Zimzelena bodika je po ljudskem (keltskem) izročilu poznana kot simbol sreče, veselja, moči in novega upanja, zato je skoraj obvezen okras božične mize. Številni jo poznajo pod imenoma božično drevesce ali božji les, pa tudi črnec, lesec, bodičje, zimzelen, rosi konj in še bi lahko naštevali. Uspeva predvsem v srednji in južni Evropi, najdemo jo pa vse tja do Kavkaza. Seveda je danes svoj dom našla že tudi širom po svetu. Slovenske vrtove tako krasi že skoraj stoletja, nekoč so jo uporabljali tudi namesto božičnega drevesca ali adventnega venčka. Po navadi je bila zataknjena pri razpelu ali v bližini vhodnih vrat.
Pri nas v obliki grmov
Navadna bodika je manjše drevo ali grm, ki zraste v višino do deset metrov in doseže debelino približno 30 centimetrov. Na Slovenskem po navadi raste kot grm. Lubje je sprva gladko, temno zeleno in tanko, kasneje pa pepelnato sivo in razpokano. Les je razmeroma prožen, listi usnjati, bleščeči, zmeraj zeleni, ovalni, bodičasti, spiralno razvrščeni in proti vrhu rastline imajo večinoma končno bodico. Maja se na zalistjih pojavijo socvetja, kjer se razvijejo cvetovi, ki so lahko samo moški ali ženski. V jeseni nato ženske rastline navadno postrežejo z rdečimi koščičastimi plodovi.
Obstaja okoli 400 vrst
Sam rod obsega okoli 400 vrst, ki so tako listopadne kot zimzelene. Lahko gre za drevesa, grme in celo vzpenjavke tropskih, subtropskih pa tudi zmerno toplih predelov. Sicer je bodika rastlina bukovih in hrastovih gozdov. Ni pogosta vrsta, a tam, kjer raste, je običajno več rastlin. V naravi se razmnožuje z ukoreninjenjem spodnjih vej. Z rdečimi koščičastimi plodovi se največ hranijo kosi in tako rastlino tudi razširjajo. Seme po napovedih strokovnjakov bolje kali, če gre skozi prebavni trakt ptičev.
