Lovor je v zgodovini veljal za izjemno cenjeno drevo. Egipčani so ga posvetili soncu in verjeli, da varuje pred strelami. V stari Grčiji so uporabljali kovance s podobo Apolona, ki na glavi nosi lovorov venec. Za Rimljane je bil lovorov venec simbol časti, slave in miru, saj so ga nosili vojskovodje, pesniki in pisatelji.
Naberimo liste in jih posušimo
Lovor je zimzelena rastlina, ki jo prepoznamo po usnjatih, suličastih listih prijetnega vonja. Dvodomni zelenkasti cvetovi pri nas cvetijo prav v tem mesecu in vse do maja. Plodovi, ki se razvijejo, so veliki kot gozdna jagoda, črni in vsebujejo eno samo seme. Liste nabiramo z mladih vej poleti, nato jih posušimo v senci. Sušimo jih v tankih plasteh v zračnem prostoru, na prepihu, brez sončne svetlobe, in sicer tako dolgo, da postanejo lomljivi in krhki. Takrat jih shranimo v steklene kozarce, saj bodo tako ohranili aromo najmanj leto dni. Plodove lahko nabiramo oktobra in novembra in iz njih pripravimo lovorovo olje, ki se uporablja kot mazilo.
Vzgajamo ga lahko v loncih
Čeprav je lovor sredozemska rastlina, bo v zavetju in na sončnem rastišču preživel tudi v hladnejših podnebjih. V hladnejših krajih je dobro, da je posajen v večjem loncu, ki ga lahko čez zimo premaknemo v klet. Tam bo počakal, da hud mraz pojenja in nastopi pomlad, ko se temperature tudi čez noč dvignejo nad ničlo. Nato mu dodelimo sončno mesto, kjer bo hitro pognal nove veje in cvetove.
Antiseptik in antiparazitik
Lovor se kot antiseptik pogosto uporablja v ljudski medicini in je nepogrešljiv pri glivičnih okužbah. Pogosto ga uporabljajo pri vnetjih v ustih in ustnih razjedah; v tem primeru se priporoča grgranje poparka. Znano je, da blagodejno deluje pri prebavnih motnjah, črevesnih krčih in napenjanju. Ob pojavu slabosti in krčih pijemo blag čajni poparek iz lovorovih listov. Ta bo pomagal tudi pri umirjanju pospešenega bitja srca. Kopel iz lovorovih listov pa bo blagodejno vplivala na težave z revmatizmom in pri revmatičnih bolečinah.
