Davor Ros iz Krnice pri Zgornjih Gorjah ima rad živali. Že od nekdaj. »Zanimal sem se za vse živali, a zelo kmalu mi mački, psi ..., vse te živali, ki so povsod, niso bili več dovolj, pa sem začel brati, raziskovati o drugih živalih. Kače so me od nekdaj zanimale. In netopirji. Ko sem bil majhen, sem imel modro kanglico, in če je bilo treba prestaviti kakšno žival na varno, iz hiše v gozd, sem to vedno počel. Pozneje, čez leta, pa sem se povezal z veterinarjem dr. Zlatkom Golobom, ki ima azil za prostoživeče živalske vrste, tam sem zdaj prostovoljec.«
Zakaj kače ne slovijo po hvaležnosti
Pa ni prestavljanje kač precej nevaren hobi za otroka? »Nevarno ali ne, tale Blejski kot pod Pokljuko je le precej ruralno okolje, tudi jaz sem s kmetije, od malega živim z živalmi. Razumel sem, da kača deluje po nagonu, da ni zlobna, samo svoj mir hoče. So nevarne, niso nevarne, to je relativno, ampak tako je pač takrat bilo. Kar se pa kačjih ugrizov tiče – bili so, eden, junija 2010, mi je tudi pustil posledice, poškodbe živčevja na levi nogi, zato moram voziti avto z avtomatskim menjalnikom. Seveda se lahko kaj zgodi, ampak če je treba žival prestaviti, da lahko varno biva, je to zanemarljivo.«
In zato še vedno prestavlja kače in netopirje, samo brez tistega modrega vedrca. »Kličejo me na pomoč za prelociranje kače, dostikrat so to garaže, jaški, pogosto pa tudi avto, in moramo potem razstaviti pol avta, da dobimo ven navadnega goža. Lani so me klicali na bencinsko črpalko, kjer se je v aparat za merjenje pritiska v gumah stlačil gož, in smo morali vse razstaviti, da smo ga dobili ven. V avtu imam vedno kakšno škatlo, rokavice, kavelj.
Pogosto se ljudje obrnejo na azil in potem dr. Golob pokliče mene. Povezani smo tudi z gasilci in policijo, če ljudje pokličejo na številko 112, in z njimi dobro sodelujemo. Ravno prejšnji teden so me poklicali z blejske policije, ker je bilo treba prestaviti modrase pri neki pešpoti. Dvakrat smo šli na teren, nekaj smo jih za njihov mir prestavili, nekaj jih pa še bomo.«
Pred župnikom kapo dol!
Ampak pravzaprav smo se prišli pogovarjat o netopirjih, ki jim je ime očrnil že Bram Stoker s svojim romanom Drakula (1897). Nepopravljivo očrnil, se zdi, kajti zdaj, skoraj stoletje in četrt pozneje, so netopirji še vedno na slabem glasu. In odkar je prišla korona, ljudje v obtožujočem tonu omenjajo določene netopirje iz Vuhana.
»Leta 2021 jih ljudje na žalost še vedno aktivno preganjajo in imajo do njih zelo grd odnos. Mentaliteta je še vedno viktorijanska, med ljudmi je toliko vraž,« se pritoži Davor. »Verjamejo, da se netopir lahko zaplete v lase, verjamejo, da pride k doječi mami in ji iz prsi pije mleko. Stokerjev roman je netopirjem naredil ogromno škodo. Konec 19. stoletja so za vedno iztrebili veliko vrst netopirjev in jih ne bo nikoli več nazaj. Tudi 120 let pozneje jih še vedno preganjajo. Moja druga ljubezen je pisanje knjig in prav zaradi Stokerja sva z mojim urednikom že na začetku rekla, da v nobeni od mojih knjig ne bo ne kače ne netopirja. Tudi na vseh predstavitvah imamo vedno s seboj katero od mojih kač, ki imata vse potrebne papirje, in pravimo, ne verjemite starim vražam, zdaj imamo priložnost zaščititi živali, naredimo to, dokler je še čas, kajti kmalu ga ne bo več.
Saj ne morem reči, da ljudje ne pomagajo. Pokličejo, če najdejo netopirja. Občinska svetnica, ki ima čez lokalni časopis, objavlja prispevke o netopirjih, dobro pa sodelujem tudi z našim župnikom. Ta je že tretji, s katerim dobro sodelujem. Netopirji so v cerkvenem zvoniku in spomladi, preden se začnejo porodniške kolonije, grem gor in pogledam stanje, očistim prehode. Župnik se je zelo zavzel za netopirje in je v božično zgodbo vpletel netopirja, ki živi v zvoniku. Kapo dol pred našim župnikom!«
Netopirska pilotska šola
»V Sloveniji imamo, glede na teh ubogih 20.000 km2, ki jih premoremo, 32 vrst netopirjev, kar je jackpot za tako majhno območje! Netopirjev imamo glede na majhnost torej relativno veliko in upajmo, da bo tako tudi ostalo. Pri nas so določene vrste ogrožene, nekatere bolj, druge manj, a vse, od prve do zadnje, so zaščitene z zakonom. Na srečo.«
Večina ljudi ne ve, da so netopirji zelo koristne živali. »Naš največji netopir je veliki mračnik, ki ima lahko razpon kril tudi 40 centimetrov, to so kar konkretne mrcine. Veliki mračnik je tudi edini od naših netopirjev, ki se prehranjuje z mesom ptic – ujame ptico v letu, nekam sede in jo poje. Netopirji so načeloma mesojedi in jedo žuželke. V eni noči lahko na primer navadni netopir myotis myotis poje 1500 žužkov. Torej so zelo koristni. In v nekaterih delih sveta opravljajo še eno zelo pomembno funkcijo: opraševanje. Prehranjujejo se s cvetovi in z nektarjem, letajo od cveta do cveta in jih oprašujejo. Ljudje tega povečini ne vedo. A včasih, na začetku poletja, lahko vrste, ki so žužkojede, opazimo na kakšni marelici ali breskvi. Sadje jim lahko predstavlja okrog 20 odstotkov prehrane, ni pa nujno.
Obstajajo tudi tri vrste vampirskih netopirjev, a nobena od njih ne živi pri nas. Slabo letijo in se večinoma sprehajajo po tleh ali plezajo po drevesih, hranijo pa se na spečih živalih. Letijo le nekaj metrov, lahko bi prišli v pilotsko šolo k našim netopirjem, ker res nimajo pojma.«
Netopirji padajo z neba
Netopirji letajo ponoči: »Vsi večji netopirji iz rodu megachiroptera, na primer leteče lisice in drugi, so dnevni. So precej večji, imajo razpon kril od 1,5 metra do 2,2 metra, prehranjujejo se samo s sadjem in nimajo eholokacije, imajo pa bolj razvit vid. Ponoči se obesijo na drevesa in spijo, čez dan so pa aktivni.«
In zakaj je netopirje sploh treba reševati? »Pogosto jih rešujemo v poznopomladanskih ali zgodnjih poletnih mesecih, ko so porodniške kolonije. To so pravzaprav podkolonije, v katerih se združijo mame netopirke in skupaj skrbijo za zarod. Ponavadi imajo po enega, največ dva mladiča. Učijo jih letati, ker pa majhni netopirji zelo slabo letijo, padajo po tleh. Velikokrat se zgodi, da ne potrebujejo niti oskrbe, ničesar, mi jih samo umaknemo na višje mesto, ki je varno pred mačkami in psi, in jih mame pridejo iskat. Mama ga zagrabi in odnese. Ponavadi je blizu, ko rešujemo mladiča, problem pa je, če je mama mrtva.« In če je živa, vrtamo, zakaj sama ne pobere mladiča? »Če bi pristala na tleh, verjetno ne bi mogla več vzleteti, ker netopirji – vsaj večina vrst, trenutno jih poznamo 1211, a dotlej, ko bo to objavljeno, se utegne število že spremeniti – ni zmožna vzleteti s tal. Potrebujejo vsaj meter, meter in pol rahlega prostega pada, da dobijo zrak pod krila in lahko vzletijo. Tudi drugim netopirjem se lahko to zgodi, ko lovijo, pa se morajo potem sprehoditi do višjega mesta, da vzletijo. Mladiči pa so še preveč nebogljeni za kaj takega.
Drugi problem je vročina. V poletni pasji vročini, ko se niti ponoči ne ohladi, se pogosto zgodi, da mame z mladiči strmoglavijo, v takem primeru poberemo oba in oba rehabilitiramo. Tretji problem so poškodbe zaradi mačk. Te so največje sovražnice netopirjev. V nekaterih državah je to z zakonom urejeno, na primer Avstralija ima zelo strogo politiko glede domačih mačk in ogroženih živali, od žuželk, malih glodavcev, plazilcev do netopirjev. Pri nas to ni sankcionirano, zato prihaja do poškodb netopirjev, ki jih ujamejo mačke. Če je poškodovan, ga odpeljemo v ambulanto na Muto, kjer ga oskrbijo in skrbijo zanj, dokler ni zrel za odpust.«
Vloga pliškov pri življenju in smrti netopirjev
Približno zdaj boste najbrž hoteli vedeti, kako se je končalo s tistimi jezdeci lokomotive z začetka zgodbe. No, ni šlo čisto gladko: »Veliki so bili od sedem do osem milimetrov in težki manj kot gram. Hudo majhni so bili, roza in plešasti. Posvetoval sem se z dr. Golobom, dobivali so recovery (živalsko hrana za podporo pri okrevanju) in kozje mleko, ki je zelo podobno netopirskemu. Veliko ljudi mi je reklo, saj ne bodo preživeli, nikar se ne trudi. A so vsi zrasli, vsi preživeli in bili vsi izpuščeni. Mislili smo, da ne bo vsem uspelo, že tako je bila to misija nemogoče. Saj ni problem temperatura ali hrana. Toploto jim lahko zagotoviš, problem je to, da podležejo stresu. Pri netopirčku je zelo podobno kot pri človeškem otroku, če nima stika z mamo oziroma s človekom, se mu to zelo pozna. Imeti mora varnost, to pa najlaže dosežemo tako, da mu damo plišasto igračko. Oprime se je in mu nadomešča mamo. Takrat je pomirjen, ni pod stresom. Ta igračka dejansko odloča o življenju in smrti tega netopirja.
Tudi v kolonijah, kjer je lahko na desetine tisočev netopirjev, ali v največjih na svetu v Mehiki, kjer jih je milijardo, vsaka mama najde svojega mladiča po vonju. Jaz sicer te zmožnosti nimam, vendar sem jih razločeval med seboj. Niso vsi netopirji enaki, razlikujejo se po barvi, eden je imel malo svetlejšo glavo, eden pa bel čopek. Vsi so imeli tudi imena.«
Če nisi netopirka
Pri šestih do osmih tednih začnejo netopirčki leteti, seveda pa jih mora tega nekdo naučiti. »Naučiti netopirja letati, če nisi netopirka, je težko. Sem imel kar probleme s tem. V teh mesecih lahko tudi zunaj vidimo, da netopirčki slabo letajo, ko jih mame učijo, v ujetništvu pa je to še teže, ker jim ne morem pokazati, tako kot jim mama. Netopirji so zelo inteligentni. Na konec hodnika sem postavil mizo, pa mi je iz roke odletel do tja. Včasih je pa seveda padel na tla.«
Ampak so se vsi naučili. In potem so šli. Ga pridejo še kdaj pozdravit? Ne, pravi Davor, nobenega ni opazil. »Se pa vrača netopir izpred nekaj let. Tudi on je bil najdenček, dehidriran je bil in eno opno je imel majčkeno poškodovano. Pri netopirjih je zanimivo tudi to, da se poškodbe zelo hitro celijo. Ekspresno hitro. Pri človeku se dva, tri milimetre globoka rana celi več dni, milimeter ali dva opne pri netopirju pa v enem dnevu. Če ni polomljen, se vse samo poštima. Ponoči, ko pišem pri odprtem oknu, včasih pride, prileti v sobo, nekaj časa tam sedi in potem gre.«
Druga ljubezen
Slep kot netopir: »Tudi to je mit. Tako kot to, da so kače gluhe. Vsi netopirji sicer ne vidijo tako dobro kot leteče lisice in drugi dnevni netopirji, vendar vidijo. Drugače vidijo barve, niso pa slepi.«
Poznate pisatelja po imenu Angel Rose? Izdal je tri knjige, romana Zastrupljena dežela in Zlobno ogledalo, pa pesniško zbirko Vampirizem, omenjamo pa ga zato, ker mu je v resnici ime Davor Ros. Pisanje je njegova druga ljubezen, pravi (na katera mesta uvršča igranje na kitaro, klaviature in bobne, kar tudi počne, ni povedal). A do njegovih knjig boste težko prišli – ni jih v knjižnicah, ne obstajajo v elektronski obliki, kako sploh priti do njih, vam lahko razloži kvečjemu Angel/Davor na Facebooku. Vse so izšle v samozaložbi, »brez uradnih založb, že na začetku smo rekli, da z njimi ne bomo imeli opravka, tako imam pri vsem glavno besede jaz. Tudi platnice so moje avtorsko delo, vse sem sam tudi fotografiral. Trije smo, jaz, moja lektorica in moj urednik plus tiskarna. Vse delamo sami.«
Prvi roman, ki ga je napisal pri dvaindvajsetih, je zamišljen kot trilogija, dva dela torej še prideta – a očitno še ne takoj. Naslednji roman bo govoril o prašičih, napoveduje in pravi, da ima napisanih že petnajst osnutkov za romane, pa še ideje za kakšnih 120 knjig.
»Vsi moji romani se dogajajo v 18. stoletju ali prej, noben se ne dogaja danes. Najmlajša doba, v katero bi postavil dogajanje romana, je viktorijanska, vsi drugi se pa dogajajo v 16., 17., 18. stoletju. To so časi, ko so bili ljudje še ljudje, potem smo se pa na poti do danes nekje izgubili. Tudi moji liki so se takrat izgubili, zato jih pa bolj malo preživi.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
