Andrej Vizjak rad poudari, da vidi svoje ministrsko poslanstvo v iskanju ravnovesja med razvojem in okoljevarstvom ter trajnostnim razvojem. V tej drži se še najbolje odseva njegova politična kariera, ki jo še vedno najbolj zaznamuje štiriletni mandat na čelu ministrstva za gospodarstvo za časa prve Janševe vlade. Odkar je marca prevzel naloge na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) v Ljubljani, se je večkrat moral odzvati na očitke, da se je pri iskanju omenjenega ravnovesja prevečkrat prevesil na stran kapitala, predvsem glede olajševanja gradbenih postopkov in pohitritve projektov, ki pa jih minister označuje kot ključne za okrevanje po pandemiji. Z Andrejem Vizjakom smo se pogovarjali na Dunajski ulici 48, sedežu ministrstva, na katerega stolpnica Petrola v zadnjem obdobju še posebej meče senco.
Kdaj bo Slovenja ogljično nevtralna država?
Slovenija se je pridružila skupni iniciativi Evropske unije glede nevtralnosti do leta 2050 in do takrat bomo postali neto ogljično nevtralni.
Dolgoročna podnebna strategija, ki to predvideva, je naletela na kritike okoljevarstvenikov, češ da ni dovolj ambiciozna in da predstavlja cilje, ne pa tudi natančnega načrta, kako bomo zares tja prišli. Sektor prometa v tem pogledu najočitneje izstopa.
Verjamem, da imajo okoljevarstveniki ta privilegij, da seveda na te cilje, ki so po moji oceni zelo zahtevni, gledajo pač enostransko. Ne gledajo denimo skozi prizmo ohranjanja evropskega gospodarstva v luči globalnih gospodarskih razmerij, ali koliko so te načrti sploh izvedljivi glede na omejene resurse. Skratka, ta podnebni cilj in vsi ukrepi bodo usklajeni med številnimi področji, ki jih zadevajo. Zato je seveda razumeti, da so pogledi okoljevarstvenih in nevladnih organizacij – ki mimogrede pri uresničevanju teh ne nosijo nobene odgovornosti – kritični in pričakujejo več. Vsi si želimo, da bi lahko naredili več. Ko pa tehtamo ostale dejavnike, ki so pomembni, je treba sprejemati odločitve, da na eni strani ohranimo podsisteme družbe v nekem normalnem razvoju in hkrati naredimo ogromno za okolje.
Pa vendar, v prometu je predviden od 90- do 99-odstotni upad emisij. Kako bomo to dosegli?
To imate prav. Gre za zelo ambiciozen cilj. Jaz seveda nisem pristojen za področje prometa, sem pa pristojen za koordiniranje priprave dolgoročne strategije do leta 2050, torej konkretnega strateškega dokumenta za dosego tega cilja. Seveda je precej pozornosti namenjene preusmeritvi prometa s cest na železnice, pri čemer moram reči, da pogrešamo bolj proaktivno vlogo Evropske komisije. Gre namreč za evropski problem, bolj kot za problem članic. Težko mi zagotovimo tranzit čez Slovenijo z železnico na način, da bi na mejah preusmerjali ta promet. To je treba storiti na samem izvoru in na ponoru. Drugi ukrep je ta, da se daje večji poudarek trajnostni mobilnosti, uporabi električnih naprav na prevoz. Med drugim bo treba opraviti menjavo voznih parkov v podjetjih, ki se ukvarjajo z mestnimi prometi, v bolj okolju prijazne načine transporta. In ne nazadnje bo treba ugotoviti, kako povečati delo od doma. Ob epidemiji smo se pravzaprav lahko veliko naučili – kako je to mogoče, da je tu zelo velik potencial tako za prihranke kot tudi za boljše počutje zaposlenih in hkratno pomembno okoljsko komponento.
A ni nekoliko absurdno, da Slovenija prelaga odgovornost na evropsko raven glede železnic, ko pa imamo sami zastarelo omrežje, kar zadeva potniški in tovorni promet?
Ne gre za prelaganje odgovornosti. Gre za to, da vsak naredi svoj del naloge. Mi imamo gotovo veliko odgovornost glede posodobitve omrežja. Kot vidite, se veliko vlaga. To je naša naloga. Ampak želim povedati, da je del prometnih politik veliko učinkovitejši na ravni nadnacionalnega povezovanja in EU je s svojimi politikami na področju prometa lahko idealen odgovor. Če mi najdemo ustrezne sheme, kako bo denimo tovor iz Romunije prišel v Italijo ali celo Španijo ... Tukaj nima smisla, da ena Slovenija spravlja tisti kamion na železnico. Smisel ima narediti sistem, v katerem bo tovor potoval po železnici iz Romunije vse do Španije. Tudi infrastruktura bi bila predraga, če bi mi do vseh vstopnih cestovnih točk pripeljali tire. To nima nobenega smisla.
Uporabljate javni prevoz?
Občasno. Moram biti zelo iskren, zelo redko. Ker živim na specifični lokaciji sredi mesta, ga ne potrebujem za prihod na delo, ker bi potem potreboval dobri dve uri v eno smer in je to absolutno preveč. Glede na svojo funkcijo si tega ne morem privoščiti.
Ali občasno pomeni nikoli?
Ne, ne pomeni. Sem pa na prejšnji funkciji kot zaposlen v gospodarski družbi uporabljal okolju prijazna okoljska hibridna vozila in podobno.
Če se pri prometni politiki pogovarjamo o evropski ravni, pa je vprašanje podnebnih sprememb povsem globalen problem. Slovenija bo oziroma je že neposredno prizadeta zaradi teh sprememb. Ali na MOP že imate oceno, kakšne bodo ekonomske in socialne posledice globalnega segrevanja pri nas?
Posledice podnebnih sprememb so opazne v Sloveniji na več področjih. Nimamo ocen potencialne škode, ki bo nastajala, ker je to zelo nehvaležno, saj so podnebne spremembe povezane z naravnimi nesrečami. Vemo pa, da se frekvenca dogodkov povečuje in da so tudi amplitude teh neljubih dogodkov višje. Večje poplave in večje suše se vse pogosteje dogajajo, vendar moram povedati, da od leta 2010 ni bilo nekega ekstremnega vodnega dogodka. Bili so v letih 1990 in 2010 …, pozneje so seveda bile še poplave, a ne tako izrazite. Potem imamo pri nas še ogromno posledic teh podnebnih sprememb v plazovih. Vse te ukrepe, ki jih načrtujemo, tudi želimo izpeljati s pomočjo evropskih fondov, zlasti sklada za okrevanje in odpornost, ker mislimo, da je pomembno, da smo zaščiteni pred visokimi vodami in plazovi. Gre hkrati za sanacijo in zaščito. Ko sanirate plaz, odpravite posledice dogodka in preprečite ponovitev. Drugo pa je dolgoročna strategija zmanjševanja emisij ogljikovega dioksida, kjer imamo sektorske aktivnosti na področjih okolja, prometa, industrije, kmetijstva z namenom zmanjševanja izpustov.
V zadnjih 50 letih se je temperatura v Sloveniji dvignila za okoli dve stopinji Celzija. Ali vas kot ministra za okolje skrbi, kako bo, ko bo porasla še za dve stopinji? Manj bo padavin, več bo suš, ujm, visokih plim ...
Da, skrbi me. Zato jemljemo tudi to poslanstvo evropskih politik resno in odgovorno. Res pa je, kot ugotavljate, da smo pri tem razmeroma omejeni kot sektor. Zato tudi v okviru dolgoročne strategije razogličenja predlagamo, da se koordinira te ukrepe na nadresorski ravni.
Kako vam je kot ministru za okolje in članu SDS, ko vidite Branka Grimsa, ki odkrito zavrača znanstveno dokazan človeški dejavnik pri podnebnih spremembah, ne nazadnje je tudi premier Janez Janša že relativiziral problem podnebnih sprememb, češ da za njih ni kriv zgolj človek, ampak da gre hkrati za naraven proces?
Ne bom komentiral izjav ne enega ne drugega. Lahko pa vam povem svoje mnenje. Gotovo je človek pripomogel k podnebnim spremembam v zadnjem obdobju, zlasti z neko eksponencialno rastjo in uporabo toplogrednih plinov, ki dejansko načenjajo odpornost sistema in njegovo zmožnost, da se sam uravnava. Posledice vidimo v segrevanju ozračja. Vendar moram povedati, da tudi ko človeka ni bilo – ali ni bil na takšni stopnji razvitosti – so se pojavljali podobni pojavi. Kot veste, smo imeli izjemno topla obdobja, pa ledene dobe, izumirale so vrste, izumiralo je marsikaj ... Skratka, Zemlja se vedno spreminja. Samo izbruh enega vulkana lahko emitira toliko kot celotno človeštvo v nekaj letih. Želim povedati, da imamo cikle, ki so pravzaprav vedno bili na Zemlji, in imamo temu prištete še vplive človeka. Nedvomno so v zadnjih nekaj desetletjih te vplivi človeka prepoznavni, izmerljivi in izraziti, zato so pomembni pri zviševanju globalnih temperatur. Ali je prispevek človeka odločilen ali ne, ne bo nihče nikoli ugotovil. So takšne in drugačne teorije. Ampak ne glede na to mislim, da je prava in edina modra smer, kot tudi priložnost za razvoj, to, da razvijamo trajnostne oblike razvoja in življenja na svetu. Zato sem velik podpornik ukrepov, najsi bo proti podnebnim spremembam, ki jih povzroča človek, ali pa proti podnebnim spremembam, ki so itak naša usoda, ali pa proti kombinaciji obeh.
Ste pripravljeni dati odstotek na ta človeški dejavnik? Vendarle pri teh ciklih govorite o večtisočletnih procesih, o izjemni porasti izpustov ogljikovega dioksida in efektu tople grede pa se pogovarjamo o zadnjih sto letih. Zakaj pravite, da človek samo »pripomore« k temu?
Zato, ker o tem nimam natančnih podatkov. Gotovo večtisočletni naravni procesi bistveno manj vplivajo na te dogodke, ki se zdaj intenzivno porajajo. V zadnjem obdobju mislim, da je človek prispeval k temu bistveno prek polovice oziroma večinski delež gotovo. S tem pritiskom, s tem globalnim tekmovanjem v razvoju, je pač zanemaril določene aspekte varovanja okolja. Tudi v Sloveniji smo to počeli pred desetletji. Vodilo našega resorja je, da podpiramo razvoj, vendar ob hkratnem upoštevanju trajnostnega razvoja in z zavedanjem, da je vse, kar imamo na Zemlji, omejeno. In zato moramo s tem odgovorno ravnati. Ne želim pa zagovarjati politike konzervatorstva ali status quo. Razvoj bo ponudil tudi boljše upravljanje z viri, manj odpadkov, manj emisij v okolje. V iskanju tega ravnovesja vidim največji izziv prihodnosti.
Prej sva govorila o prometu. Kako si bo Slovenija zagotovila energetsko varnost za naslednja desetletja? Omenili ste električna vozila, ki bodo nedvomno sama po sebi predstavljala velik zalogaj. Verjetno nam ne bo uspelo znižati porabe.
Gotovo ne. Na podlagi strokovnih ocen Instituta Jožef Stefan bo delež porabe energije do leta 2050 povečan za 50 odstotkov, osebno pa mislim, da so to preskromne napovedi. Marsikateri fosilni vir prehaja zdaj v električno energijo. Promet se seli z uporabe fosilnih goriv na elektriko, podobno se dogaja v sektorju hlajenja in ogrevanja, kjer prehajamo na toplotne črpalke. Zaradi prestrukturiranja energetskih virov se bo pritisk na porabo električne energije kljub ukrepom učinkovitejše rabe povečeval. Zato moramo že danes misliti, da bomo imeli vse to obdobje dovolj virov. Najboljši so trajnostni, zanesljivi, obnovljivi viri, a smo pri teh pač omejeni z naravnimi danostmi. Moramo vedeti, da imamo v Sloveniji največji delež zavarovanih območij Natura 2000, približno 37 odstotkov celotne površine. Imamo veliko gozdov in kmetijskih zemljišč. Ostaja nam izredno malo prostora za sončne elektrarne in podobno. Seveda, poseben poudarek velja nameniti sončnim elektrarnam na stavbah in za to še nismo v Sloveniji razvili dovolj spodbudnih shem. V Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) se veliko pozornosti namenja deležu sončne energije.
Seveda je pametno za pridobivanje energije izkoristiti slovenske reke, zlasti tiste, ki so bile že do dobršne mere degradirane v preteklosti. Tu predvsem mislim na preostanek reke Save. Ti projekti so namreč praviloma večnamenski, saj so tudi projekti za protipoplavno zaščito, za stabilizacijo podtalnice, za bogatenje vodnih virov, ne nazadnje omogočajo tudi razvoj turizma in nudijo možnost rekreacije in podobno. Potem je tu še vetrni potencial, ki ga je v Sloveniji kar nekaj. Glede na omejitev izgradnje hidroenergetskih in vetrnih projektov ocenjujem, da brez izgradnje novega bloka nuklearne elektrarne Krško v Sloveniji ne bo mogoče zadostiti vsem prihajajočim potrebam po povečani rabi. Ne nazadnje bomo pred letom 2050 zaprli Termoelektrarno Šoštanj, tako da bomo morali pokriti še ta izpad. Mislim, da mora biti energetska samooskrba naš strateški cilj. Če smo uvozno odvisni, to pomeni, da smo zelo ranljivi in odvisni od pomoči drugih. Tega si jaz ne bi želel.
Ali lahko Slovenija čaka na drugi blok nuklearke? V vašem mandatu intenzivno zagovarjate gradnjo hidroelektrarn. Pa vendar, ali se ne bi strinjali, da gre pri teh za relativno močan poseg v okolje v zameno za nizek energetski izkupiček?
Seveda, izgradnja preostanka hidroelektrarn na Savi ne bo rešila energetskih potreb Slovenije, bo pa dala pomemben prispevek. Res je, gradnja hidroelektrarn ima pomemben vpliv na okolje, ker gre za velike objekte, ampak ne pozabite, da gre tudi za večnamenske projekte. Vi mogoče gledate na projekte hidroelektrarn drugače kot gleda lokalno prebivalstvo. Pred kratkim sem bil seznanjen z anketo v občini Brežice, kjer je okoli 86 odstotkov ljudi podprlo izgradnjo elektrarne na Savi v njihovi občini. Najbolj pa nasprotujejo in pametujejo tisti, ki prihajajo od drugod. Mimogrede, danes se hidroelektrarne gradijo povsem drugače kot nekdaj; ogromno je omilitev vseh mogočih okoljskih vplivov. Poleg tega, da je hidroenergija res trajnostni vir, ima tudi to dobro lastnost, da je večnamenski projekt. S koncesijsko dajatvijo tega objekta lahko denimo država poplavno zaščito zgradi zastonj, hkrati se stabilizira podtalnico in s tem zagotovi nemoten dostop do pitne vode.
Še nekaj aktualnosti za konec. Kako je bilo ministrstvo za okolje vključeno v pripravo aktualnega predloga o motornih vozilih, ki vsaj po večini znižuje davek ob nakupu vozila in ukinja davek na luksuzna vozila?
Precej smo sodelovali pri tem in smo zelo veseli, da se v tem predlogu veže davek na izpuste bistveno bolj kot prej. Prav tako predpisuje, da so brez davka najbolj okolju prijazna električna vozila. To ni instrument socialne politike, ampak je instrument, ki je povezan z emisijami na okolje. Osebno pa ostajam kritičen glede obdavčitve rabljenih vozil, uvoženih iz tujine. Naj pojasnim na primeru: po petih letih, ko pade vrednost na polovico, je osnova za obdavčitev takšnega avta pol nižja, kar pomeni, da je šest let star rabljen avto enako obdavčen kot dvakrat bolj okolju prijazen nov avto.
Kaj pa liberalizacija goriv. Kako vpleteni ste bili pri tem in ali se strinjate z ukrepom?
Kar zadeva liberalizacijo pogonskih goriv, to nima nobene povezave z ministrstvom za okolje in prostor. Mimogrede, bil sem minister za gospodarstvo med letoma 2004 in 2008. Te diskusije se spomnim takrat, ko so zagovorniki državnega vpletanja v cenovno politiko že govorili, da bo ob tem prišlo do katastrofe. Danes imamo menda liberalizirano vse razen tega. Sem liberalen človek, zagovarjam prosto delovanje trga in cen.
Kako komentirate, da je kandidat za novega nadzornika Petrola vodja vašega kabineta Aleksander Zupančič?
S prijavo g. Zupančiča na razpis Petrola jaz in MOP nimamo ničesar. To je njegova odločitev.
In kako komentirate očitke glede vašega letošnjega nakupa 415 delnic Petrola?
Sem človek, ki sem v zadnjih 30 letih vedno nekaj kupoval. Sem delničar Petrola od samega začetka. Letos sem pač ocenil, da je to dobra naložba z vidika potenciala rasti. Ampak to je moja osebna zadeva in nima nobene zveze in nikakor ne vpliva na moje delo.
Ampak verjetno razumete, da je lahko to videti kot insajdersko trgovanje?
Najprej je treba utemeljiti, kaj je insajderstvo. Zdaj pa mi povejte, katere informacije o Petrolu imam jaz več kot katerikoli drug državljan. Prvič, to ni državno podjetje, politika MOP nikakor ne vpliva na njih. Insajderstvo je povezano s tem, da moraš imeti neko informacijo več, kot jo imajo drugi. Katero informacijo o Petrolu bi lahko imel jaz več kot drugi?
Iskreno – ko ste kupovali delnice, ste pričakovali liberalizacijo cen in posledičen skok cene delnic pod to vlado?
Vedel sem, da se bo liberalizacija zgodila prej ali slej – ker se mora, ker je to edino logično. Da se bo to zgodilo to jesen – jaz sem namreč kupoval spomladi – nisem mogel vedeti. Vedel sem, da se to minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek zagovarja. Kdaj se bo to zgodilo, ali če se bo sploh zgodilo, pa nisem mogel vedeti. Kar zadeva to, sem jaz izvedel ta nakup iz preprostega razloga: ker je zaradi koronakrize in posledičnega upada prometa tržna vrednost delnice zelo padla, sem izkoristil ta trenutek za nakup delnice kot vsak državljan. Gledal sem poslovna poročila, denarni tok, dobičke in sem se za to odločil. Povsem osebno iz vzgibov nekega povprečnega naložbenika v Republiki Sloveniji.
