Vaša zgodba se bere kot najbolj napet roman. Moram vprašati: ste se kot osnovnošolka res zoperstavili župniku, ko je predaval, da je samozadovoljevanje greh?
Da, res je. Bilo je tik pred spovedjo. Župnik je velel, da se je takšnih grehov treba izpovedati. Preprosto nisem razumela, zakaj se o samozadovoljevanju govori kot o nečem nečistem, umazanem in grešnem, zato sem vstala iz cerkvene klopi in ga vprašala: Ali ni samozadovoljevanje izkazovanje ljubezni do samega sebe in ali ni ravno to tisto, kar bog želi od nas? Župnik je zakuhal, sledila je klofuta z natančnim odtisom na licu in pri 12 letih so me za vedno vrgli iz cerkve.
Verjetno pa vas duhovnikova klofuta v življenju ni najbolj bolela. Kaj je bila za vas najtežja življenjska (pre)izkušnja?
Bolj kot kak dogodek bi izpostavila občutek, ki je zaznamoval moje odraščanje, in sicer osama, občutek, da ne sodim v svojo družino, kulturo, in s tem povezan sram, da sem drugačna ter nerazumljena. Verjamem, da se tako počuti precej otrok, pa tudi odraslih. Živimo v družbi, ki podpira konformizem brez posluha za drugačnost. Dolgo sem potrebovala za spoznanje, da je biti drugačen enako biti pogumen.
Kljub slabim izkušnjam s cerkvijo ste verni. Pravite, da verujete v boga (rečete mu kar prjatu), a ne verjamete, da potrebujete posrednika za pogovor z njim. V kaj še verjamete?
Boga, ki ga naslavljam z različnimi imeni – veliki duh, univerzum, stvarnik, kreator, izvor vsega, kar je, tudi prjatu – doživljam mnogo bolj univerzalno, kot ga predstavljajo verske institucije. Boga razumem kot višji princip v vsem živem in neživem, kot ljubečo prisotnost, ki ne kaznuje, ne obsoja in ne prepoveduje. Verjamem, da smo ljudje in vsa živa bitja podaljšek te izvorne božanske esence in zato nikdar ločeni od nje. Verjamem, da je esenca božanstva ljubezen kot ultimativna resnica in najvišja stopnja razumevanja.
Ste strastna popotnica, prav neverjetno je, kaj vse ste doživeli na svojih potovanjih. V Kolumbiji ste preprodajalca drog spreobrnili v vodiča po državi. Bili ste njegova prva stranka. Nekaj let ste preživeli v Avstraliji. Družili ste se z nekaterimi najbolj nedostopnimi civilizacijami. Iz prve roke ste spoznali črno magijo. Torej ta obstaja?
Res sem strastna popotnica, zato ni presenetljivo, da se na poti človek sreča z marsičim. Magija obstaja. Obstajala je že v sumerski, grški in egipčanski civilizaciji kot sestavni del njihovih življenj. Gre za močan energijski namen, ki ga naredi človek, bodisi da škoduje ali koristi. A ni potrebe, da se škodoželjne ali t. i. črne magije bojimo, kajti v odsotnosti strahu se nas ne mora polastiti. Če bi to vedela prej, se temnih uvidov amazonskega pragozda ne bi tako močno ustrašila. Zdaj vem, pa naj se sliši še tako pocukrano, da moč ljubezni, sočutja, sprejemanja in zaupanja premaga vse!
Kako ste se izkopali iz temnega pragozda? Poleg tega, da ste sredi noči skakali v reko, polno kač.
Za sila nenavadno izkušnjo Amazonije sem upala in verjela, da bo za vedno ostala zakopana v divjini, a je usoda hotela drugače. Rodila se je knjiga Ujetnica pragozda. Daleč v pragozdu sem po nehotenem zaužitju herojskega odmerka močne rastline padla v past, ob prihodu domov pa me je zaradi ponavljajočih se spominov, anksioznih napadov in nespečnosti čakala leto dni trajajoča samotna bitka, s tem pa raziskovanje različnih tehnik in orodij, s katerimi sem se skušala postaviti nazaj na trdna tla. Ubrala sem naraven, holističen pristop samozdravljenja, vse preizkušene tehnike, orodja in metode pa danes z velikim veseljem delim naprej.
V knjigi razkrijete, da ste v gimnazijskih letih eksperimentirali z drogami. Kaj bi moralo biti takrat drugače, da se ne bi zatekali k njim?
Morda bo kdo zmajeval z glavo, a velikega dela eksperimentiranja z drogami ne obžalujem. Dalo mi je namreč nekatere uvide. Hkrati se zavedam sreče, da nikoli nisem padla v prepad zasvojene omame. Kaj bi moralo biti drugače, da se k temu ne bi zatekla? Če je občutek osamljenosti razlog za eksperimentiranje s številnimi drogami, je pot ven v kultiviranju občutka povezanosti in pripadnosti. Včasih nimamo te sreče, da bi to izkusili znotraj svojega kroga ljudi, vendar v resnici nikoli nismo sami. Prej ko se začnemo povezovati z naravo, prej odkrijemo, da smo njen del, ki nam stalno šepeče: dobrodošel doma.
S čim je te dni zapolnjeno vaše srce?
O, kako lepo vprašanje! Moje srce je ... z eno besedo – zadovoljno z vsem, kar ima in kar ga obdaja. Izvajam terapije, seanse in delavnice, čaka me potovanje v tople kraje na izobraževanje o amazonski medicini, ki mi je na poti okrevanja izjemno pomagala. Ob misli na morje in sonce se mi vse telo radostno smeje. Enkrat popotnik, vedno popotnik.
Drogo iz najstniških let ste torej nadomestili z drogo potovanj. Ko sem brala vašo knjigo, sem dobila občutek, da ste videli in doživeli že vse. Zakaj tako radi potujete sami?
Potovanja so vir učenja in napajanja. Nekoč, ko bom spoznala popotniškega norca, kakršna sem sama, morda ne bom več potovala sama, me pa solo popotovanja prav nič ne motijo. Sem dokaj introvertirana, samota me ne plaši.
Na svojih potovanjih ste spoznali precej šamanov, v Kolumbiji ste bivali tudi pri Indijancih Kogi, kar je posebna čast, glede na to, da v svoj krog ne sprejemajo tujcev. Kaj so vas naučili vsi ti ljudje?
Izjemno hvaležna sem, da so se mi odprla vrata do plemena, ki še vedno poseduje starodavno modrost in sobiva z zakoni narave. Predali so mi vedenja, ki jih omenjam v knjigi, in mi poglobili vero v velikega duha stvarnika, kot ga poimenujejo sami. Pravijo, da je povsod – v vodi, listju, v vsem živem. Stalno komunicira z nami, le prisluhniti mu moramo. A ker je sodobni človek obdan s hrupom, je stik z njim zamegljen, s tem pa tudi razumevanje naše prave narave. Če bi človek hrup utišal, bi znotraj sebe ustvaril harmonijo ter razvil drugačne misli in odnos do sebe in narave.
