Čičeriko so k nam prinesli iz Azije, a jo danes največ pridelajo v Mehiki, Indiji, Španiji in deželah Bližnjega vzhoda. Raste kot stročnica s kratkimi stroki, v katerih najdemo do tri semena. Ta so zgrbančena, rumene barve in izrazito orehastega okusa. V suhih zrnih najdemo do 25 odstotkov beljakovin, kalcij, železo, magnezij in številne vitamine; A, B1, B2, B3, C, D in E. V njihovi sestavi je okoli 50 odstotkov ogljikovih hidratov in pet odstotkov maščob. Velja za zelo zdravo živilo, saj čisti prebavila in odvaja odvečno vodo iz telesa. Zaradi visoke vsebnosti beljakovin pomaga pri preprečevanju bolezni srca in ožilja.
Znižuje holesterol
Čičerika kljub visokemu deležu ogljikovih hidratov ne vsebuje škodljivega holesterola, temveč ga celo pomaga zniževati, srcu pa koristi z visoko vsebnostjo folne kisline in magnezija. Ste vedeli, da če v telo vnesete zadostno količino folne kisline, lahko zmanjšate verjetnost za srčni infarkt celo za deset odstotkov. Če si boste privoščili skodelico kuhane čičerike, boste telo oskrbeli s kar 70 odstotki dnevno priporočene količine folne kisline. Čičerika vsebuje tudi veliko vlaknin in ima nizek glikemični indeks, zato nas nasiti za dolgo časa in napolni z energijo. Za največji mogoči izkoristek beljakovin iz čičerike je priporočljivo, da jo kombiniramo s polnozrnatimi žiti ali drugimi polnozrnatimi izdelki.
ČIČERIKINI KALČKI
Tudi pri uživanju kalčkov bodite previdni, saj jih je pred zaužitjem treba skuhati, ker vsebujejo toksine (tako kot zrna).
Kuhana, suha, čičerikina moka
Za pripravo jedi se čičerika uporablja v različnih oblikah in shrambah. Najpogosteje se uporablja tista iz pločevinke, številni pa prisegajo na suha zrna. Vse bolj pogosto se uporablja tudi čičerikina moka, in sicer za pripravo kolačev, kruha, omlet ... Možnosti je veliko, zaradi ekonomičnosti in prihranjenega časa se najpogosteje odločamo za uporabo konzervirane čičerike.
Pri suhih zrnih nujno upoštevajte pravila!
Če ste privrženec uporabe suhih zrn, se morate držati nekaterih osnovnih priporočil. Suha zrna je treba namakati od osem do 12 ur. Zrna morajo biti povsem prekrita z vodo. Vodo, v kateri smo zrna namakali, obvezno odlijemo. V vodo se namreč sproščajo toksične spojine, ki se med namakanjem izločijo iz zrn. Zrna pa pred kuhanjem nato še enkrat temeljito operemo. Zrna kuhamo vsaj eno uro oziroma tako dolgo, dokler se povsem ne zmehčajo. Za izboljšan okus jo kuhajte skupaj z lovorovim listom, kumino, česnom, šetrajem, da nekoliko omilite tvorbo plinov v prebavilih po zaužitju.
