V začetku 20-ih let prejšnjega stoletja je v Münchenu obstajala skrivna združba žensk, ki jim je bilo skupno, da so bile mlade in imele dolge lase, po katerih so se razlikovale od takrat modernih kratkih ženskih frizur. Večinoma so jih v javnosti nosile spete v takrat zelo neobičajen "konjski rep". Spoznati jih je bilo moč tudi po majhnem disku, ki so ga nosile okoli vratu.
Združbo "Alldeutsche Gesellschaft für Metaphysik" ("Vsenemško združenje za metafiziko") je ustanovila Marija Orsić (tudi Orsich ali Orsitch), plavolasa lepotica, rojena 1895 v Zagrebu, hčerka hrvaškega arhitekta in nemške balerine. O njenem življenju ni veliko znanega, razen tega, da se je s staršema kmalu preselila na Dunaj, po koncu 1. svetovne vojne pa se je pridružila vsenemškemu gibanju, katerega cilj je bil združitev Avstrije in Nemčije in se leta 1919 preselila k zaročencu v München. Tam se je delovala kot medij in prirejala okultistične seanse ter z zaročencem ustanovila združenje, ki je samo sebe poimenovalo "Vril".
Dekleta iz tega združenja so trdila, da njihovi lasje delujejo kot kozmične antene, s pomočjo katerih lahko komunicirajo z Nezemljani. Po njihovih besedah je šlo za Nezemljane, ki so pred 500 milijoni let naselili Zemljo, potem pa preživeli Vesoljni potop in bili ustanovitelji prvih civilizacij in predniki arijske rase. Komunikacija naj bi potekala s pomočjo kozmične energije, imenovane "Vril", po stari sumerski besedi "Vri-il", ki pomeni "podoben Bogu".
Dekleta iz Vrila so s svojimi prepričanji hitro našle zaveznike in pristaše v podobnih združenjih, eden njihovih "oboževalcev" pa je bil tudi Rudolf Hess, kasneje eden najvišjih predstavnikov nacistične stranke, ki je globoko verjel v okultizem, ezoteriko in paranormalno.
Na nekem srečanju leta 1924, je Hess obiskal njeno stanovanje, kjer je njegov prijatelj, ustanovitelj neke druge skrivne okultistične družbe, "Thule", priredil seanso, s katero bi prišli v stik z nekim umrlim članom. Med seanso, v kateri je bila Marija medij, pa se je namesto umrlega javil neznani glas, ki se je predstavil kot Sumi, prebivalec planeta, ki kroži okoli zvezde Aldebaran v ozvezdju Bika. Sumi je preko Marije z navzočimi komuniciral v neznanem jeziku in s pisavo, ki so jo kasneje prepoznali kot sumersko.
Marija je kasneje razkrila, da se ji je Sumi javil že večkrat in v svojih sporočilih podajal tehnična navodila za izdelavo leteče naprave za "polet v posmrtno". Ta navodila so bila tako natančna, da je o njih predaval celo Winfried Otto Schumann, profesor na tehniški univerzi v Münchenu, član družbe Thule in Vril.
Kmalu je osrednji cilj združenj Vril in Thule postala izdelava leteče naprave, letečega krožnika, s katerim bi lahko odpotovali na Aldebaran. Združbi sta se povezali, vključili pa še eno združenje DHvSS ali "Može črnega kamna".
Projekt je vodil že omenjeni profesor Schumann, konstrukcija pa je potekala preko navodil, ki jih je prejemala Maria. Leta 1922 so tako na skrivni lokaciji na severozahodu Nemčije izdelali prvi leteči krožnik, poimenoval JFM (Jenseitsflugmaschine) in ga preizkušali naslednji dve leti, potem pa se je projekti ustavil in JFM so shranili v skladiščih tovarne Messerschmitt, ki je izdelovala letala.
Združenje Vril, ki ga je ustanovila Marija, ni vključevalo samo žensk, pač pa tudi moške (dekleta so bila zgolj mediji za komunikacijo z Aldebaranci) in med njegovimi člani so bili tudi Adolf Hitler, Heinrich Himler in Herman Göring, ki so bili tudi člani združenja Thule. V okviru slednjega pa je bila leta 1920 ustanovljena NSDAP - nacionalsocialistična nemška delavska stranka, ki je leta 1933 v Nemčiji prevzela oblast.
Takrat so načrti Vrila in Thule spet postali zanimivi in združenji sta od nemške države dobili precejšnjo podporo za razvoj in izdelavo letečega krožnika - v civilne in vojaške namene.
Leta 1937 so tako začeli preizkušati leteče krožnike, imenovane RFZ, katerih izdelavo je nadzoroval Vril in H-Gerät (ali Heuneburgovo napravo), katere izdelavo je nadzorovalo združenje Thule s pomočjo posebne SS enote za razvoj alternativnih energij.
Do leta 1941 so tako izdelali motor, znan kot Tachyonator 7, ki je lahko proizvajal močno elektromagnetno polje, ki je vplivalo tuid na težnost.
Ko je leta 1941 Hitler prepovedal skrivna združenja, sta Thule in Vril postali del SS-ove enote E-IV in nadaljevali z delom. Do leta 1944 naj bi tako uspeli izdelati več modelov letečih krožnikov, pa tudi 139 m veliko cilindrično veoljsko ladjo, imenovano Andromeda.
Projekt je bil tako skriven, da so zanj vedeli le najvišji nacistični predstavniki. Uradno so celo ustanovili "Posebni biro št. 13", ki naj bi raziskal poročanja nemških vojnih pilotov o letečih krožnikih in cigarah, neuradno pa naj bi poskrbel, da so ta pričanja "pometli pod preprogo".
Ko so leta 1944 in 1945 zavezniki vse bolj prodiralo v nacistično Nemčijo, je združba Vril naredila načrt, da bi svojo tehologijo umaknila iz Evrope, natančneje na Bazo 211 na Antarktiki.
Ali so zadevo uresničili, ni znano. 11. marca 1945, malo pred koncem 2. sv. vojne, so vsi člani združenja Vril dobili pismo, ki ga je napisala Maria Orsić. Pismo se je končalo z besedami "niemand bleibt hier" - "nihče ne bo ostal tukaj". To je bilo poslednje sporočilo združenja in Marije. Ali je ženska, ki je Hitlerju "podarila" leteči krožnik umrla v kakšnezavezniškem bombnem napadu? Je uspela pobegniti iz Nemčije? Je skupaj z drugimi člani odletela na Aldeberan? Tega ne ve nihče. Za njo je izginila vsaka sled.
