vrata v druge razsežnosti njenega večrazsežnostnega prostora, nam do zdaj komaj znane. Želi svobodo za vsa bitja in evolucije, ki so se ji skozi tisočletja pridružile, ne samo za človeka.

Kaj moramo storiti, da se bomo skupaj z njo spreminjali tudi mi?

Brez zavestne vaje ne bo šlo. Različni ljudje smo razvili različna orodja za spreminjanje v sebi. To je prvi korak. Brez da spremenimo svoj lastni notranji svet, ne bomo mogli kaj bistvenega spremeniti zunaj sebe. Razvil sem in učim različne vaje celovitega dojemanja narave in njenih bitij. Objavil sem 35 vaj Dotika Gaje, nekakšne joge za stik z Zemljo in za lastni notranji razvoj. Naročiti jih je mogoče pri naši založbi VITAAA.

Mnogo ljudi je strah, kaj se bo še dogajalo. Kako lahko ta strah preobrazimo v nekaj pozitivnega?
Ne sme nas biti strah sprememb, ki neizogibno prihajajo. Množični strah je nevarna sila, delujoča proti spremembi na bolje. Zavedati se je treba, da je Zemlja vzporedno z realnostjo, na katero smo navajeni, že razvila novo obliko eksistence, in verjeti, da nas bo čimbolj ljubeče in postopno prestavila v novo resničnost. Tega se je treba veseliti in ne tarnati. Življenje nam bo vsem ponudilo možnosti za aktivno sodelovanje pri tem prehodu. Ne prezrite jih!

Kaj pričakujete, da se bo z našim planetom dogajalo v prihodnosti?

Zemlja nas ima rada in ne bo dovolila, da pademo v brezno niča. Zato mislim, da bo prižigala vedno močnejše rdeče luči in nas opozarjala, da se njena evolucija na ravni, na kateri smo obtičali, končuje in da moramo nujno prestopiti na nov vlak. To pomeni, da se bodo naše težave verjetno stopnjevale, hkrati pa se bo vedno več ljudi uglaševalo z novo Zemljino potjo, kar bo tudi drugim ljudem omogočalo, da bodo lažje sprejeli nove in bistveno srečnejše pogoje bivanja na Zemlji. Čedalje bolj očitno bo, po kateri poti je smiselno kreniti.