Nova rešitev za glasbeno industrijo je po zgoščenkah prišla s pretočnimi storitvami. Te so sedaj že postale merilo za vse v glasbeni industriji, a kljub temu ima 40 let stara zgoščenka tudi danes še vedno svoje zveste kupce, ki se ji ne želijo odpovedati.
Ko so 17. avgusta 1982 v nemški tovarni Polygram v mestu Hannover-Langenhagen zagnali stroje, se je tam začel pisati še en košček glasbene zgodovine. Komercialna proizvodnja zgoščenke se je začela z zgoščenko albuma skupine Abba z naslovom The Visitors.
Tovarna na Emil-Berliner-Strasse, ki nosi ime po izumitelju gramofona, se je do takrat že ukvarjala z drugimi nosilci zvoka, kot so vinilne plošče, in je že veljala za pionirja na tem področju. A čas je kasneje pokazal, da je bila zgoščenka veliko bolj revolucionarna od prejšnjih inovacij na področju snemalnih medijev. Hkrati je v sebi že nosila zametek lastnega propada. Glasbeni format, narejen za potrošnike, je namreč prvič postal digitalen.
Zgoščenke namreč niso prinašale le čistega zvoka brez piskanja, značilnega za glasbene kasete ali pokanja igle v utoru glasbene plošče. Pretvorba pesmi v datoteke z vrsticami številk, sestavljenimi iz enic in ničel, je postavila temelje za glasbo brez fizičnih nosilcev zvoka. Že takrat je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo glasba v glavnem distribuirala prek interneta - kot je to danes s pretočnimi storitvami.
"Zgoščenka je vzpostavila digitalno kulturo," je na kratko opisal kulturolog Ryan Daniel z avstralske univerze Jamesa Cooka.
Začetek glasbenih zgoščenk je bil zaznamovan tudi z razpravami, ali ni zvok 12-centimetrske srebrne zgoščenke preveč sterilen v primerjavi s toplejšim analognim zvokom običajnih glasbenih plošč, in glasnimi kritikami zaradi visoke cene prvih novih nosilcev zvoka. Potrošniki so zgoščenko dobro sprejeli. Tri leta po prvi zgoščenki so samo v Hannover-Langenhagnu izdelali že 26 milijonov zgoščenk.
A velika sreča glasbene industrije z zgoščenko ni trajala dolgo. Prav tako nemški raziskovalci so prispevali k revolucionarni moči digitalizacije. Na Fraunhoferjevem inštitutu za integrirana vezja v Erlangnu je skupina pod vodstvom profesorja Karlheinza Brandenburga razvila MP3 format, kar je omogočilo zmanjšanje glasbenih datotek na približno desetino velikosti zgoščenke.
To je tudi omogočilo, da je nenadoma lahko vsak kopiral zgoščenko in jo izmenjal na internetu, saj zgoščenka ni bila zaščita pred kopiranjem. In prav glasbeno piratstvo je prineslo zaton zgoščenke.
