Leta 1872 je ameriškemu ladijskemu kapitanu Benjaminu Spoonerju Briggsu bilo dodeljeno poveljstvo nad trgovsko ladjo, ki je v newyorškem pristanišču čakala, da s tovorom odpluje proti Evropi.
Briggs je bil takrat že izkušen pomorec, z 18-letnimi izkušnjami in ko je prevzel poveljstvo in si ogledal ladjo, je svoji materi napisal: "Ladja je čudovita in upam, da bo potovanje lepo, vendar pa ji še nikoli nisem poveljeval in ne vem, kako se obnaša. Zdi pa se mi, da so mi dodelili dobrega pomočnika in stevarda, tako da upam, da bo potovanje prijetno." Ladja se je imenovala Mary Celeste.
Medtem, ko se je Mary Celeste pripravljala na izplutje, je kanadska dvojambornica, Dei Gratia, čakala v bližnjem New Jerseyu, da jo natovorijo, potem pa bi morala zapluti proti Evropi po isti poti kot Mary Celeste, le osem dni kasneje.
7. novembra je Mary Celeste odrinila na pot proti italijanski Genovi, natovorjena s 1.700 sodčki industrijskega alkohola. Poleg kapitana Brigsa so bili na krovu še sedemčlanska posadka, njegova žena Sarah in dve leti stara hči Sophia.
Skroaj mesec dni kasneje, 5. decembra je Dei Gratia plula okoli 400 milj oddaljena od Azorov v Atlantiku, ko je posadka opazila ladjo, ki jo je premetavalo razburkano morje. Kapitan David Morehouse je bil zelo presenečen, ko je ugotovil, da gre za ladjo Mary Celeste, ki je zapustila New York osem dni pred njegovo ladjo in bi sedaj morala že zdavnaj prispeti v Genovo. Zato je sklepal, da je ladja v težavah, zato je spremenil smer svoje ladje in krenil na pomoč ladji in posadki, ki ji je poveljeval izkušeni kapitan Benjamin Briggs.
Ko se je Dei Gratia približala Mary Celeste, je kapitan poslal del svoje posadke, da razišče ladjo. Možje so v podpalubju našli razmetane zemljevide, predmeti, ki so pripadali posadki Mary Celeste, so bili nedotaknjeni v njihovih prostorih. Manjkal je en reševalni čoln, ena od črpalk pa je bila razstavljena. Podpalubje je bilo tudi delno poplavljeno, vendar je tovor, okoli 1.700 sodov industrijskega alkohola, bil večinoma nedotaknjen. Na ladji so našli tudi zaloge hrane in vode, ki bi zadostovale za pol leta - a nikogar, ki bi to lahko použil. Tudi ladijski dnevnik ni razkrival ničesar.
Kapitan Morehouse je na koncu sklenil najdeno ladjo privezati za Dei Gratio in je z njo priplul v 800 milj oddaljeni Gibraltar, kjer jo je predal oblastem in hkrati zahteval "najdenino", vsoto, za katero je bila ladja zavarovana pri zavarovalnici.
Sodišče, na katerem so razsodili o njegovi zahtevi, je uvedlo preiskavo in takratni generalni tožilec je izrazil sum o goljufiji. Po več kot treh mesecih sodišče ni našlo nobenih dokazov, da je šlo za kriminalno dejanje. Preiskava pa tudi ni prinesla odgovora na to, zakaj so možje ladjo zapustili. So pa izplačali samo šestino zavarovalnine, kar kaže na to, da sodišče ni bilo čisto prepričano, da posadka Dei Gratie ni bila na nek način vpletena v izginotje posadke iz Dei Gratie.
Sama zgodba bi morda ostala pozabljena, vendar pa je za njeno "slavo" poskrbel pisatelj Arthur Conan Doyle (sicer avtor knjig o Sherlocku Holmesu), ki je napisal kratko zgodbo o tem, da je ladjo zajel nekdanji suženj, ki se je hotel maščevati kapitanu.
Od takrat skrivnostna zgodba Mary Celeste buri duhove morjeplovcev in navdihuje "mornarske zgodbe".
Skozi desetletja so vzniknile mnoge teorije o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Te segajo od upora posadke, morskih pošasti, vrtincev, pijavic, do tistih bolj obskurnih, ki segajo že v polje paranormalnega. Tudi časopisi, ki so v tistem času poročali o dogodku, so v navalu domišljije in pod vplivom govoric spreminjali dejstva in še bolj zameglili pogled.
Vsi komentatorji pa se strinjajo, da se je moralo zgoditi nekaj nenavadnega in da so nastale nenadne okoliščine, zaradi katerih je posadka na hitro zapustila sicer dobro založeno ladjo.
Nekateri menijo, da je bila ladja zakleta. Originalno so ladjo, zgrajeno leta 1861 krstili za Amazonko, potem pa so jo preimenovali, ker je bila povezana s serijo nesrečnih dogodkov, tako nenadno bolezenijo in smrtjo prvega kapitana, trčenjem z drugo ladjo v Rokavskem prelivu in mnogimi manjšimi nesrečami.
Vendar ladji tudi novo ime, Mary Celeste, očitno ni prineslo sreče. Jo je pa vsekakor vpisalo v zgodovino. In čeprav se je je držal slab sloves in so si jo lastniki podajali iz rok v roke, je svojemu namenu služila še več let, vse dokler je zadnji kapitan G.C. Parker ni nalašč pognal proti grebenu na otočju Haiti, kot del načrta za goljufanje zavarovalnice. Ker pa se Mary Celeste ni hotela potopiti, so goljufivemu kapitanu prišli na sled. Ladja je sicer bila nepopravljivo poškodovana in so jo pustili na grebenu, dokler ni razpadla.
