Javna obvestila z navodili za ravnanje v primeru jedrskega napada v Združenih državah Amerike niso nič novega. Takrat je temu služila risanka Duck and Cover iz leta 1951 – četudi je beseda tekla o izbrisu družbe kot posledici jedrske vojne, so brezupje takšnih obetov ublažili risani junaki in zapomljiva glasbena podlaga.
Temne lovke v ozadju
Kar pa ni mogoče reči za letošnjo edicijo. Seveda je na mestu vprašanje, zakaj zdaj? Minilo je več kot 75 let od zadnje detonacije atomske bombe. Zakaj torej zdaj? Je kdo zagrozil z jedrskim napadom na New York?
Duck and Cover je izšel le nekaj let po tistem, ko so Združene države Amerike nad Japonsko odvrgle dve atomski bombi. Z drugimi besedami: video je bil upravičen. Zdaj pa se piše leto 2022, posnetek pa se je vzel tako rekoč od nikoder.
Je pa mogoče najti vzporednice z ultimativnim ciljem globalne elite.
Sodeluj ali umri
Ozadje je ustvarjeno računalniško, govornica pa je nanj „postavljena“ izrazito nenaravno. Stanje še poslabša izrečeno: „Torej, zgodil se je jedrski napad. Ne vprašajte me kako ali zakaj, vedite le, da je udarila „ta velika“.“ Skratka, ne sprašujte, s čimer so gledalci ponižani na raven živine.
Na njenem obrazu je narisan nasmešek, ki ne pomirja. Ko se preseli v notranjost stavbe, ki je prav tako plod računalniškega dela, sledijo navodila, kako ravnati v notranjosti. Tretji korak je „spremljajte medije“ – ne informirajte se ali katera od drugih fraz, ki vsaj dopuščajo inteligenco gledalcev.
Temu sledi: „Ne odhajajte ven, dokler uradniki ne sporočijo, da je zunaj varno.“ Zdi se, da oblast od pandemije covida-19 dalje brez težav „ukazuje“ celotnim populacijam. Mar ni leta 2020 minilo v znamenju krilatic, kot so „zaščitite se doma“, „spremljajte medije“, „počakajte, da bo varno iti ven“?
Gre torej res za informiranje javnosti ali propagando, slepo sledenje in sejanje strahu? Še enkrat: ne gre za poljubno nenavadnost s spleta, temveč del razvejanje kampanje v New Yorku.
