Za pravičen razplet zgodbe mame, ki ji je sodišče odvzelo skrbništvo za njene tri otroke pred dvema letoma in ji celo onemogoča stik z njimi, se je zavzela psihoanalitičarka dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina. Sodbe sodišča, ki ne priznava nobenih napak in se obnaša kot samozadostna trdnjava, so za dr. Zalokarjevo tako sprevržene, da jih zdravorazumski človek ne more doumeti: »Kako je vendar mogoče, da živimo v državi, kjer ljudje ne smejo niti govoriti o sodbah, ne smejo govoriti o vsebini sodnih spisov in sploh ne smejo govoriti, kaj se jim dogaja? To je kriminal!«
Aktivno ste vključeni v pomoč materi, ki ji je sodišče odvzelo skrbništvo nad tremi mladoletnimi otroki in ga dodelilo očetu. Kako si pojasnjujete, da sodišče ne zmore rešiti primera že več kot dve leti, mami pa so od letošnjega poletja celo prepovedali stike z otroki?
Gre za očitno zlorabo oblasti. V bistvu je to še eden od dokazov, da se sodišča ne ukvarjajo z otroki v njihovo korist, saj jih ne zanima, kdo za otroka skrbi, ampak se ukvarjajo z nekimi svojimi ideologijami z namenom popravljanja statistike; ker se je prej dodeljevalo otroke izključno mamam, jih zdaj dodeljujejo očetom. Za sodišče je stik pomembnejši od tega, kdo dejansko skrbi za otroka. Tako se celo zgodi, kar je bolno, da otrok mora imeti stik z očetom, četudi gre za morilca mame, in mora očeta obiskovati v zaporu. Prav tako za sodišče ni pomembno neodgovorno obnašanje očeta, ki svojemu otroku, ker se s tem ne strinja, prepoveduje jemanje nujno potrebnih zdravil.
Kaj je bilo znano sodstvu in česa vsega ob odvzemu skrbništva mami treh mladoletnih otrok ni upoštevalo?
Sodstvo je znano po tem, da ne prizna napak in ravna kot nepremagljiva trdnjava, čeprav to ni. Prej ali slej se bo obrnilo proti sodstvu, saj v primeru matere s tremi otroki ne bomo mirovali. Vemo, in sama vem iz prve roke, kako je ta mama čustvena, da je bila edina, ki je imela stike z otroki in je zanje skrbela. Ve se, da je njen nekdanji soprog skrbel zgolj zase in da so bili otroci videni popoldne zunaj na dežju, ker so morali počakati, da se je njihov oče, ki je zahteval popoldanski mir, medtem spočil. Grde zgodbe, res grda dejstva – zlasti glede vloge očeta, ki očetovskega poslanstva ni opravljal. Ko je mama rekla, da tega ne zmore več, ker je bilo vsega preveč, pa so se našli vrli strokovnjaki v centru za socialno delo in sodni izvedenci, ki očitno niso slišali za psihično nasilje. Sodbe sodišča so tako sprevržene, da zdravorazumski človek tega ne more doumeti. Kako je vendar mogoče, da živimo v državi, kjer ljudje ne smejo niti govoriti o sodbah, ne smejo govoriti o vsebini sodnih spisov in sploh ne smejo govoriti, kaj se jim dogaja? To je kriminal! Bil bi že čas, da se nova ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan izkaže, konec koncev ima ministrstvo vendar neko moč, pooblastila, in se lahko vključi ter seznani, kako je mogoče, da si sodstvo pod krinko avtonomije dovoli popolno anarhijo.
Slišati je, da se zdaj v številnih evropskih državah in tudi v Sloveniji kot po tekočem traku dodeljuje otroke očetom in odvzema skrbništvo materam.
V multidisciplinarnem timu, kjer smo zbrani eksperti različnih strok, od sociale do prava in policije, trenutno še zlasti proučujemo primer mame, ki so ji bili odvzeti otroci, in sploh ne najdem izraza, s katerim bi lahko opisala sprevrženo ravnanje sodišča, ki od vsega začetka napačno vodi postopek. Preprosto ni besed, kaj vse se krivično dela tej materi. Ko sem pred meseci naključno na hrvaški televiziji ujela francoski film Otrok v nevarnosti, sem lahko videla, česar prej nisem vedela: kako krut je lahko sistem dodeljevanja otrok po Evropi. V filmu iz leta 2014 je prikazano, kako je sodišče brez vedenja o delovanju družine do ločitve povsem nekritično dodelilo otroka očetu.
Kje so razlogi za tako krivične sodne prakse?
Slovenija je bila znana po tem, da so sodišča ob razvezah avtomatsko dodeljevala otroka mamam, očetje pa so ga lahko imeli le vsak drugi konec tedna in en popoldan med tednom. Po meni znanih podatkih, in ta podatek je zaradi pritožbe dveh očetov priromal na Evropsko sodišče za človekove pravice, je bilo primerov dodelitev otrok mamam za več kot 90 odstotkov. Res je tudi, da so nekatere matere na lastno pobudo ali podučene od odvetnikov ali društev sprevrženo lažno ovajale očete za spolne zlorabe, da bi tako lahko povsem prekinile stik otroka z očetom. Zdaj se je ideologija obrnila in je otrok dejansko od obeh, kar ni sporno, saj sta vsak s svojo vlogo pomembna oba starša, žal pa se ob povsem nekritičnem dosojanju otrok, vsakemu pol ali le v skupno skrbništvo, ne prouči življenje te družine, medsebojni odnosi, kdo je dejansko skrbel za otroka. Zaradi vseprisotne doktrine odtujevanja, ko se mami očita slaba vzgoja in odtujevanje otroka od očeta, se zdaj celo vse pogosteje dogaja odvzem skrbništva materi in dodelitev očetu. To je zanka, ki se počasi plete v Evropi in Sloveniji.
Govorite na splošno o sodstvu, toda tam prevladujejo ženske, in tudi o odvzemu skrbništva mami in prepovedi stikov z lastnimi otroki je odločala ženska sodnica.
Problem je v tem, če sodi ženska in ne sodnica. Glede na prisotno število osebnostnih motenj in psihopatologijo v družbi ter porast, o čemer so v svetu znani statistični podatki, Slovenija pa v tem ni nobena izjema, lahko rečemo, da je moten že vsak šesti do sedmi posameznik. To pomeni, da ob vstopu v sodno dvorano obstaja velika statistična verjetnost, da nam sodi osebnostno motena oseba.
Kakšni so kazalniki osebnostne motnje?
Nepriznavanje napak, trdovratno zagovarjanje svojih stališč, zavračanje kritik in drugačnega mnenja ter izbira kakršnihkoli sredstev za dosego lastnega cilja. Takšen posameznik nima uvida v lastna dejanja. Vse to so tudi značilnosti slovenskega sodnega sistema in nekdanje vlade.
Kako pa si pojasnjujete, da smo med letoma 2008 in 2015 zaznali skokovito povečanje števila osebnostnih motenj otrok?
V aplikaciji Duševno zdravje otrok in odraslih v RS iz leta 2019, prosto dostopni na spletu NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje), je naveden podatek, da se je število čustvenih in vedenjskih motenj od leta 2008 do 2015 povečalo za 71 odstotkov, potreba po zdravilih pa za 50 odstotkov. Ob tem naj povem še eno dejstvo. S socialno delavko v našem strokovnem centru smo pred leti začeli opažati, da je odvzemov otrok iz družine zaradi patologije, disfunkcionalnosti družin vse več. Ampak šele malo kasneje, ko smo imeli multidisciplinarni sestanek na ministrstvu za izobraževanje, so sodniki sami potožili, da so jih centri zasuli s predlogi za odvzem. To se je zgodilo ob spremembi zakonodaje, ko so sprejeli novi družinski zakonik. Torej do sprejema tega zakonika so bili centri za socialno delo tisti, ki so nameščali otroke v zavod. Po sprejetju zakonika so sodišča tista, ki nameščajo otroke. Ker je pristojnost s centrov za socialno delo prešla na sodišča, so centri zasuli sodišča s predlogi za odvzem, ker si jih sami niso upali izpeljati, zato je tega zdaj zelo veliko. Povečanje števila je statistično zelo razvidno.
Problem naraščanja motenj je večplasten, torej težava ni le v družini, njeni disfunkcionalnosti.
Drži. Občasno zavlada v strokah določena ideologija. V pedagogiki je bila to permisivna vzgoja, a vemo, kam je to pripeljalo. Prav zato imamo v strokovnem centru obešeno zapisano vodilo Jebeš motivacijo; kar potrebuješ, je disciplina. S permisivno vzgojo se je mlade začelo vzgajati povsem nekritično, odvzeta so jim vsa bremena, da le ne bi trpeli, da ne bi bilo zanje kaj prehudo. V ospredju vzgoje je, kako vse čim lažje izpeljati, s čim manj travmami in težavami skozi življenje. Mama je ves čas prisotna, lahko so tudi očetje, in otrok se ni navajen za nič boriti, ničesar potrpeti. Vse pričakuje takoj, in bognedaj, da bi malo počakal. To vodi v sesutje sistema, saj otrok, ki je popolnoma asocialen, ni pripravljen ničesar več deliti, ni pripravljen na konflikte, na druga mnenja, niti na besedo ne. Ko pride v šolo, je dejansko nepripravljen na »okvir«.
Znane so ugotovitve raziskav o prisotnosti resnih osebnostnih motenj, kot je na primer psihopatija. Kaj bi nas moralo skrbeti?
Podatki številnih tujih raziskav izkazujejo od dve- do štiriodstotno rast osebnostnih motenj tako med odraslimi kot med otroki. Znano je, da so pri zapornikih prisotni znaki osebnostne motnje že v otroštvu. Na Discoveryju poteka odlična serija Zlo je tukaj, v kateri so bile predstavljene zgodbe staršev otrok s hudimi osebnostnimi motnjami. Grozno mi je bilo gledati očeta, ko je govoril o svojem otroku z vsemi brezčutnimi lastnostmi: da je ubijal živali, zažigal in pri šestih letih skoraj ubil sosedo iz užitka, zgolj zato, ker ga je to zanimalo. Niti trohice obžalovanja ni pokazal, strahu, česarkoli; kadar ga je kdo vprašal, zakaj to počne, je odvrnil, da zato, ker lahko. Oče je bil povsem nemočen in povedal je, da mu je žal, da svojega otroka, ki je stal s pištolo v roki pri osmih letih, ni že takrat ubil, saj je potem, ko je odraščal, moril in bil obsojen na smrtno kazen pri 26 letih. Z njim so hodili od psihiatra do psihiatra in vsi so očetu zatrjevali, da je sinovo obnašanje razvojno in nič posebnega, čeprav je v zavodu jemal tablete. Bolj ko je oče govoril, da ni v redu, bolj strokovnjaki niso videli nič napačnega.
Opozorili ste, da v Sloveniji ni pravočasne in ustrezne obravnave hudih osebnostnih motenj, kot jo sicer poznajo drugod.
Drugje jih vsaj priznajo. Psihoterapevtka Essi Viding, svetovno priznana strokovnjakinja na področju obravnave otrok z brezčutnimi/neobčutljivimi potezami, ki sem jo večkrat obiskala, nazadnje pred korono, je povedala odličen stavek: malo je verjetno, da se rodiš kot psihopat, toda prav tako je malo verjetno, da dobiš psihopatijo za darilo za svoj osemnajsti rojstni dan. Dejstvo je, da so psihopati med nami in da gredo ti otroci, preden pridejo v naš center, skozi številne službe, od ambulantnih in svetovalnih do psihoterapevtskih in ne vem katerih še. Vse to je prav, toda problematičen je čas, saj nihče od teh velecenjenih strokovnjakov ne opazi slabšanja vedenja, kako tak otrok postaja vse bolj nevaren sebi in drugim, ne opazijo odsotnosti občutkov krivde in slabe vesti, popolne terapevtske neodzivnosti in podobno, zaradi česar bi ga bilo treba še pravočasno umakniti iz okolja, da zavarujemo tako druge kot njega samega. Pokojni Janez Bečaj, res dober strokovnjak, je enkrat napisal, kako težko je in da marsikdo ne prevzame odgovornosti za pravočasno presekanje poti v samouničevanje sebe in drugih. V luči ideologije je to še vedno nepriljubljen ukrep, kot da je s tem nekaj narobe. Medtem ko mi sestankujemo, se zadeva odvija naprej.
So ob sprejemih otrok v zavod njihovi starši prisotni?
Kazalnik tega, v kakšnem kaosu živimo, je bil na primer sprejem otroka v center v prisotnosti mame. Očeta ni bilo, v spisu je bilo zapisano, da je oče nasilen in alkoholik, zoper njega je bila podana ovadba zaradi nasilništva do otroka, na samem sprejemu otroka je bilo ugotovljeno tudi njegovo nasilniško ravnanje do mame. Glede na vse to mu je center za socialno delo ponudil, naj se vključi v društvo za nenasilno komunikacijo in v zdravljenje alkoholizma, a je vso ponujeno pomoč odklonil, in tako se njegovo disfunkcionalno obnašanje v družini nadaljuje. Na vprašanje, kaj še delajo z očetom glede na to, kar se je dogajalo v zadnjih letih, so mi odvrnili: »Motiviramo ga.« Medtem ko ga motivirajo in klečeplazijo, se vsem na očeh dogaja patologija. Ob mediaciji in motivaciji ne ločimo zrnja od plev, čeprav natančno vemo, takšni so tudi mednarodni standardi, da z osebnostno motenim ne moreš izvajati skupne terapije, svetovanja, mediacije.
Izpostavili ste vodilo Screw motivation, what you need is discipline (Jebeš motivacijo; kar potrebuješ, je disciplina), ki je zapisano v centru Planina; kakšen vzgojni pristop se vam torej zdi najbolj primeren?
Sem privrženka zdrave vzgoje, ki temelji na določenih znanstvenih in strokovnih podlagah, prav zato mi je blizu to vodilo. Zelo mi je jasno, da mora biti vzgoja dosledna in vsako dobro vedenje nagrajeno, slabo pa sankcionirano. V preteklosti so mi očitali, da sem penološka. Očitno sem namreč za nekatere penološka, ker trdim, da mora biti ravnanje otroka, ki nekaj namerno razbije ali nekoga namerno pretepe, kaznovano. Taka bom ostala, in to z argumentiranimi razlogi. V permisivni vzgoji smo prišli tako daleč, da je že vse narobe, če otroku izrečemo kakršnokoli kritiko, kaj šele sankcijo. Zanimivo pa je, da so tisti, ki dolga leta tako zagovarjajo opolnomočenje, motivacijo, participacijo, takoj za namestitev v Planino, ko problem zanje ni več rešljiv. Z vsemi otroki, ki pridejo k nam, pa naj bodo stari sedem ali osemnajst let, delamo po istih smernicah, kaj je prav in kaj narobe. Najprej mora vsak osvojiti red in pravila skupnega bivanja; mimogrede, ta niso prav nič drugačna kot doma, in če to delamo doma, je to družinska vzgoja, če pa delamo v zavodu, je zavodska vzgoja, a princip je isti. Živimo tako kot doma: red, pravila in pravice, ki izhajajo iz izpolnjenih dolžnosti. Na prvem mestu je namreč izpolnjevanje dolžnosti, da imaš potem pravico do nečesa. Pravice niso samoumevne – izhajajo iz izpolnjevanja dolžnosti.
Kaj se dogaja z otroki, ko nato kot najstniki zapustijo vaš center?
Na spletu je dostopen moj doktorat, ki je prav evalvacija zavodskega tretmaja, saj dejansko nismo vedeli, koliko so ali niso uspešni, ko odidejo iz zavoda, prav zato smo se na lastno pobudo odločili, da sledimo temu. Raziskava na podlagi kriterijev, ki sva jih za doktorat določila z mentorjem, je pokazala, da jih je po šestih letih od odhoda iz zavoda uspešnih 75 odstotkov.
Ste torej uspešni, če sodimo po rezultatih vaše raziskave.
V pestri ponudbi pomoči je motivacija, vendar največ do deset minut, nato sledi zahteva, toda ta, podobno kot nujnost prevzema odgovornosti za storjena dejanja, v naši družbi na splošno ni zaželena oziroma se je ljudje zaradi trenutno vodilne škodljive in nevarne ideologije ne upajo uporabljati. Problem vidim v tem, da centri za socialno delo delajo tisto, ker je najbolj škodljivo in kontraproduktivno. Od staršev in otrok pričakujejo motiviranost, kar je zgrešeno. Od osebnostno motenega, konfliktnega, disfunkcionalnega posameznika ni realno pričakovati, da bo nekaj naredil sam od sebe, to je iluzija. Resnično sem izjemno kritična do nekritičnega poudarjanja pomena motivacije. Saj se lepo sliši, toda če nisi motiviran, je potrebna prisila. To ni priljubljeno, ampak tako je.
Kakšen pa je občutek, ko pride v center otrok, za katerega bi lahko dejali, da bi v povsem drugačnem družinskem okolju dobro funkcioniral in ne bi imel nobenih motenj? Kako v njem poskušate najti izgubljeno iskrico?
Seveda poskušamo poiskati njihove talente, v čem je dober; dejala bi, da je takih primerov zelo veliko. Najdemo glasbene, cirkuške, športne talente, ki hodijo na tekmovanja. Veliko delamo za to, da jih vključujemo v zunanje aktivnosti, vedno smo prisotni na festivalu Igraj se z mano. V centru imamo ansambel, rock bend, zbore. Iščemo njihovo uspešnost, dejansko ima vsak nekaj v sebi in to najdemo, četudi se zdi, da ne bomo našli. Podeljujemo jim pisna priznanja, pohvale.
Ali je z dobrimi terapevtskimi praksami mogoč uspeh pri otrocih s hudimi motnjami v obnašanju, opaznimi že v otroštvu? O tem ste se zagotovo pogovarjali med izobraževanjem pri kolegih strokovnjakih po svetu.
Neobvladljivi, terapevtsko neodzivni otroci so po ugotovitvah svetovne asociacije, kjer sem tudi sama aktivna, problem po vsej Evropi in ZDA, kjer je starosta na tem področju Paul Frick, in seveda tudi drugod po svetu. Takšni otroci so redki, ko pa se nanje naleti, gredo skozi sito in pristanejo v našem centru. Forenzični psihiater Michael Stone je o njih spregovoril v svoji na spletu prosto dostopni oddaji, jasno in glasno je povedal, da za te otroke dejansko ni mogoče ničesar storiti. Z njimi delaš, da jim predočiš, kaj je zanje dobro in da jim to, kar počnejo, zagotovo ne bo v korist. Če boste takemu otroku, ki nima občutka, je brez empatije, pokazali slikice izrazov čustvenih stanj, veselje, strah, grozo, prestrašenost, bo gledal in ne bo nič zaznal, zanj bo vse enako. Znana strokovnjakinja, s katero sodelujem, že omenjena Essi Viding, je v zaporu morilcu kazala kartice s podobami oseb z različnimi čustvenimi izrazi na obrazu, a je samo brezčutno gledal. Šele po tem, ko je videl grozljiv, prestrašen izraz, je nenadoma vzkliknil: »Ta je pa takšna kot tista, ki sem jo zaklal.« Lahko se naučijo, kaj je prav in kaj narobe, toda ničesar ne čutijo. Nekaterim je to težko razumeti ali verjeti.
Med pristope, s katerimi želite spodbuditi mlade in njihove starše, spada delo na kmetiji ter druženje s starši ob koncu tedna. Bi lahko rekli, da so odzivi staršev in otrok spodbudni?
Te aktivnosti smo začeli že pred desetletjem, torej že pred spremembo zakona. Nekaj je ob tem treba vedeti: večina staršev je dobrih, imajo občutke slabe vesti, počutijo se krive in jokajo, saj je v njih velika nemoč, ko ne vedo, kaj storiti. Njihov otrok je pač poseben, in rečem jim, naj se ne vznemirjajo, kajti zaradi njihovega desetletnika nas je kar osem sedelo na kupu in razmišljalo o tem, kaj bi storili. Starše je treba razbremeniti občutkov krivde, želimo, da postanejo naši partnerji in da delamo v skupno dobro. So seveda tudi primeri, vendar res izjemno redki, ko so se v družini dogajale zelo hude stvari, spolne zlorabe, zato so stiki prepovedani in sodelovanje ni mogoče, toda, kot rečeno, z večino vendarle sodelujemo in so starši naši partnerji v procesu. Imamo tudi družinsko terapevtko, ki z otrokom in starši izvaja družinsko terapijo, tako poskušamo vzpostaviti odnos sobivanja. Pomembno je, da se začnemo poslušati in se vzpostavi odnos, najpomembnejše pa je, da slišijo drug drugega, kaj kdo govori.
V zadnjih letih sta izstopali dve izjemni družinski tragediji in v obeh primerih sta bila zločinca mlada fanta, ki verjetno prej nista bila v obravnavi v zavodu, toda več kot očitno s hudimi motnjami. Kako si pojasnjujete, da je nekdo, ki prej ni kazal nasilnega ravnanja, zmožen tako hudega zločina, kot je uboj več družinskih članov?
To se zagotovo ne zgodi iz nič. V enem primeru zločina nad bližnjimi sorodniki, kot sem izvedela od osebe, ki živi v neposredni bližini te družine, je šlo za dolgove in kockanje. Takoj sem vedela, da je bilo nekaj v ozadju, saj se nekaj tako hudega ne more zgoditi iz nič.
Delež motenj med otroki je zagotovo bistveno večji, saj v zavodu obravnavate le določen del otrok z blažjimi in hujšimi motnjami. So mladi z motnjami, ki ne pridejo v zavod. Zakaj je tako?
V strokovnih centrih je okoli 450 otrok – ob tem poglejmo, kakšna sta izobrazbena struktura in socialni položaj njihovih družin. Brez posebnih poglabljanj lahko ugotovimo, da so to običajno otroci iz socialno, ekonomsko, psihološko zelo šibkih in neizobraženih družin. Po tem bi lahko predpostavljali, da so vedenjsko moteni in problematični le otroci iz socialno šibkih, neintelektualnih družin, kar sploh ne drži. Otroke iz srednjega in višjega razreda običajno rešujejo starši, odvetniki, denar. Dejstvo je, da jih drugače obravnavajo kot revne otroke, kar je izjemno diskriminacijsko in sprevrženo. Ena od novejših sprevrženosti je poskus nove, umetne diagnoze afluence. Izumil jo je odvetnik 16-letnika iz izjemno bogate družine, ki je pijan in zadrogiran zapeljal s svojim velikim avtom med ljudi in jih šest ubil; njegov najboljši prijatelj je postal tetraplegik. Kljub temu je bil na sodišču oproščen, ker je njegov odvetnik izumil diagnozo afluenca, s katero se njegovo kruto dejanje opravičuje z življenjem v bogati družini, v kateri ni bil vzgojen tako, da bi razumel, kaj je prav in kaj narobe. Ob tem se lahko le primeš za glavo, tudi v Ameriki so se nad tem zgražali. Kmalu zatem je isti mladostnik storil novo kaznivo dejanje, zato sta z mamo raje izginila v tujino. Tudi na Hrvaškem so takrat zatrjevali, da imajo opravka s podobnim primerom, ko je bil sin znanega politika povsem drugače obravnavan kot drugi. Sicer pa imamo to pred svojimi očmi.
Kdaj pa se izkaže, da nekaj ni učinkovito, in lahko le dvignete roke?
Izobražujemo se o vseh motnjah, o tem, česar ne vemo, se moramo podučiti in izbrskati, kaj je lahko učinkovito. To pomeni, da za nas ni počitka in da se ves čas nekaj dogaja. Tudi to, da v letu 2008/2009 nismo na novo sprejemali otrok, ker smo se jih bali zaradi njihove agresivnosti – in tako nastal problem v centrih za socialno delo in na sodiščih. V prosto dostopni raziskavi o hudih motnjah otrok v Sloveniji, pri kateri sem sodelovala, so podatki, koliko otrok v starosti med deset in enajst let nismo sprejeli zaradi kadrovske in strokovne nezadostnosti in so morali ostati v kvarnem domačem okolju. Pri sebi imam dokument, da na otroški psihiatriji kljub napotnici niso hoteli sprejeti preveč nasilnega otroka. Bolnišnica ga ni želela sprejeti, mi v centru bi ga pa morali? Ob tem se lahko upravičeno vprašamo, ali je v Republiki Sloveniji ustavna pravica do izobraževanja nadrejena ustavni pravici do zdravljenja? Zdravstvo si je postavilo meje, kaj so pripravljeni zdraviti in česa ne.
Razlog je verjetno v določenih strokovnih pristopih, s katerimi se nasprotuje zdravljenju otrok v psihiatričnih bolnišnicah.
Zaradi hude agresivnosti so imeli na psihiatriji v Polju ves čas privezanega 13-letnika. Vprašajmo se, ali bi za takšnega v našem centru zadostovala le beseda ... Ko psihiatrične bolnišnice niso hotele sprejemati otrok s hudimi motnjami, smo z dr. Vesno Švab, ki je bila v tem obdobju zaposlena v strokovnem centru na Planini kot psihiatrinja, opravili raziskavo in ugotovili, da so v zavodu nastanjeni otroci z različnimi duševnimi motnjami in da zanje potrebujemo medicinski kader. S pomočjo dr. Švabove smo nato končno le vzpostavili pedagoško-medicinski model obravnave. To pomeni, da imamo zaposlene medicinske tehnike z namenom obvladovanja agresivnih otrok. Noben delavec namreč ne more sam delati s skupino, ker je to zanj preveč rizično. Vedno mora biti nekdo prisoten v ozadju, a še vedno lahko pride do kakšne klofute, nikakor pa ni sprejemljivo, kar se je dogajalo poprej: nenehne poškodbe zaposlenih in otrok, saj ni bilo poskrbljeno za zaščito, poleg tega je bil normativ, po katerem je imel en vzgojitelj deset otrok, povsem nerealističen in dejansko nisi mogel ničesar storiti. Šlo je zgolj za preživetje.
Še vaš nasvet staršem. Kako lahko z načinom vzgoje zmanjšamo ali odpravimo motnje pri otroku, ki bi sicer moral v zavod?
Pomembno je dosledno postavljati meje in zahteve, primerne starostni stopnji. Lahko se sliši grdo, ampak ne moremo govoriti o pravi vzgoji brez frustracij. Kadar hoče otrok nekaj izsiliti in izčrpavati v zadovoljevanju svojih potreb, mu mora starš jasno in odločno povedati, da to ni mogoče. Ob vzgajanju na način, ko otrok ne čuti več potreb, ker ga z vsem zasipajo, nastopita apatija in praznina, ko ni nič več pomembno. Na terapiji sem imela mamico s šestletnikom, ki je za svoj šesti rojstni dan dobil štirikolesnik; vprašala sem jo, kako bo zmogla iz leta v leto zadovoljevati želje in zahteve svojega malčka. Starši s to zasičenostjo z dobrinami merijo ljubezen, kar je povsem napačno. Zame so prava katastrofa tudi učni programi na pedagogiki in sociali, saj se z njimi dejansko spodbuja vzgoja narcisov in psihopatov. Pika. S tem se soočamo, in če temu rečeš ne, si obsojen, da si penolog.
Lahko bi dejali, da ima vaše razmišljanje, ki se ves čas prepleta s prakso, dodatno težo zaradi vaših osebnih travmatičnih izkušenj v otroštvu. Tudi sami ste izkusili večletno bivanje v zavodu.
Otroštva se ne spominjam rada. Pri 13 letih sem bila hospitalizirana na oddelku za otroško psihiatrijo – diagnoza anoreksija nervoza. Odklanjala sem hrano, bruhala in v hudi stiski begala od doma, nato sem štiri leta preživela v Mladinskem domu Jarše. Že takrat sem se odločila, da želim pomagati otrokom v stiski.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Biografija:
Dr. Leonida Zalokar, doktorica socialne pedagogike in certificirana psihoterapevtka različnih modalitet, se je zaposlila pri 17 letih (kot sobarica, graverka in varnostnica) in ves čas študirala ob delu. Po končani višji šoli za socialne delavce, oddelek za socialno delo, ko se je zaposlila kot vzgojiteljica (najprej v Domu za učence Majde Šilc v Novem mestu in nato v Dijaškem domu Poljane v Ljubljani), je končala študij socialne pedagogike ob delu na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je tudi magistrirala in doktorirala. Dvosemestrski podiplomski študij pedopsihiatrije je opravljala na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Naziv transakcijske analitičarke-psihoterapevtke je pridobila leta 2016, certifikat in licenco za AIT-terapevtko na univerzi v Baslu v letu 2018. V Strokovnem centru Planina (prej Vzgojni zavod Planina) se je leta 1998 zaposlila kot svetovalna delavka. Od leta 2007 kot ravnateljica centra udejanja svoje zamisli, kako najučinkoviteje pomagati otrokom z različnimi motnjami. Na 8. slovenskem forumu inovacij za pedagoško-medicinski model obravnave najbolj vedenjsko problematičnih otrok ji je bila podeljena nagrada. Njeno delo je opazno v evropskem merilu, tako je lani prejela priznanje ESQR (European society for quality research). Dr. Zalokar je bila v mladosti radijska spikerica in pevka v ansamblu Abadoni. O sebi pravi, da je ponosna mama dveh odraslih otrok, hčere in sina, in dvakratna babica. S partnerjem Karlom se v prostem času posvečata igranju tenisa, obiskovanju koncertov doma in v tujini ter se udeležujeta družabnih dogodkov v Ruski dači v Spodnjih Gameljnah pri Ljubljani, kjer od lani domujeta v novem domu.
