DRUŽINA ZAJC

Od šova za iskanje ljubezni do družinskih tradicij

Andreja Comino/revija Jana
5. 4. 2022, 05.44
Deli članek:

Virtuozinja na citrah Tanja Zajc Zupan že več kot tri desetletja blesti na odrih, zgodbo o drznosti in pogumu pa piše njena živahna mama Nada, ki se je odločila podreti tabuje in se prijavila v šov, da bi našla ljubezen. Čisto svoja zgodba je Nadina vnukinja in Tanjina hčerka Ana, ki je od mame in babice podedovala najboljše ter zrasla v samozavestno moderno žensko, ki nadaljuje družinsko tradicijo.

Šimen Zupančič
Tanja Zajc Zupan, njena mama  Nada in hčerka Ana

Te dni je pri Tanji zelo veselo, saj je praznovala abrahama, letos pa praznuje tudi 30 let glasbene kariere. Čestitke so dobesedno deževale, pripravlja tudi zabavo za sorodnike in prijatelje. In kaj ji je dal okrogli jubilej? »Upam si brez mask hoditi naokoli, biti ženska, povedati, kaj si želim, znam reči ne, postaviti meje. Prej sem bila pri tem pogosto nesamozavestna, taktizirala, se prilagajala, četudi navzven tega ni bilo videti, vendar sem z dolgoletnim delom na sebi počasi zgradila tudi to. Zdaj vem, kaj hočem in česa ne. Odpadajo mašila in plehkost, zdaj res bolj živim, cenim vsak lep trenutek in prava prijateljstva,« pravi Tanja in doda, da je od doma dobila »polno potovalko življenjske popotnice«. Z leti jo je odmetavala in postajala bolj ona. Sčasoma je bolje razumela svojo mamo Nado, zdaj zelo živahno upokojenko, da ji ni bilo lahko, ko se je že zelo zgodaj poročila in jo rodila pri rosnih osemnajstih letih.

Če se mora, ni nič težko

»Pa saj nas nihče ni vprašal, kako in kaj, preprosto smo bili vrženi v vodo in smo plavali. Ko sem rodila Tanjo, čez štirinajst mesecev pa še drugo hčerko, smo skupaj rasle. Gradila sva hišo, mož je delal v svoji avtomobilski delavnici, jaz pa sem imela svojo obrt – kovinsko galanterijo in izdelovala svinčene uteži za centriranje koles. Deset let za tem se je rodil še sin. Sploh ne vem, kako hitro so poletela ta leta in kdaj sem postala stara. Nikoli mi ni bilo nič težko, radi smo kaj ušpičili, za pusta sem šivala kostume, za praznike kuhala in pekla. Poleti smo šli na morje, bilo je tudi luštno. Toliko je bilo dela, da sploh nisem imela časa razmišljati, ali mi je težko, ali bom zmogla. Preprosto sem morala,« pove 68-letna Nada, ki je zdržala tudi, ko je pokojni mož poskušal svoje stiske lajšati z alkoholom, kar je družino še dodatno prizadelo in zaznamovalo. Včasih je bilo glasno, vendar ni niti pomislila, da bi šla stran. Že zavoljo otrok in vsega, kar sta ustvarjala, ne. Pripada pač tisti generaciji, ki se je držala pravila, da je treba zdržati in potrpeti. Preizkušnje ji niso vzele optimizma. Pred enajstimi leti se je upokojila in postala zelo aktivna upokojenka, saj se zaveda, da lahko sama veliko stori za svoje zdravje in dobro razpoloženje.

Pogumno v nove zmage

»Pravijo mi, da sem videti veliko mlajša. A se je za to treba potruditi. Že enajst let vsako jutro hodim na telovadbo. Ob pol osmih sem že v Domžalah. Petnajst minut peš je v eno smer, obenem še sprehodim psa. Človek ne more verjeti, kako dobro se počutiš po uri miganja za Bistrico. Nato gremo še na kavo in klepet. To mi polni baterije in pomaga, da nisem osamljena. Če ne migaš in samo doma čepiš, se zaležiš in potem zboliš, pa si drugim v breme. Tega si ne želim, zato ves čas razmišljam, kako bi polepšala dneve sebi in svojim najbližjim,« pove Nada, ki ima dneve tako polne, da si včasih zaželi, da bi šla nazaj v službo, kjer bi se malo spočila. In tako je nekega dne videla oglas, da iščejo kandidate za šov, ter si rekla, da bi bilo to nekaj zanjo.

»V trenutku slabosti sem si rekla, zakaj pa ne bi šla poskusit. Domači so bili proti, a sem jim rekla, da sem dosti stara, da naredim nekaj norega, poleg tega se še lahko odjavim. Nimam pa nič proti novim zanimivim znanstvom. Na snemanju smo se imeli zelo luštno, stkala so se nova prijateljstva, ostali smo v stikih. Videla sem tudi, kako lepa je Slovenija. Pred kamero nisem imela nobenih težav, čeprav je bilo snemanje naporno, saj smo bili ves čas ozvočeni in smo morali paziti, kaj govorimo. Šov je bil krasna izkušnja, imeli smo se zelo lepo, vse osebje, snemalci in drugi so bili krasni,« pove Nada, ki ne sme razkriti, kako se je končalo. Se je pa čez noč povečala njena prepoznavnost. Ljudje jo ustavljajo pred trgovino in želijo pokramljati z njo. Za vsakega najde prijazno besedo, hitro pa tudi pove, da se ni odpovedala želji, da najde tovariša, s katerim bi se imela lepo v jeseni življenja. »Težko je najti kvalitetnega partnerja. Osvoji me lahko nekdo, ki je 'normalen', ima malo dunajske šole in nivoja, je pošten, pozoren in ve, kaj hoče. Pri svojih letih vem, kaj lahko dam in kaj si želim, zato ne bi bila s komerkoli, samo da bi imela ob sebi moškega,« odločno pove Nada, ki ji je tudi sami zelo lepo. Z vsemi tremi otroki ima zelo lepe odnose, uživa tudi z vnuki in pravnukom.

Molitve za hčer

»Vedno sem se spraševala, kako je moralo biti mami, ko me je rodila tako mlada. Veliko sem prebirala dela Alenke Rebula, ki zna pretanjeno spregovoriti o najglobljih človeških stiskah. Spoznala in dojela sem, da je to, da me je rodila tako mlada, zaznamovalo mene in njo. Takrat sem ji vzela malo šova, ki si ga najstnica zasluži. Morala bi biti zvezda, morda je to potem doživela skozi mene, moje nastope. Dobila je nazaj delček tega, kar ji je pripadalo. Tudi sama se je trudila, igrala je harmoniko in me od začetka podpirala, ko sem začela igrati citre. Zdaj jo tudi razumem, da si je želela na televizijo, podprla sem jo tudi tako, da sem o tem spregovorila v šovu. Jaz se za tak korak nikoli ne bi odločila niti ga komu priporočila. Ko si v javnosti, se zelo izpostaviš, tudi kritikam. Zdaj je mami v tem šovu in jo podpiram. Saj človek nikoli ne ve, kaj ti prinesejo leta in kaj bom jaz počela v njenih, kar morda ne bo povšeči mojim otrokom. Vsak  ima pravico, da se odloči po svoje in živi svoje sanje, kakor si želi,« pove Tanja, Nada pa nadaljuje: »Za Tanjo sem vsak dan, ko je šla spat, molila in si želela, da postane v življenju uspešna. Ko je začela obiskovati glasbeno šolo in ubirati najprej tipke na harmoniki, potem pa strune na citrah, sem jo podpirala in poskušala držati red v hiši, ker sta vadila tudi druga otroka in je bilo včasih zelo glasno. Kadar pa je imela nastope, me je bilo še bolj kot njo strah, kako bo izpeljala. V zaodrju sem trepetala, da se ne bi zmotila,« se spominja Nada, ki je hčerki vedno priskočila na pomoč pri organizaciji koncertov.

»Hvaležna sem staršem, da sta mi dala ljubezen do glasbe. Stara mama Metka me je začela učiti diatonične harmonike, oče je igral klavirsko, pri naši hiši se je vedno pelo in igralo. Že zdavnaj sem nehala šteti, koliko ljudskih pesmi znam. Za citre sem se odločila, ker sem bila neviden otrok, pa sem si želela biti nekaj posebnega. Druge sošolke so imele lepe obleke ali so živele v krasnih družinah, vsaj tako se mi je zdelo takrat, jaz pa sem bila posebna in opažena na citrah. Vseeno pa mi je bilo hudo, ker oče ni nikoli opazil mojega truda in pohvalil igranja. Preprosto tega ni ne zmogel ne znal. A nekaj je bilo muzicirati doma, drugo pa zgraditi glasbeno kariero. Dolga leta nisem zbrala poguma, da bi se podala na samostojno pot, temveč sem ostajala v varni službi,« pripoveduje Tanja, ki poleg abrahama letos praznuje trideset let poroke. Mož Bogdan ji je od nekdaj stal ob strani, ponosna je, da imata lep, na spoštovanju in zaupanju temelječ odnos, ki sta ga nadgradila z družino – hčerko in sinom.

Jaz bom pa drugače

»Veliko otrok si želi, da bi delali in ravnali drugače, kot so njihovi starši. Tako sem si tudi pri svojih želela predvsem tega, da bom prisotna. Da ju bom zmogla slišati, videti in podpreti. Tako mi nikoli ni bilo težko nič storiti zanju, četudi nisem naredila drugih stvari, denimo pospravila. Spomnim se, kako smo vedno v posteljo hodili s pesmarico 300 narodnih. Kjer se je ustavil otroški prstek, tisto pesem smo potem peli,« se spominja Tanja, ki zna tudi po dolgih desetletjih še vedno zapeti več kot sto otroških pesmi. Poskušala je presekati vzorce, ki gredo iz generacije v generacijo. Seveda pa je to terjalo veliko premišljevanja in garanja, saj se nič ne zgodi čez noč. »Za svojo družino sem želela drugače in mi ni bilo nič težko. Pustila sem se izobraziti, obiskovala sem tečaje, šole za starše, brala in brala. Vsak otrok iz družine odide z določenimi ranami. Ko odrasteš, prideš do spoznanj, nekaj predelaš in poskušaš razumeti svoje starše ter jih ne obsojati, temveč v ljubezni, upanju, pogumu in odpuščanju živeti naprej. Svojima otrokoma sem želela dati topel dom, sidrišče, kjer so vedno dovoljena vsa čustva. Vzgajala sem ju z dobronamerno avtoriteto. Vem, da sem tudi sama naredila veliko napak, se sproti učila. Pogosto nisem vedela, kaj je prav in kaj ne, iz svoje primarne družine, ki je imela precej težav, sem prišla mlada in neopremljena, z mnogimi napačnimi vzorci. Nekaj sem jih ozavestila. Predvsem sem se zelo bala alkohola. Čas bo pokazal, kaj vse sem naredila narobe. A sem vedno zanju želela, da prideta do izobrazbe, delata tisto, kar si želita, in jima dati občutek, da lahko vedno brezpogojno prideta domov s težavami ali brez njih, mislita s svojo glavo, zrasteta v ljubeča in ljubljena človeka. Sama sem Ano rodila pri dvaindvajsetih letih, a mi ni žal, saj se mi zdi, da sem bila zrela,« pripoveduje Tanja.

Mladost je modrost

Ana pa hitro doda: »Mami je bila od nekdaj zelo pozorna in ljubeča. Znala nama je biti vzor, dala nama je ljubezen, se zanimala za naju, naju spraševala, kako preživljava dneve, kako sva. Vedno jo je vse zanimalo, od šole in aktivnosti do tega, kaj je za naju pomembno v življenju. Včasih pa je bilo odraščanje z medijsko prepoznavno mamo tudi težko. Vsaj na začetku in v našem lokalnem okolju sem imela občutek, da se moram dokazati, da bodo drugi videli, da mi ni nič podarjeno, da znam in zmorem sama. Nikoli nisem imela težav zaradi njene 'slave', bolj občutek, da zaradi tega drugi drugače gledajo name. Doma je bila samo mami. Ko sem bila majhna, me je velikokrat vzela s seboj in ni se mi zdelo nič čudnega. Kasneje, ko sem prišla v gimnazijo in sem ji začela pomagati pri različnih stvareh, na primer voditi vse njene koncerte, se je začel prepletati odnos mama-hči, ki je bil prijateljski, s poslovnim. Družinski odnosi so se začeli mešati s koncerti in umetniškim ustvarjanjem. Mami mi je znala postaviti zdrave meje, za kar sem ji hvaležna. Največja kazen, ki sem jo lahko dobila, je bila, da mi je vzela knjigo. Tako sem veliko noči na skrivaj brala z lučko in knjigo pod odejo,« se spominja Ana, zdaj odrasla 27-letnica, ki je s fantom že na svojem. Z mami in staro mamo imajo zelo lepe odnose. »Ana me večkrat pokliče in tudi povabi, da greva kam sami,« doda Nada in pove, da so vse tri zelo klepetave, vesele in imajo rade konje. Nada je ljubezen do jahanja prenesla na obe, a Tanja zaradi padca pred leti ne jaha več. Ana pa je mami in mamo naučila tudi tega, da je dobro biti kdaj tiho. Včasih je tišina boljša kot besede, ki nimajo pomena in so vržene v prazno. Zato tudi ni veliko govorila, ko se je Nada prijavila v šov. »Spoštujem njeno odločitev, a imam o šovih svoje mnenje in sem ji udeležbo v šovu odsvetovala. Ne glede na to, kaj se nam dogaja, pa se imamo neskončno rade in se pri vsem podpiramo.«