Verjetnost, da živimo v računalniški simulaciji je 50-50
kl
6. 12. 2020, 17.02
Posodobljeno: 6. 12. 2020, 17.14
Deli članek:
Vse več našega življenja se dogaja v virtualnem, navideznem svetu. Toda kaj, če so tudi stvari, ki jih imamo za resnične - ljudje, zvezde, tla - samo prefinjena iluzija?
splet
Ali smo samo liki v računalniški simulaciji?
Kaj če je tudi ne le naš svet, pač pa vse kar nas obkroža in navsezadnje tudi mi sami, samo hiper-realistična simulacija, v kateri smo zgolj liki v nekakšni visoko razviti in prefinjeni video-igrici, kakršne sami igramo na naših pametnih telefonih.
Ideja o tem ni nova in je bila že večkrat predstavljena v knjigah in filmih znanstvene fantastike - najbolj znana je gotovo "Matrica" iz leta 1999 - vendar se z njo ukvarjajo tudi fiziki in filozofi, od katerih nekateri pravijo, da v resniči živimo v simulaciji.
"Če zares živimo v računalniški simulaciji, potem je kozmos, ki ga lahko vidimo, samo droben košček v celoti fizičnega obstajanja, medtem pa svet, ki ga vidimo in za nas 'obstaja', v resnici ni umeščen v temelje realnosti" je v svojem članku iz leta 2003 zapisal oxfordski filozof Nick Bostrom in z njim sprožil razpravo o tem, kar je ščasoma postalo znano kot "hipoteza o simulaciji".
Vse odtlej si kar nekaj filozofov, fizikov in inženirjev prizadeva najti način, kako bi hipotezo lahko bodisi potrdili ali ovrgli oziroma kako bi lahko razkrili, ali smo simulirana bitja. Drugi si prizadevajo izračunati, kakšna je verjetnost, da smo.
splet
Ali smo samo liki v računalniški simulaciji?
Zaenkrat sta možnosti, da smo simulacija oziroma da nismo, enako veliki, toda ...
Nove analize kažejo, da so možnosti, da živimo "bazični realnosti" in ne v "simulaciji" približno 50 odstotne. Vendar te raziskave kažejo tudi na to da, če bomo ljudje kadarkoli sami razvili možnost, da simuliramo zavestna bitja, bo to možnost, da živimo v simulaciji tudi sami, precej povečalo. Eden izmed problemov, ki kaže na to, da se to ne bo tako kmalu zgodilo, je sicer dejstvo, da si znanstveniki in filozofi niso edini v definiciji zavesti. kaj šele da bi jo lahko simulirali.
Leta 2003 si je Bostrom v članku zamislil visoko razvito civilizacijo z izjemno "računalniško močjo", katere del uporablja za izdelavo sumulacij z navideznimi realnostmi in zavestnimi "bitji", ki v teh "živijo". Takrat je zapisal, da mora v tem primeru veljati vsaj ena od predpostavk:
Prvič, zavestna bitja vedno izumrejo, še preden dosežejo takšen tehnološki nivo.
Drugič, tudi če ga dosežejo, verjetno ne bodo ustvarjali svetov, ki bi simulirali njihovo preteklost.
Tretjič. verjetnost, da živimo v simulaciji je zelo blizu ena.
splet
Nick Bostrom
Ali obstaja možnost, da izvemo, ali živimo v simulaciji?
Bostrom pravi, da so možnosti, da bomo našli "zgovorno napako" ali "razpoko" v strukturah, ki nas obdajajo ali iz katerih smo zgrajeni, zelo majhna. "Če se bo nekoč na primer zgodilo, da se bo pred nami kot v računalniški igri, pojavilo "okno" z napisom 'Ste v simulaciji, pritisnite tukaj za več informacij,' potem bo to popoln dokaz," pravi.
V resnici so nekateri fiziki predlagali poskuse, ki bi lahko vodili k dokazom, da je naše vesolje, vključno z nami, le simulacija. Eden izmed teh je raziskovanje najmanjših delcev prostora. Če bi se izkazalo, da je prostor "zrnat", tako kot je na primer slika na zaslonu sestavljena iz "pikslov", zrnc ločljivosti, potem bi to lahko bil eden od dokazov. Zaenkrat sicer kaže, da je prostor "gladek" vse do najmanjšega dela, ki ga še lahko zaznamo. Drugi predlagajo, da bi preučevanje kozmičnih žarkov, o katerih sicer še ne vemo veliko, lahko prineslo odgovor.
splet
Smo samo liki v računalniški simulaciji?
In kaj, če bi lahko potrdili, da živimo v računalniški simulaciji?
Kako bi se odzvali ljudje, če bi naenkrat spoznali, da so ves naš svet, vse kar poznamo, tudi naše misli in čustva, samo enice in ničle nekega računalniškega programa? Mnogi, ki se ukvarjajo s temi idejami, se strinajo, da bi to zagotovo pomenilo konec našega notranjega prepričanja, da ima vse skupaj smisel, in pomendralo človeško iniciativnost, mnogi tudi menijo, da bi to pomenilo konec človeške družbe, saj bi takšno spoznanje sprožilo anarhijo in socialne premike, kakršnih si sploh ne znamo predstavljati.
"Zavedanje, da naše misli in dejanja niso 'naša', pač pa jih diktira nek program, bi nas odrešilo odgovornosti za vse, kar počnemo," pravi harvardski astronom Abraham Loeb. "In nič ni bolj škodljivo za družbo od tega," dodaja.
Nekateri menijo, da bi dokazi k temu, da živimo v simulaciji, pri ljudeh lahko vzbudili strah, da se bodo "stvaritelji" naveličali simulacije in jo preprosto "izklopili" ali "končali". Bostrum pa misli, da temu ni nujno tako. "Lahko se vprašamo tudi drugače: Ali ne bi morali vsak dan trepetati pred mislijo na smrt. Navsezadnje, kadarkoli nas lahko doleti srčni infarkt, ali se nam streha zruši na glavo," pravi.
Karkoli si že mislimo o hipotezi o suimulaciji, Bostrom meni, da že samo razmišljanje o tem pomeni nekakšno ponižanje. Ob tem spomni na citat iz Shakespearjevega Hamleta, ki takole pravi svojemu prijatelju: "Več je stvari na nebu in zemlji, Horacijo, kakor je sanj porojenih iz tvojih misli."
Vendar dodaja, da hipotezo jemlje resno. "Zame to ni le nekakšna intelektualna igra," pravi. "Je poskus kako naj se orientiram v svetu, na način, ki ga lahko razumem."
