Razlika med mojimi škotskimi obiski je v tem, da sem zdaj šla sama in prebivala med domačini na otoku Lewis in Harris. Ta otok leži severozahodno v Zunanjih Hebridih. O prekrasni naravi in o tem, da njegove plaže primerjajo s Sejšeli, sploh ne gre izgubljati besed. Ljubezen na prvi pogled! Drugačen svet.
Za življenje skrbiš do konca
Tako, kot so drugačni tudi ljudje. Na otoku živi nekaj čez 20 tisoč ljudi. In imajo vse, kar imajo veliki. Večinoma ljudje govorijo še gelščino, na kar so zelo ponosni. Pred leti so mi na univerzi v Glasgowu povedali, da je gelski jezik mrtev in ga zato ne učijo. S čimer se ne bi mogla strinjati, posebno še, ker (relativno samostojna) škotska vlada zelo spodbuja njegovo učenje. Zaveda se, da je jezik eden od elementov njihove nacionalne identitete.
Na vsakem koraku sem opazila, kako zelo ljudje cenijo življenje. Življenja vseh živih bitij. Škoti imajo zelo radi domače živali in zanje skrbijo kot zase. Pa tudi rože. Ne zavržejo jih kar tako, ko odpade nekaj listja. Vedo, da so se žive, in se trudijo zanje do konca. Tako sva skupaj z labradorcem Boom raziskala velik del otoka. No, njemu so bili najbolj pri srcu pisane ovčke in ovni, ki so stali postrojeno, ko sva šla mimo. Pa seveda zajčki v Branaisu, ko mu je vsak pred očmi izginil v luknjo v zemlji.
Da nisem pridna?!
Podobno kot pri nas so imeli razglašeno epidemijo tudi na Škotskem. Nihče se ni pritoževal, ker so jim zaprli vse gostilne in bare, ker se niso smeli srečevati, ker so bile zaprte šole … Nihče se ni pritoževal nad kakšno vrsto v trgovini in komentiral počasneža pred blagajno. Nihče ni šel v restavracijo, ne da bi se naročil. Niso hodili po obiskih. Vendar so bili zelo povezani med seboj po spletu in telefonih. Nihče ni ničesar iskal po zvezah. Pa se skoraj vsi poznajo med seboj.
Na televiziji BBC Scotland, katerim programom v gelščini praviloma sledijo na otoku, brez izjeme uporabljajo besedo na žalost, ko poročajo o številu mrtvih zaradi virusa. Njihova predsednica vlade, Nicola Sturgeon, je dnevno poročala o stanju na Škotskem in o ukrepih ter na izjemno človeški način spodbujala ljudi, naj zdržijo. Na Twitterju je objavila svojo fotografijo, ko je bila utrujena, in zapisala, da ve, da so v takšnem stanju vsi ljudje, ampak bodo skupaj vse zdržali. In prilepila znak s sklenjenimi rokami. Mimogrede, mene še zdaj preganja urok našega vladnega govorca, da nisem dovolj pridna med epidemijo. Česar mi od časa mojega otroštva ni nihče očital.
Kultura rešuje
Med epidemijo so tako nevladne organizacije, morda pa še bolj vladne (v nasprotju z nami), skrbele za ljudi. Na spletu je njihova lokalna skupnost organizirala skoraj tedensko koncerte v živo. Njihovi glasbeniki so izvajali predvsem škotsko ljudsko glasbo, med njimi tudi Ian Macintosh. Enkraten človek, ki sem ga imela priložnost tudi osebno spoznati! Med pesmimi pripovedujejo šale in šaljive dogodke iz svojega življenja. Škoti spremljajo koncerte iz mnogih držav po svetu, komentirajo, se zabavajo in uživajo. In izražajo svoje domotožje.
Med epidemijo je lokalna skupnost v Stornawayu, glavnem mestu otoka, razpisala tudi likovni natečaj za vse, odrasle in otroke. S prijateljem Roddyjem sem si ogledala razstavo Lockdown Skectbooks in bila očarana nad umetninami. Vsak teden so predpisali novo temo, npr. risanje roke, modro, veselo in žalostno … Razstava je bila zame tako čustvena, da so vse slike v Louvru zbledele.
Pogosto so spodbujali ljudi, naj poskrbijo za drugega človeka, naj bodo pazljivi na to, če je kje kdo osamljen, če je kdo v stiski, predvsem duševni.
Vsa ta hvaležnost
O vremenu ni dodati kaj posebnega. V vsakem vremenu je prekrasno. Če te na sprehodu dohiti dež, malo pospešiš, saj sto metrov naprej ne dežuje več. Vsako jutro in vsak večer je neskončno lep sončni vzhod in zahod. In skoraj vsak trenutek je kje kakšna mavrica. Čez celo nebo ali vsaj en delček. In risba mavrice je na oknu skoraj vsake hiše na otoku. Roddy mi je povedal, da so te mavrice namenjene zdravstvenim delavcem, ki so zelo obremenjeni med epidemijo. Razmišljala sem o tem, da ti ljudje vsak dan, ko se peljejo na delo, vidijo hvaležnost ljudi. V nasprotju z nami, ko so v zahvalo preletela nebo letala, onesnažila okolje in odletela.
Škoti radi kuhajo, tukaj res mislim na Škote, ne toliko na Škotinje. In dobro kuhajo. Gregor, ki ima tudi kuharske oddaje na BBC Scotland, je pripravil »sticky toffee puding«. Mislim, da meni ne bo uspelo. In tudi to ne, da bi plavala oktobra v Atlantiku tako kot Douglas.
Ne nazadnje pa me je presenetilo to, da ljudje sploh ne zaklepajo hiš, kadar gredo od doma. Izredno so pošteni. Mislim, da nikomur nikoli ne pade na pamet, da bi vzel karkoli. In da na otoku nisem v vsem tem času videla policije. Pa jo menda imajo. Kolikor sem zasledila, je bil največji kriminal ta, da je neznanec razbil šipo na neki zgradbi.
V kakšnem zalivu lahko kupiš čisto sveže morske sadeže. Spravljeni so v hladilniku, zraven je škatla, kjer pustiš denar. Če nimaš drobiža, je še posebna škatla, kjer zamenjaš denar.
Škotska je bila v svoji zgodovini samostojna država, pred tristo leti pa je samostojnost zgubila. Vendar si jo ponovno želi pridobiti. Pred šestimi leti se na referendumu o neodvisnosti ni izšlo, iz različnih vzrokov. Trenutna situacija s koronavirusom, ko je angleška vlada zamudila z ukrepi za njegovo preprečevanje, pa jih spet vrača k razmišljanju o tem. Njihova stališča so vzdržna dejstva, ne pa čustveni izgredi. Njihove razprave zajemajo vse ljudi, nihče nikogar ne obsoja, če ima drugačno mnenje. Pogovori so spoštljivi, z občasnimi ščepci škotskega humorja. Ki pa ga mi, tujci, ne razumemo kar tako.
Zatorej, dragi Škoti, če kdo, bom jaz zagotovo najmočneje stiskala pesti za vašo samostojnost.
Želim si vas še kdaj srečati!
Beannachd leat*: Roddy, Boo, Ian, Jane, Lewis, Gregor, Douglas, Pete, Jose, Diane …
Beannachd leat, Alba!
* Vso srečo!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
