In tudi to najbrž veste, da je pajkova svila ena najmočnejših snovi na svetu, močnejša od jekla, a je težava v tem, da pajkov ne moreš kar gojiti, ker so teritorialni in imajo zoprno navado, da se pobijajo med seboj. In je torej naslednji logični korak, da pajkove gene za proizvajanje svile vsadiš v kozje jajčece, jasno, in sčasoma dobiš pajkovo kozo. Čisto resno. Ne, ne pleza po navpičnih stenah in ne vihti se po zraku na nitki iz svile, proizvaja pa mleko, polno proteinov svile. Lahko ga seveda tudi pijete (in je menda prav dobro), ampak precej bolj donosno ga je predelati in iz dobljenih proteinov izdelati svilo, ki je petkrat močnejša od jekla in trikrat močnejša od kevlarja, iz katerega izdelujejo neprebojne jopiče.
Tako se je začelo, na začetku tisočletja je potencial srečne združitve koz in pajkov raziskovala kanadska družba Nexia Biotechnologies, ki je svilo, pridobljeno iz kozjega mleka, poimenovala biojeklo. Ko je družba leta 2009 bankrotirala, je štafetno palico prevzel profesor molekularne biologije na Univerzi v Wyomingu dr. Randy Lewis, ki zdaj na univerzitetni farmi goji zelo posebne koze.
Svileni vojak
Za krpico blaga iz pajkove svile bi potrebovali milijon pajkov in 70 izurjenih delavcev, ki bi štiri leta nabirali njihovo svilo. S kozami gre precej hitreje, povprečen pridelek je 16 gramov proteina na kozo na dan. In povpraševanje je veliko, kajti svilo pajkovih koz si želijo v tekstilni, gumarski, avtomobilski in seveda v vojaški industriji, zelo uporabna pa je tudi v medicini.
Ni čudno, da so začeli razmišljati o tem, da bi pajkove gene vnesli tudi v lucerno in tako še povečali pridelek svile. Pa se niso ustavili pri tem, našli so se tudi znanstveniki, ki so rekli, kaj pa če ... kaj pa če bi pajkove gene vsadili človeku? In bi dobili, predvidoma, človeka, ki bi bil odporen proti strelam, noben naboj ne bi mogel predreti njegove kože. Dobili bi svilenega vojaka, tako rekoč – in smo tako pristali naravnost na sredini etičnega minskega polja.
Tujec v moji DNK
Človeške himere obstajajo že od nekdaj, čeprav se tega zavedamo manj kot sto let in moderna medicinska literatura lahko postreže z le okrog sto primeri. Obstajajo štirje tipi: najpogostejši je mikrohimerizem, do katerega pride, ko nosečnica absorbira nekaj celic zarodka, ki ga nosi – lahko pa se zgodi tudi nasprotno. Študija iz leta 2015 je pokazala, da se to zgodi pri skoraj vseh nosečnicah in da plodove celice lahko ostanejo v materinem telesu več mesecev, pa tudi več let ali celo do smrti.
Umetni himerizem nastane – pravzaprav je nastajal, preden so darovano kri očistili – pri krvnih transfuzijah in pri presaditvah kostnega mozga. Do himerzima pride lahko tudi, ko je spočet par dvojčkov, pa eden od zarodkov v maternici umre in drugi absorbira nekaj njegovih celic. Tetragametni himerizem nastane, kadar dva različna spermija oplodita dve različni jajčeci, ti pa se potem združita v en zarodek.
Najpogosteje himerizem naključno odkrijejo pri genskih testih, recimo pred presaditvijo organov. Zunanji znak himerizma sta na primer očesi različne barve, pa hiperpigmentacija (temnejše lise na koži) ali hipopigmentacija (svetlejše lise na koži), genitalije tako z moškimi kot ženskimi deli, dve ali več različnih DNK v rdečih krvnih celicah.
Ste prepričani, da so to vaši otroci?
O prvem primeru človeškega himerizma so poročali leta 1953, v tem tisočletju pa so razvpiti predvsem trije primeri, vse so odkrili v ZDA. Leta 2002 so pri ženski, ki je potrebovala presaditev ledvice, testi pri družinskih članih, ki bi lahko postali donatorji organa, kazali, da dva od njenih treh sinov ne moreta biti njena – ni govora, nista njena pa konec! – a se je pokazalo, da je ženska himera, ki ima hkrati dve različni krvni skupini. Nekaj let pozneje so drugo žensko, ki je zaprosila za socialno pomoč za svoje otroke, obtožili goljufije, ker so testi DNK pokazali, da ne more biti njihova mama. Zmoto je dokazal šele njen odvetnik, ki je izvedel za primer ženske iz prve zgodbe. Tretji odmevni primer je zgodba moškega, ki ni mogel dokazati svojega očetovstva, pa se je nato tako kot pri obeh ženskah pokazalo, da je himera z dvema različnima DNK.
In ves ta čas so znanstveniki v svojih laboratorijih pridno ustvarjali himere – že leta 1973 so ustvarili žival, h kateri sta prispevali podgana in miš (celice podgane v mišjem zarodku), leta 1984 kozo/ovco, ki je imela kozjo glavo in volnato dlako ovce, pa pozneje kokoš/prepelico. In ves čas so z enim očesom škilili proti spolzkemu ledu človeško-živalskih himer. Trenutno poteka vrsta različnih projektov, v katerih so živalskim zarodkom dodali človeške celice. Nekateri so zelo obetavni, nobeden še ni dosegel končnega cilja – medtem pa se še nismo do konca zmenili o etičnih vprašanjih. Na primer o tem, kakšne pravice bodo imela ta bitja, spočeta in vzgojena samo za to, da bi pomagala ljudem in reševala njihova življenja, človeško-živalske himere so namreč namenjene proučevanju bolezni, testiranju novih zdravil in vzgoji organov za presaditev.
Ljudje in miši
Na univerzi v Nevadi so znanstveniki dodali človeške celice ovčjim zarodkom – cilj je ustvariti himere, ki bodo primerni darovalci jeter. Dosegli so že lepe uspehe, nekatere ovce imajo jetra, v katerih je že do 80 odstotkov človeških celic in proizvajajo enake snovi kot človeška jetra. Vendar človeške celice niso le v njihovih jetrih, so tudi v drugih tkivih, v srcih in možganih.
Klinika Mayo v Minnesoti proučuje prašiče, ki so potencialni darovalci organov ljudem, in so pri tem razvili prašiče, ki imajo prašičje in človeške krvne celice, zraven pa – tega pa čisto zares niso pričakovali – še krvne celice, ki imajo lastnosti tako prašičjih kot človeških in bi lahko pomagale pojasniti virus aidsa pri ljudeh.
Na Stanfordski univerzi se ukvarjajo z mišmi, ki imajo v možganih en odstotek človeških matičnih celic, upajo pa, da bodo sčasoma prišli do sto odstotkov človeških možganov v mišjih telesih, da bi tako proučevali smrtonosne degenerativne nevrološke bolezni, kot so parkinsonova, alzheimerjeva in ALS (amiotrofična lateralna skleroza). Direktor projekta Irving Weissman je pred časom s svojo ekipo že ustvaril miši, ki so imele skoraj v celoti človeški imunski sistem, na njih so testirali nova zdravila proti virusu aidsa.
Kitajci na Šanghajski univerzi delajo z zajčjimi zarodki, ki imajo le malo zajčje DNK, večina je človeške. Njihov cilj je razviti nov vir zarodkovnih matičnih celic za medicinske poskuse.
Na otoku St. Kitts pa nedozorele celice človeških možganov vcepljajo v možgane opic (ki jih nalovijo kar na otoku), v predel možganov, ki proizvaja dopamin, da bi videli, ali to spodbuja proizvodnjo dopamina. Cilj je izdelava zdravila za parkinsonovo bolezen. Tudi Kitajci so že ustvarili človeško-opičje zarodke, ki so namenjeni pridobivanju organov za presaditev. Ti organi bi bili genetsko popolnoma skladni s prejemnikovimi, saj bi vanje vsadili prejemnikove celice, ki bi jih preprogramirali v matične celice.
Pravila za tovrstne raziskave obstajajo, vendar so neobvezujoča in v različnih državah različna. Kanada na primer strogo prepoveduje poskuse s himerami. Drugje poskuse časovno omejujejo, po preteku določenega števila dni morajo znanstveniki zarodke uničiti.
A če se miš ali zajec s par človeškimi celicami morda ne zdita strašansko sporna – kaj pa spoj človeškega in šimpanzovega zarodka, ki je teoretično že mogoč? Bi imelo to bitje človeške pravice? Kje natanko je ločnica med človeškim in živalskim? Bo to življenje enako pomembno kot življenja ljudi, bolnikov, ki potrebujejo presaditev organa ali umirajo za doslej neozdravljivo boleznijo? Odgovor, se zdi, lahko že malce predvidimo: ne, najverjetneje ne.
