Velika Štefanova katedrala na Dunaju privlači mnogo turistov, ki občudujejo njeno mogočno arhitekturo. Mnogo pa jih ne ve, da se pod njo skriva nekaj "temačnega". Le redki, ki obiščejo Stephansdom, kot Dunajčani imenujejo katedralo, najdejo tudi vhod v njeno podzemno kripto, čeprav je ta vsem na očem.
Sicer je vstop v kripto mogoč samo v okviru vodenega ogleda, enkrat na leto, na cerkveno noč, pa jo odprejo tudi za širšo javnost.
Nevpadljivo stopnišče na levi strani glavne cerkvene ladje vodi v podzemno kripto, ki je razdeljena na veliko malih kript in katakomb. Podzemna grobnica še vedno služi kot prostor za pokopavanje umrlih. Zadnjega so tam pokopali dunajskega nadškofa Franza Kardinala Königa, leta 2004.
Sicer pa so v kripti shranjena okostja več kot 11.000 ljudi. Lobanje, stegnenice, rebra, koželjnice in druge kosti. Še bolj kot kosti pa so morda zanimive posode v vojvodski kripti, ki hranijo notranje organe princev, kraljic in cesarjev. Med omenjenimi je na primer tudi želodec slavne cesarice Marije Terezije.
Ne tako davno nazaj se je zgodilo, da je eden od pečatov na posodi popustil in vsebina 200 let starega in že utekočinjenega drobovja se je razlil po tleh. Smrad je bil tako močan, da so katedralo morali za dva dni zapreti in toliko je tudi trajalo, da si je kdo upal vstopiti kripto in počistiti cesarsko drobovje in ga spraviti nazaj v posodo.
Katedralo so zaradi neprijetnega vonja večkrat zaprli tudi v 18. stoletju. Leta 1735 je Dunaj prizadela epidemija bubonske kuge. Da bi "Črno Smrt", kot bolezen imenovali zajezili, so na Dunaju izpraznili mnoga pokopališča in kostnice in njihovo vsebino prenesli v kripto v katedrali. Pravzaprav niso ravno nosili kosti in bolj ali manj razpadla trupla pač pa so jih v kripto zmetali skozi odprtino narejeno v tleh katedrale. Posledica tega "hitrega pokopa" je bila, da je smrad iz katakomb nemalokrat udaril iz podzemlja in onemogočil bogoslužje v cerkvi.
Da bi se spopadli s smradom in naredili malo več prostora za nova trupla, so v kripto spustili nekaj zapornikov, ki so morali z razpadajočih trupel odstraniti meso ter razkosati in kosti ter jih naložiti v urejene kupe z lobanjami na vrhu. Vse pa kaže, da svojega dela nesrečniki niso opravili do konca, saj so v nekaterih delih kripte kosti še vedno razmetane.
