Raziskovalci inštituta MIT so leta 1973 program World One prvotno razvili za simulacijo globalne trajnosti – namesto tega pa je napovedal konec sveta. V nasprotju z različnimi drugimi teorijami o koncu civilizacij in nazadnje sveta so se napovedi, ki jih je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podal računalnik, do zdaj izkazale za skrb zbujajoče natančne.
Leto 2020 bo prvi mejnik
Program je izdelal zahtevani model, vendar v obliki, ki je znanstveniki niso pričakovali. Napovedal je, da bo svet zaradi širjenja prebivalstva in industrije do leta 2040 doživel globalni kolaps. Prvi mejnik, ki ga je algoritem postavil med letoma 2020 in 2023, je nenaden upad življenjskega standarda, kar je lahko posledica vojne ali pandemije.
Zapisali so tako: »Okoli leta 2020 bodo razmere na planetu zelo kritične. Če tega ne bomo ustavili, bo kakovost življenja padla na nič. Onesnaževanje bo postalo tako resno, da bodo zaradi njega umirali ljudje, kar bo oslabilo prebivalstvo, ki ga bo manj kot leta 1900. Okoli leta 2040 do 2050 se bo življenje, kot ga poznamo na tem planetu, končalo.«
Računalniški model iz leta 1973 morda ni najboljša možnost za napovedovanje prihodnosti, zlasti ker so se v tem času spremenili številni dejavniki. Če ne leta 2040, pa morda leta 2070 ali 2100.
