Da je ustvarjalna, sem se prepričala na obisku pri njej – v nekaj minutah naredi uhane, ogrlico, prstane, vse iz recikliranega materiala. Odlično kuha. In res dobro piše. Obrtno se je izurila med kilometrskim pisanjem Ene žlahtne štorije, zato so njene kratke zgodbe Počeni okvirji, erotične prigode, kratke, izpiljene, sproščene in tako direktne, da je bilo še meni, izkušeni v pisanju osebnih erotičnih zgodb, včasih majčkeno nerodno – a hkrati zelo prijetno, vznemirljivo. Direktno, neposredno, v sredino stvari. In neverjetno z lahkoto napisano – vsaj tako se zdi. Z Barbaro sva zato takoj šli v sredino stvari.
K pisanju hudo erotičnih zgodb vas je izzval prijatelj – prinesel vam je knjigo erotičnih zgodb slovenske avtorice, ki vam niso bile všeč. Rekli ste mu celo, da po branju teh zgodb ne boste več seksali.
Zdela se mi je preveč groba. Res sem rekla, da me je kar minilo za seks. Najprej je bila šala, a potem me je toliko časa izzival, naj napišem bolje, če znam, da sem res sedla k pisanju. Ko je nastala prva zgodba, sem mu jo dala prebrat, zelo sramežljivo. (smeh) Ker on zna pisati, veliko bere, spozna se na literaturo, bala sem se njegove kritike, pa tudi zaradi vsebine. A vseeno sem se hotela dokazati. Da znam, da zmorem. (smeh) Bilo me je grozno strah njegove ocene, a je rekel, da je čisto v redu. Napisala sem še nekaj zgodbic. Me je še spodbujal, a ga nisem vzela čisto resno, zdelo se mi je, da je dobrohoten. Potem pa sem šla na literarno delavnico in tam so ženske želele, da jim preberem te svoje zgodbe. Bilo mi je nerodno, one pa so se ob branju na ves glas smejale. Organizatorka tečaja mi je rekla, da so dobre, in poslala jih je na založbo. Nekega dne so me poklicali z založbe Obzorja, mislila sem, da je mama pozabila plačati kakšen račun za knjige. Pa so rekli, da bi izdali te moje zgodbe. Skoraj me je zadela kap! (smeh) Bila sem presenečena in vesela, takoj sem rekla ja, a po premisleku sem se začela spraševati, ali bi to res želela dati v javnost. Najprej sem mislila, da bi jih izdala pod moškim psevdonimom, nato pod ženskim. Zgodbe sem dala preverit različnim moškim in ženskam. Zanimalo me je, ali so dovolj kakovostno napisane. Ne samo zaradi teme. Tudi če bi pisala o solati, bi bilo enako. Navsezadnje: napisala sem, izdati želijo, zakaj bi se skrivala? Da so hudo erotične?!
Vam ni delalo preglavic, da pišete o seksu? In uporabljate izraze, kot so tič, joške, zalizala sta se ...
Ne, takšna je bila pač tema. Besede in zgodbe so se pisale kar same, jaz sem samo sedla za računalnik.
Kakšen pa je sicer vaš odnos do erotike?
Načelno sem bolj sramežljiva, zadržana. Tudi me nikoli niso zanimali erotični filmi in tovrstne literature nisem brala.
Pornofilmov niste gledali, kot jih gleda oseba v eni vaših zgodb?
Ne, slučajno, kakšen odlomek. Pravzaprav daleč nazaj v Slogi Grške smokvice, a v spominu mi je ostala le lepa jadrnica. Morda zato, ker ni bil kaj prida erotični ali pornofilm. Seks sem vedno povezovala z romantiko. To mi je bližje. Saj ni bilo vedno romantično, a prej sem romantična kot ne. Vsaj za začetek! (smeh)
Erotika je tudi odnos do sveta, oblačenja, hrane, ustvarjanje ...
A, seveda, marsikaj je erotika! Kuhanje je zelo erotično dejanje. Vsaka kreativnost je na neki način erotična, ker sproža posebno ugodje, zadovoljuje neke potrebe, ni nujno, da so seksualne. Potrebe po videnju, slišanju ... Nekoč sem imela fanta, ki je imel blazno globok glas. Samo da sem ga slišala, je bilo že vse narejeno! (smeh) Erotika je tudi svetloba. Erotiko povezujem z nečim lepim, radostnim. Ne z nečim, česar se ne sme, kar je treba skrivati.
V več vaših zgodbah se pojavlja vonj, pomembnost vonja.
Vonj je zelo pomemben. Če mi kdo ne diši, ni nič. Človek oddaja neki vonj, ki je nekomu všeč, komu drugemu pa ne.
Tudi če je kadilec?
Imela sem partnerje kadilce in nekadilce. En soprog ni kadil, drugi verižno. Oba sta mi dišala. Očitno.
Kaj vam pravijo ljudje, ki so prebrali knjigo?
Marsikdo mi reče, da se je našel v njej. To se mi zdi zanimivo. Neka bralka je šla pogledat, ali hiša iz zgodbe v stari Ljubljani res obstaja. Pa ne. Je izmišljena. Čeprav sem zadnjič, kakšno naključje, opazila podobno stekleno streho, kot jo opisujem v knjigi, prav blizu svojega doma.
Ko je zgodbo iz knjige na predstavitvi bral Ivan Lotrič, so bile reakcije prisotnih različne, ste kaj opazili?
Najprej je bilo meni tako nerodno, da sem povesila pogled. Drugače je, če bereš sam, potiho, kot če kdo te besede bere naglas. Še moja hči je pripomnila, da je bilo videti, kako mi je nerodno. Pa ne opazi zmeraj. (smeh) Vtis sem imela, da so se ženske zabavale, smejale, uživale, iskrile so se jim oči, moški so bili kar malo zadržani, v zadregi. In ne razumem, zakaj! Pa so bili med publiko tudi moški, ki v življenju niso bili prav nič zadržani. Morda niso pričakovali, da bom pisala na tak način. In to se mi zdi vznemirljivo – da sem naredila nekaj, kar je drugače. Nepričakovano.
Jaz sem vaše zgodbe doživljala in občutila sproščeno – da se niste zadrževali.
Res sem pisala sproščeno, brez zadržkov. Kar izlivale so se iz mene.
Kakšna pa je bila izkušnja pisanja za Eno žlahtno štorijo? Marsikdo ne ve, da ste bili v scenaristični ekipi.
To je bila fantastična šola učenja pisanja pri produkcijski hiši Mangart. Tempo je bil ubijalski. Ko se je končalo, tri mesece nisem zmogla napisati enega stavka. Izčrpala sem se. A potem sem to pogrešala, manjkalo mi je. In spet sem začela pisati. Najprej te zgodbe, pa neko drugo nadaljevanko, nato me je igralka in prijateljica Maja Blagovič prosila, naj ji napišem predstavo. Sem ji rekla, da ne znam, a sem se je vseeno lotila. In je nastala predstava Gola. Pred leti sem na neki delavnici začela pisati filmski scenarij in ga nisem dokončala – zdaj pa po njem nastaja daljša zgodba. Zame je izziv, kam me bo pripeljala. Nekateri liki se kar sami prerivajo v ospredje. Ne vem, zakaj in kako. To je zame uganka. Morda bi se morala pogovoriti s kakšnim izkušenim piscem.
Kaj vse ste v življenju že počeli ...
Dolgo sem že na svetu! (smeh)
Marsikaj ste dali skozi, a vseeno izšli kot zmagovalka.
Kadar se zgodijo slabe stvari, imaš izbiro, ali boš žrtev ali boš šel naprej. Te bo nesreča pojedla ali ne. Življenje se mi zdi prekratko, da bi se kar prepustili tragedijam. Poznam ljudi, ki so jih doletele res hude stvari, pa so vseeno našli pozitivno nitko. To se mi zdi pomembno.
Kako ste se vi izvlekli? Kaj je bila vaša nitka?
Ena stvar je, ki me spremlja vedno, že iz mladosti. Ko se je napovedovalo kaj hudega, sem si rekla: Čez eno uro pišemo matematiko, danes je ponedeljek, a jutri bo ta stvar za mano, karkoli se bo že zgodilo. Tudi ko sem doživela infarkt, sem si rekla: Aha, to je to, ampak jutri ob tej uri bo drugače, ne bo tako tragično, kot je zdaj. To me morda pelje naprej. Drugačnost je lahko dobra.
To je modrost.
S tem sem si vedno pomagala. Ko sem imela skrbi, pred diplomo, pred izpiti, pred porodom, ob težkih obdobjih, je bil čas moj zaveznik in prijatelj: vse mine, vse gre. Treba je iti naprej.
Ste borka?
O tem nisem razmišljala. Skušam videti lepšo plat tragedije. Ko se zgodi.
Pa tragedije imajo lepšo plat?
Drugačno. Drugačno od črne. Samo smrt je dokončna, pa še to mogoče ni.
Se bojite smrti?
V mladosti sem se je zelo. Po infarktu pa ne več. Bilo je kar hudo, a sem si rekla: Odprli mi bodo srce, če se zbudim, se zbudim, če ne, pa ne. Potem bom šla po tisti svetlobi, po hodniku ... Pa da vidimo, kaj se bo zgodilo! In ko se to ni zgodilo, priznam, da mi je bilo za hip malo žal, ker nisem mogla videti, kako je tam. Tudi tu se kaže moj odnos do stvari. Mislila sem na otroke, ves čas, a rekla sem si, da bodo zmogli tudi brez mene. Iskala sem nov začetek.
To svetlobo bi radi videli iz radovednosti?
Ko so rekli, da sem doživela infarkt, sem najprej pomislila,da bom kar umrla, in za hip sem se s tem sprijaznila, zato sem pričakovala tisto svetlobo. Zanimalo me je, kako bo potem, ko bom umrla. To je mogoče moj optimizem. Hkrati sem seveda upala, da bom preživela, in sem si, jasno, močno želela.
Otroci?
Otroci mi pomenijo vse. Oni so moja družina. Otroci ostanejo. Vse drugo se lahko menja. A nisem jih želela držati, bdeti nad njimi, dovolila sem jim dihati. Ne kličem jih vsak dan, pa smo si izjemno blizu. Veliko si pomenimo. Vedno sem jim dajala svobodo in s tem tudi odgovornost. Zrasli so v tri čisto fajn odrasle ljudi. Hči mi je zdaj v hecu očitala, da sem v knjigi Počeni okvirji delala zelo dolge stavke, njim pa jih nisem dovolila, govorila sem, naj pišejo kratke, ker bodo tako delali manj napak. (smeh) Sem zelo praktičen človek.
Zakaj imamo na svetu moške? Jih potrebujemo?
Da nam je lepo. Jaz znam marsikaj narediti sama, a je dobro, če ti moški zamenja žarnico. Čisto dobro je imeti moške ob sebi, nisem proti njim. Navsezadnje sem imela dva moža! (smeh) Žal mi je, da nisem uspela dobiti nekoga za vedno. Čeprav je dobro imeti nekaj več izkušenj. In ne vem, kaj me čaka. Mogoče bom pa še srečala moškega za vedno.
Si želite nekoga, s katerim se bosta držala za roke na stara leta in se sprehajala?
Ljudje smo ljudje tudi zato, ker smo radi v družbi. Lepo je biti z nekom, s katerim si lahko marsikaj deliš, ki te potolaži, se ti nasmehne. Da ti kaj dobrega skuha ali ti njemu.
Se pa znajdete tudi sami?
Ugotovila sem, da znam biti sama, da mi je lepo biti tudi sama.
Zakaj smo tukaj, kaj je namen našega bivanje?
Najmlajša hči je imela sedem ali osem let, ko sem ji težila, da mora nekaj narediti. Pogledala mi je in me vprašala: Zakaj sem jaz na svetu? In jaz: Zakaj, da se učiš, pospravljaš za seboj ... In ona: Ne, zato, da uživam! Dostikrat se spomnim teh njenih besed. Ni zmeraj mogoče, ampak lepo je, če imamo možnost, da delamo stvari, ki jih imamo radi. Potem bodo dovolj dobro narejene in se bomo dobro počutili pri tem, pri delu, pa tudi pri rezultatu. Morda je to smisel življenja. Vedno verjamem, da se bodo težave nekako rešile. Če ne gre, je treba nekaj spremeniti. Večkrat pozabimo, da moramo najprej poskrbeti zase, da lahko poskrbimo za druge. A ne moremo se imeti radi, če nimamo radi tistega, ki je ob nas. Včasih me je izpolnjevalo to, da sem skrbela za otroke in moža. Zdaj skrbim zase, si spečem torto in jo tudi pojem. V tem smislu se imam rada.
Kaj obžalujete?
Žal mi je, da imam omejen čas, ne dovolj, da bi se naučila še treh jezikov, da bi prebrala še toliko knjig, ki si jih želim prebrati, da ne bom videla filmov, ki bi si jih morala nujno ogledati. Da ne bom obvladala grške mitologije, pa si jo blazno želim – vse to me zelo jezi, moti! To bi potrebovala. Toliko umetnosti je, toliko stvari je na svetu, ljudje so napisali, skomponirali ogromno dobrega – jaz pa nimam možnosti občutiti vrednosti vsega tega. Ne znam igrati klavirja, včasih bi mi tako prijalo, da bi sedla in zaigrala na kak instrument. No, začela sem peti, čeprav so rekli, da ne znam. Rada bi kaj naslikala, kar prsti me srbijo včasih, tako bi rada kaj narisala, pa ne znam. Manjka mi znanja, tako rada bi znala. Rada bi se naučila tega, onega ... Vedno sem se rajši učila kot predajala znanje. Rada bi znala narediti mizo. Znam jo popraviti, ne pa narediti. A ni dovolj časa! Rada bi šla še enkrat v šolo. Kaj vse sem izpustila, koliko znanja. Rada bi sedla v formulo ena in dirkala, včasih sem rada dirkala. Vse to bi rada počela. Rada bi šla peš po Sloveniji. Saj kaj od tega bom naredila, vsega pa ne, in to obžalujem!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
