Siamski dvojčici Kristina in Valentina bosta stari že tri leta

»Dvojčici imate, pravzaprav siamski dvojčici,« je v tretjem mesecu nosečnosti zdravnik, ki je bil tudi sam osupel, po skrbnem pregledu dejal Mariji Tambolaš. Staršem je po tej novici po glavi rojilo na tisoče vprašanj. A na eno od njih sta imela odločen odgovor: prekinitev nosečnosti ne pride v poštev.

Jana

Deklici sta bili zraščeni s trebuščkoma ter sta imeli skupna jetra in črevesje.

Deklici sta bili zraščeni s trebuščkoma ter sta imeli skupna jetra in črevesje. Mati ju je predčasno rodila v sedmem mesecu nosečnosti, nato pa ju je tim petnajstih zdravnikov z operacijo, ki je trajala 14 ur, ločil v šestem tednu življenja. Bilo je nevarno, ker se je začelo srce ene od dvojčic zmanjševati in je njegovo vlogo prevzelo srce druge deklice. Poleg tega so začele odpovedovati ledvice.

Tisto, kar je bilo nekdaj eno telo z dvema srcema in dvema dušama, ki je tehtalo samo 3.600 gramov, sta danes dve čudoviti deklici, pametni, zgovorni in razigrani. Kristina in Valentina bosta januarja upihnili tri svečke.

Ne, Marija in Peter, ki imata zdaj 27 oziroma 28 let, nista niti za trenutek pomišljala, ali naj se dvojčici rodita ali ne. Marija je v četrtem mesecu nosečnosti nesrečno padla na trebuh in takoj pohitela na pregled z ultrazvokom. Zdravnik, ki ni bil seznanjen z njunim primerom, jo je vprašal: »Gospa, zakaj ste se odločili roditi nekaj takšnega?« A tudi to ni omajalo njene odločitve. Odgovorila mu je, da to ni »nekaj takšnega« – da sta to njena otroka.

Od tesnobe do sreče

»Zelo težko se je bilo sprijazniti z nosečnostjo, polno skrbi in strahu. Ves čas me je ponoči tlačila mora in brez podpore moža zagotovo ne bi zdržala. Zbujala sem se s kriki in v solzah, pogosto nisem mogla dihati. Živeti s tem spoznanjem in se ves čas bati, kaj se bo zgodilo … Tega v resnici nikomur ne privoščim. A ljubezen do deklic je bila močnejša od negotovosti,« se spominja danes presrečna Marija, s katero sem se pogovarjala po telefonu, po njeni hiši pa so se v tem decembrskem večeru razlegali veseli in živahni otroški glasovi.

Kristina in Valentina sta danes dve razigrani triletnici, ki nadvse uživata v družbi sedemletne sestrice Maje in šestletnega bratca Ivana. Družina živi v vasi Bušotina pri Virovitici na Hrvaškem. Staro hišo sta začela Peter in Marija obnavljati, ko sta izvedela za tretjo nosečnost. Da jima jo je uspelo urediti do te mere, da se je družina lahko vanjo vselila, pa so jim pomagali dobri ljudje, pravi globoko hvaležna Marija, ki ne more prehvaliti tega, kako lepo so jih sprejeli vaščani in kako jim ves čas pomagajo. Kristina in Valentina zelo radi pospremita brata in sestro v šolo, po koncu pouka pa ju z mamo počakata pred njo. Deklici sta takrat pravi zvezdi, saj ju vsi vaščani ponosno gledajo in sprašujejo: »Kako sta danes naši punčki?«

Klobuk dol vladarjem življenja

Ko sta se rodili, obsojeni na skupno telo in poglede, uprte druga v drugo, sta se po sestrsko ljubkovali z ročicami. »Zame in za mojega moža sta bili čisto poosebljenje ljubezni, a sva verjela zdravnikom, da imata več možnosti za življenje, če ju bodo ločili.«

Za tem videzom simbioze namreč ni vse dobro potekalo. Deklici sta imeli neuravnoteženo cirkulacijo. Zaradi tega je bila ena od njiju hipertenzivna (imela je visok krvni tlak), druga hipotenzivna (nizek tlak), tako da ni mogla odvajati urina. Prva pa je lulala večkratno preveč, tako da je bilo njeno srce preobremenjeno. Zdravniki se niso mogli opirati na izkušnje drugih, saj je bil dotlej na svetu en sam takšen primer, porod pa je preživel samo eden od dvojčkov.

Za veliko operacijo na pediatrični kliniki Rebro v Zagrebu so izbrali soboto. Pripravljeni sta bili dve operacijski dvorani, na kupu je bilo triindvajset ljudi. Ne samo ločitev telesc, za plastične in rekonstruktivne kirurge je bila velikanski izziv tudi želja po čim manjših brazgotinah, ki bodo deklicama ostale na trebušnih stenah. Pred posegom je bilo veliko načrtovanja, matematičnih izračunov in skic, pri čemer ni šlo zgolj za estetiko, temveč tudi za preprečevanje morebitnih infekcij. Pri demonstracijah šivov in iskanju rešitev, če bi se pokazalo, da ni na voljo dovolj kože, s katero naj bi deklicama prekrili trebušni votlini, so med drugim uporabili celo plastični steklenici.

Izredno stanje v bolnišnici

V medicinskem posegu je sodelovalo torej 23 članov medicinskega osebja, vključno s kirurgi in medicinskimi sestrami, ti so dolgih štirinajst ur stikali glave nad telescem siamskih dvojčic. Filigranski poseg je zahteval vso njihovo znanje in spretnost. Operacija se je začela ob deveti uri zjutraj. Srčni kirurg dr. Dražen Belina je moral odstraniti prsno kost in ugotoviti, ali sta srci v resnici ločeni, kot so pokazale slike. Tudi plastični kirurg doc. dr. Krešimir Bulić je opravil svoje delo, saj sta bili deklici povezani z velikim delom kože, je poseg opisal dr. Mikulić. Vse je bilo zelo vprašljivo, saj je anatomija pri takšnih primerih drugačna in zdravniki preprosto ne vedo, na kaj bodo naleteli, ko bodo zarezali v tkivo.

Že med prejšnjimi preiskavami so vedeli, da imata deklici ena jetra oziroma da so jetra povezana, niso pa vedeli, da sta v dobršni meri prepleteni tudi črevesji, in to od dvanajstnika do konca tankega črevesa. Ti organi so jima bili skupni. Zdravniki so vse te posebnosti odkrivali med operacijo in sproti iskali rešitve. Potem ko so odstranili zarastline, ki so nastale kot posledica vnetja črevesja, so se lotili delitve jeter. Vsaka od deklic je dobila primeren del tega organa, na srečo pa sta imeli neodvisno krvno oskrbo jeter.

Zelo sta povezani s sestrico in bratcem.

Moč ljubezni ali čudež

»Vsi si želimo verjeti, da se je zgodil tudi čudež, saj smo – kljub vsemu znanju in strokovnosti zdravniškega tima in srčnosti vsega medicinskega osebja – vsi molili še za čudež. Klobuk dol pred vladarji življenja v belem, neskončna zahvala znanju znanstvenikov in človeški predanosti, a radi verjamemo v to, da se je kljub vsemu zgodil tudi čudež, saj je bila to prva uspešna operacija ločitve siamskih dvojčkov na Hrvaškem in nasploh prvi primer na svetu s takšno obliko povezanosti notranjih organov. Vseh 23 članov medicinskega tima se je med 15-urno filigransko operacijo – vsi so vse svoje znanje in vso človeško ljubezen osredotočili na to komaj 3.600 gramov težko telesce – združilo v eno srce in eno in isto upanje,« se agonije negotovosti spominja danes presrečna mamica.

Ko so ju uspešno ločili in sta prvič prespali v ločenih posteljicah, pa se je v resnici šele začela tista prava borba za njuni življenji. »Pogled na dve majceni bitjeci v inkubatorjih, priključeni na tisoče cevk, ni nekaj, česar bi se rada spominjala. Prvič sem bila v dilemi, ali smo se sploh pravilno odločili. Ena od zdravnic mi je takrat rekla nekaj, česar ne bom nikoli pozabila: 'Vse je tako, kot mora biti. Za starše je to boleč prizor, a vse to je v njuno dobro. Verjemite mi, da niste sami',« se te srčne podpore v bolnišnici spominja Marija.

Deklici pogosto spremljata brata in sestro v šolo.

Kot nebo in zemlja

Po osmih mesecih, ki sta jih preživeli v bolnišnici, sta deklici, ki sta rasli in lepo okrevali, končno prišli domov. Ko so mamo Marijo pred njunim prihodom domov novinarji vprašali, ali ve, kaj jih zdaj čaka, jim je preprosto odgovorila. »Vem, ena sama sreča.«

In res je tako. Sreča obdaja to hiško, ki je resda še vedno brez fasade, znotraj pa povsem dovolj urejena za vse polno ljubezni, veselja in otroškega živžava.

Deklici lepo napredujeta, res pa je, da je njuna prehrana nekoliko prilagojena. Ne smeta jesti premastne, preslane in presladke hrane. Sta pa pravi mali Slavonki, ki zelo radi jesta, tako da morajo pred njima skrivati hrano, da ne bi preveč obremenili svojih trebuščkov. Ob lanskem božiču sta že namakali prstke v pečenega odojka in oblizovali pecivo, ki so ga spekle babice. Zelo sta zgovorni, obožujeta sestrico in bratca. Ko ta dva pišeta svoje domače naloge, sedita z njima za mizo in čečkata po svojih zvezkih. Če ju mama nagovori, dasta prstek na usta in rečeta: »Tiho, mama, pišemo nalogo.«

»Po značaju sta popolnoma različni. Rada rečem, da sta kot nebo in zemlja. Ne vem, kako bi lahko shajali skupaj s takšnima značajema, če bi ostali povezani. Valentina je malce manjša, a veliko odločnejša. Zelo je bojevita in gre z glavo skozi zid, kadar hoče kaj doseči. Kristina je nekoliko večja, a je zelo nežna, prava scrkljanka, ki običajno popusti sestrici. Radi mi pomagata, radi zložita posodo v pomivalni stroj, brskata po omarah in včasih tudi kaj strgata ali razbijeta. Zelo sta povezani s sestrico in bratcem. Radi imata naše živali na kmetiji, igrata se zunaj v pesku tako kot vsi drugi otroci.«

Sama sreča

Družina živi na kmetiji. Imajo kakšnih dvanajst prašičev, kokoši, zajce, psa in mačke. Oče dela kot dostavljavec v kmetijski zadrugi. »O očku vse najboljše,« Marija pohvali svojega moža Petra, s katerim sta se spoznala že v srednji šoli. Ona je po poklicu kuharica, on natakar. Življenje ni lahko, a se nikakor nočejo pritoževati. »Prodamo kakšnega prašiča, zajce, kokoši, jajca … Tako si malce popolnimo družinski proračun. Ne delamo velikih načrtov za prihodnost, bi se pa radi nekega dne morda bolj posvetili izdelavi domačih mesnin. Ne želimo si prehitevati sedanje sreče, raje bomo pustili, da gre po svojem toku. Do zdaj nam je bila tako naklonjena, da smo skorajda že pozabili na vse tiste strahote, ki smo jih morali preživeti na naši življenjski poti. Molimo za zdravje, saj se zavedamo, da je to temelj za vse drugo.«

Vsi so tudi že preboleli corono-19. Otroci niso imeli kakšnih večjih težav. Kristina in Valentina hodita na redne kontrole oziroma na obiske k zdravnikom in čudovitim medicinskim sestram, ki so v bolnišnici v Zagrebu nad njima bdele dolgih osem mesecev in ju nikoli niso pustile jokati. Zanju sta se vedno našla toplo naročje in objem. Vedno so se opravičevale s tem, da deklici ne smeta jokati zaradi občutljivih šivov na trebuščkih, v resnici pa so jima bile materinsko naklonjene, se spominja Marija. Na koncu pogovora sem ji postavila vprašanje, ki sem ga v članku že omenila: ali ve, kaj jih čaka. »Vem, ena sama sreča,« mi je odgovorila.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.