10. marca 1970 se je zgodilo nemogoče. V nekem laboratoriju v Leningradu (današnjem St. Petersburgu) je v raztopini, ki mu je omogočala delovanje, plavalo žabje srce in utripalo, kot srce običajno počne. Nenadoma pa je začelo utripati hitreje, potem bolj počasi, nedolgo zatem pa se je ustavilo. Nič nenavadnega, boste rekli, to je bilo pričakovano. Vendar bi se motili. To je bil test psihičnih sposobnosti ruske gospodinje po imenu Nina Kulagina.
Malokdo ve, da je v ozadju hladne vojne in oboroževalne tekme, ki sta v tistem času potekala med tedanjo Sovjetsko zvezo in ZDA, potekala tudi t.i. "Psi tekma", kjer sta velesili raziskovali in tekmovali v tem, kako uporabiti domnevne človekove sposobnosti, kot sta telepatija ("branje misli in sporazumevanje z mislimi") in psihokineza ("premikanje predmetov s psihično energijo"), pa tudi "videnje" na daljavo, avtomatsko pisanje in druge pojave, ki sicer sodijo v domeno parapsihologije.
Obe državi sta v vojaških laboratorijih izvedli na stotine raziskav in znanstvenih poskusov z ljudmi, ki naj bi imeli te sposobnosti, pa tudi z navadnimi ljudmi, pri čemer so poskušali izvedeti, ali je mogoče posebne psihične moči vzbuditi tudi pri njih in tako človekovo psiho (angl. mind) spremeniti v močno orožje. Žal je velika večina tovrstnih poskusov končala kot popolna polomija.
Ne pa tudi poskusi z Nino Kulagino.
Ninel Sergejevna Kulagina, kot je bilo njeno polno ime, se je rodila 30. junija 1926 v Leningradu in je bila na videz povsem poprečna, žilava Rusinja. Bila je zvesta svoji domovini in komaj 14 letna se je ob izbruju 2. svetovne vojne pridružila tankovskemu regimentu.
Po vojni se je poročila in živela vsakdanje življenje ruske gospodinje, dokler ni začela odkrivati, ali ima tudi sama psihične moči, kakršne je imela (oz. je trdila, da jih je imela) njena mati.
Njeni poskusi, ki jih je izvajala doma, so bili presenetljivo uspešni. Najbolj uspešna je bila pri psihokinezi (PK). Z močjo misli je lahko premikala celo vrsto predmetov, od nihal, kristalnih skled, vžigalic, cigaret, magnetnih igel v kompasu, štruc kruha, solnice in druge manjše predmete. Kot dokaz, da jih premika zgolj s pomočjo misli, je te predmete velikokrat postavila v stekleno škatlo, da bi dokazala, da niso privezani s tanko nitko ali čim podobnim.
Kot je povedala kasneje, je opazila, da se te njene sposobnosti povečajo, če je jezna ali razburjena, saj so se takrat predmeti v njeni bližini začeli sami premikati.
Ni le premikala predmetov ...
Poleg premikanja predmetov in zgoraj omenjene ustavitve žabjega srca je Nina izvedla še mnoge poskuse, ki jemljejo sapo. Eden izmed njih je bilo ločevanje jajčnega rumenjaka in beljaka. Na prvi pogled nezanimivo, vse dokler ne vemo, da je jajce lebdelo v slani vodi dva metra daleč od Nine. In ne le, da je beljak ločila od rumenjaka. Čez nekaj časa, ko so ji to naročili, ju je spet spravila skupaj.
Njene domnevne sposobnosti pa so presegale še to. Menda naj bi imela moč zdravljenja. Lahko je s polaganjem rok celila rane ali diagnosticirala bolezen, če je človeka videla. Lahko je povzročila, da so se slike pojavile na praznem fotografskem papirju - tako obrisi slik, ki so ji jih pokazali, kot tudi črke A in O. Njeno telo je proizvajalo močno elektromagnetno polje in tudi veliko toplote - tolijo, da je na posameznih mestih nekajkrat celo ožgalo njeno obleko in celo na nekem novinarju, ki je bil v bližini, ko je izvajala poskuse, se je pojavila rdečina na koži.
Nekoč, ko je bila v bolnišnici zaradi živčnega zloma, so zdravniki opazili, da je iz košare, v kateri je imela volno za pletenje vedno pograbila klobko prave barve, ne da bi sploh pogledala v košaro - trdila je, da barvo "vidi" s prsti. Lahko je celo povedala, kaj ljudje nosijo v žepih.
Ugovori strokovnjakov
Leta 1968 so v Moskvi organizirali Mednarodno konferenco o Parapsihologiji in na njej prvič v javnosti pokazali video, ki je prikazoval, kako je Nina premikala predmete s pomočjo psihokineze.
Kot je povedano v posnetku, je bila Nina po poskusih psihično in fizično popolnoma izčrpana. Včasih je potrebovala od dveh pa do štiri ure, preden je lahko zbrala svojo psihično moč. Za gornji posnetek so potrebovali kar sedem ur. In v nekih trenutkih je njen srčni pulz dosegel nevarih 235 utripov na minuto, tako da so snemanje morali prekiniti.
Svojo psihično energijo je sama opisala kot občutek energije, ki se iz spodnjega dela hrbtenice dviga proti hrbtu in tam obstane, vendar pa ji povzroča tudi glavobol. Včasih je po poskusih bila tako izčrpana, da ni mogla govoriti, včasih pa ji je za nekaj časa tudi vzelo vid.
Ko so posnetke dobili v roke znanstveniki (predvsem zahodni), so jih temeljito pregledali. Skeptiki, med katerimi je bil tudi James Randi, iluzionist, ki je velikokrat razkrinkaval lažne samozvane zdravilce, telekinetike in ostale psihke, je trdil, da domnevne Ninine psihične sposobnosti niso nič drugega kot navadni iluzionistični in rokohitrski triki. Drugi so poudarjali, da poskusov nikoli niso izvedli v idealnih laboratorijskih pogojih. Posnetki so namreč bili napravljeni pri njej doma ali v hotelskih sobah, nikoli ni bil prisoten nekdo, ki se poklicno ukvarja z iluzionizmom ali rokohitrstvom. Bile so tudi trditve, da ima Nina v rokah ali telesu implantirane magnete, s katerimi lahko premika nekatere predmete. Drugi so menili, da uporablja skrite niti ali ogledala, s katerimi doseže navidezen učinek premikanja.
Kje so poročila znanstvenih testiranj?
Vendar pa so v Sovjetski zvezi z njo opravili poskuse v laboratoriju, pod psevdonimom Nelja Mihajlova, številni raziskovalci. Eden od njih je poročilo o teh poskusih z naslovom "Nina Kulagina: Duh nad snovjo") objavil v reviji za psihike.
Nekateri so ob objavi posnetkov v javnosti menili, da se Sovjetska zveza samo "razkazuje" in ustvarja videz, da so ustvarili velike korake v telekinezi, ki pa so samo prevara.
Proti koncu svojega življenja je Nina menda izgubila svoje sposobnosti. Napori, ki jih je povzročilo izvajanje psihičnih moči, so negativno vplivali na njeno telesno zdravje. Tako naj bi bili krivi za srčni infarkt, ki mu je konec 70-ih skoraj podlegla. Redno je po končanih poskusih poročala o bolečinah v hrbtu, vrtoglavici, ugotovili so tudi, da ji je močno nihal krvni sladkor, popuščal ji je vid. Zaradi vse slabšega zdravja je Nina počasi prenehala sodelovati v laboratorijskih poskusih, vendar je tu in tam kakšnega še vedno izvedla, vse do smrti leta 1990.
Resnica je umrla z njo, bi lahko rekli. Tako špekulacije o tem ali je imela posebne psihične moči ali ne, ali je vse bila le potegavščina, ali je goljufala le proti koncu svojega življenja, ko so sposobnosti usahnile, ostajajo špekulacije.
Čeprav se je hladna vojna že zdavnaj končala, je še veliko stvari, ki so jih raziskovali, pod ključem. Če je bila Nina tako velik uspeh, kje so torej poročila o znanstvenih poskusih? Ali so morda skrita v kakšnem arhivu, kjer nikoli ne bodo ugledala luči dneva?
