BOBRI
John Warms, avtor mnogih knjig o kriptozoologiji, ki je temeljito preučil poročila o pošastnih bitjih v Manitobi v Kanadi, je razkril zgodbe o velikanskih bobrih ne le v tem kraju, temveč tudi na območjih od Aljaske do Floride. Izraz “orjaški” tu ni pretiran, saj govorimo o bobrih v velikosti ljudi ali celo večjih.
Vse skupaj se ne zdi tako neverjetno, če pomislimo na izumrle živali, ki so nekdaj hodile po obličju Zemlje. Warms pravi: “Danes na podlagi najdenih kosti vemo, da je orjaški bober v ločeni klasifikaciji od tistega, ki ga dobro poznamo pod imenom Castor canadensis (kanadski bober). Poimenovali smo ga Castoroides ohioensis po državi, kjer so bili njegovi ostanki prvič dokumentirani.”
Warms tudi navaja, da ima v evidenci številna poročila o “bobrih v velikosti medveda”, pa tudi opažanja ogromnih bobrovih legel, ki se približujejo velikosti povprečne hiše. Da so njihova bivališča tako velika ni presenetljivo, navsezadnje morajo zadostiti potrebam orjaškega bitja, ki dosega višino sedem metrov in težo več kot 250 kilogramov. Čeprav naj bi orjaški bober izumrl pred približno 10.000 leti - torej v istem časovnem obdobju, ko sta izumrla mamut in mastodont -, morda pa to ni res.
MOČERADI
Še ena žival, ki je pogosto opažena v nenavadnih velikostih je orjaški močerad. Močeradi so dvoživke, ki imajo dolg rep, trup in glavo ter kratke okončine. V primeru kitajskega orjaškega močerada dosežejo dolžino do šest metrov. Toda ali je mogoče, da bi nekateri močeradi zrasli še veliko večji? Steve Plambeck, ki je znan strokovnjak za teorijo o obstoju ogromnih orjaških močeradov, o obstoju pošasti iz jezera Loch Ness pove: “Nessie je žival, ki živi na dnu in diha vodo ter zelo malo časa preživi na površini ali v sredi vode - ravno toliko, da jo lahko v zelo redkih primerih opazimo. Nessie se iz globin najverjetneje dviga blizu obal jezera Loch, da bi se prehranjevala z ribami, ki jih tam najdemo - v pritvejših vodah nad skalami, ki se nato strmno spustijo v 750-metrov globoko brezno. Tako se obnaša le riba ali vodna dvoživka, ki lahko ves potreben kisik črpa neposredno iz vode.”
Plambeck še dodaja: “Nessie se iz razlogov, ki so zaenkrat znani le njej sami, redko in za kratek čas privleče na kopno, kar je bilo najbolje dokumentirano pri opazovanjih Spicerja in Granta leta 1933 in 1934. To sicer ni nič presenetljivega za domačine, med katerimi že stoletja krožijo govorice, da se “kelpie” ali “vodni konj” iz jezera Loch Ness vsake toliko sprehodi po kopnem. To je ključna vedenjska značilnost, ki jo moramo upoštevati, ko razlikujemo ribe od dvoživk.”
V tem smislu Plambeck nastopi v bran teorije, da je Nessie le zelo velik močerad ali vrsta še neznane dvoživke.
PAJKI
Leta 2001 je angleški kriptozoolog Dr. Karl Shuker od raziskovalca Billa Gibbonsa slišal zanimivo zgodbo o velikanskem pajku. Zgodba sega v leto 1938, ko je par raziskovalcev med premagovanjem poti v gosti džungli v osrčju Konga videl nekaj zelo nenavadnega. Najprej sta pomislila da gre za majhnega pritlikavega človeka ali podobno pritlikavo opico. Na njuno neizmerno grozo jima je hitro postalo jasno, da gre za orjaškega pajka, s štiri metre dolgimi nogami!
En od raziskovalcev se je hitro zavedal izjemnosti situacije in bitja in je hitro segel po fotoaparatu. Na žalost je žival hitro oddivjala v goščavo in izginila v podrastju preden bi lahko posnel zagotovo zgodovinsko neprecenljivo fotografijo. Par je ostal v dvomih o tem kaj sta srečala, nekaj pa je bilo gotovo: šlo je za orjaško pošast z osmimi špičastimi nogami.
