Sediva v prvem nadstropju Majine hiše iz 17. stoletja na Punti v Piranu. Ni še tako dolgo, ko je obnavljala tla in po odmiku plasti naletela na kamnito ploščo z zapisom, ki jo je povabila na nova odkrivanja zgodb, ki jih nosi hiša. Plošča nosi letnico 1663 in zapise priimkov, ki jih je Maja raziskovala v arhivih Kopra, pot pa jo je vodila tudi v Benetke. Maja, ki je študirala umetnostno zgodovino in primerjalno književnost ter bila dolga leta zaposlena kot bibliotekarka v ljubljanskih knjižnicah, se je odločila, da bo napisala zgodbo o piranski hiši, ki jo je po vojni, leta 1955, kupila njena babica. Z njo želi opozoriti vse druge zdajšnje in bodoče lastnike, ki se lotevajo prenov kulturne dediščine Pirana, naj spoštljivo in pozorno prenavljajo te dele zgodovine, saj hiše skrivajo še toliko neodkritega. Verjame, da so prav v teh zgodbah rešitve za uganke, ki nam jih postavlja sodobno življenje.
Na babičini mizi pojeva primorsko mineštro. Zelenjavni vrt ima Maja v Seči in jutra so pogosto rezervirana za ta kos zemlje, kjer zraste večina zelenjave. Pa zelišča, seveda s sivko na čelu, iz katere zase tudi destilira eterično olje. To leto je še posebej veliko majarona, pove, ki ga je čutiti tudi v mineštri.
Ljubiteljica kamnov
Na tisti babičini večni jedilni mizi, na kateri se znajde vse, od sveže zelenjave do posušenih zelišč, rumenocvetnice (smilja), namočene v olivno olje, stekleničk, pripravljenih za sivkin hidrolat, do najrazličnejših kamnov, prinesenih z vsega sveta. Posebno mesto sredi mize zavzema okrogel kamen iz okolice bosanskih piramid na Visokem. Tega sploh ne prestavlja, pa tudi drugi kristali, ne naključno razporejeni po mizi, imajo vsak svoj namen. V ametistu vidim tudi bajalico, ki čaka na Majina vprašanja. Trideset let v preteklost sega njena zgodba o kristalih. S tedanjim partnerjem sta skupaj delala v knjižnici, ko se je tam oglasil nekdo s kompletom pisanih kamenčkov. Takoj sta zastrigla z ušesi. Nedolgo zatem sta odprla trgovino s kristali Skarabej v Plavi laguni v Ljubljani, zgodbe kristalov in njihov dobri vpliv na človeka pa so postali še ena od Majinih poti. Vzporedno je ostala zaposlena v knjižnici, a ji je po dvajsetih letih začelo zmanjkovati moči. Še preden mi pove, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi, diagnoza rak, gre v sosednjo sobo, kjer ima ob nočni omarici ob babičini postelji shranjen čisto poseben kristal. Safordit. Redek kamen, ki ga je najti samo na enem koncu zemlje, v Arizoni, od kod zares izvira, pa še ni povsem jasno. Nekateri menijo, da je nezemeljskega izvora, da je prišel celo iz ozvezdja Orion mimo Siriusa, nekateri pa menijo, da sodi v najstarejšo skupino vulkanskega stekla. Maja omeni ruskega teozofa in slikarja Nicolasa Roericha, ki je iskal legendarni šambalski kamen čintamani, kamen miru. Želel ga je prenesti po vsem svetu in s tem vzpostaviti planetarno mrežo miru. In ko Maja drži v rokah ta kamen, je čutiti, da so lastniki tega kamna prinašalci luči.
Prehiter tempo in neprijetna diagnoza
Deset let je od tega, ko je zatipala bulico, medtem ko je zleknjena na postelji brala knjigo. Zdravnik jo je napotil na pregled tkiva. Izkazalo se je za maligno. Potem se je z bliskovito naglico sprožil plaz: operacija, še dodatno okužene bezgavke, metastaza na rebru. Čeprav je bila dotlej prepričana, da ne bi izbrala zdravljenja s kemoterapijo, so sledili trije cikli. Šele po njih, tudi zaradi nestrinjanja z nadaljnjim potekom kemoterapije, je izbrala tisto pot, ki jo je klicala že od postavitve diagnoze. Odšla je na nemško kliniko v Brannenburg pri Münchnu, kjer uporabljajo holistične oblike zdravljenja, v Nemčiji že desetletja priznane kot podporno zdravljenje: hipertermijo, infuzije vitamina C, belo omelo, oksigenacijo krvi, električne stimulacije tkiva. Pred odhodom v Nemčijo je naletela na hrvaško izdajo knjige L. Hirneiseja Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča. Prav v tistem času so v Centru 3E priredili letne tečaje za onkološke bolnike in na njih predstavili oljno-proteinsko prehrano po metodi Johanne Budwig, posebej za to bolezen prirejeno vizualizacijo in še celo vrsto drugih holističnih metod, ki jih je spoznal gospod Hirneise med raziskovanjem zdravilnih tehnik po svetu. Spoznanja je strnil v tri poglavitne točke: razstrupljanje, vnos visokokakovostnih hranil, razreševanje psiholoških vzrokov, ki so sprožili bolezen. Njegova ideja, da so v tumorju shranjene odpadne snovi, ker jih preobremenjena jetra ne zmorejo več predelati, se ji zdi smiselna. Zato svetuje, da pred operacijo telo najprej očistimo strupov, včasih je že to dovolj, da se rast tumorja ustavi. Maja je zdaj zdrava. Bolezen jo je veliko naučila. Svoje izkušnje je tedaj zapisovala na blogu Zbiralka terapij. Danes ve predvsem to, da si vsak največ lahko pomaga predvsem sam. Potiskanje glave v pesek pa gotovo ne pomaga. Z nezdravimi navadami telesa ne obremenjuje več, saj jo je opozorilo z najvišjim alarmom. Kavico pa še popije. In to z užitkom.
Maja in potovanja
Pot k ljudem odprtega srca jo že leta vabi v svet. Prepotovala ga je velik del. Piranska hiša pripoveduje tudi te zgodbe, saj jo krasijo izvirni predmeti, ki jih prinaša s potovanj. Nekatere zgodbe, ki so se najgloblje vtisnile vanjo, dokumentira v knjigi kratkih pripovedi Airbnbjevske zgodbe. Ne samo da sama rada obiskuje svet, rada ima, da svet prihaja k njej. In tu se znajdejo prav posebni ljudje, navadno podobno misleči, ki jih z veseljem gosti in jim predstavlja svoje perspektive čarobnega slovenskega mesta. Pritlično stanovanje z majhnim vrtom tik ob obali poleti nikoli ne sameva. Od potovanj pa Majo še posebej zaznamuje prav svilena pot po Bližnjem vzhodu. Države in njih ljudje (Jordanija, Jemen, Pakistan, Iran, Uzbekistan) so njo in njene sopotnike vedno sprejele odprtega srca in ta občutek, ki ga je sama prejemala, je želela podariti tudi ljudem, ki iz teh krajev prihajajo k nam. Ne kot turisti, ampak po sili razmer. Kot migranti. Majina hči Brina je bila več let prostovoljka v azilnem domu v Ljubljani. Kmalu se ji je pridružila tudi Maja. Ljudje, ki jih je spoznavala, so ji segli v srce. Želi prispevati svoj čas, svoje znanje, tisto, kar zna. Najprej je organizirala pravljične urice za otroke. Pove, da je bila Mojca Pokrajculja zaradi jezikovnih ovir prva izbira, saj se jo lahko odlično uprizori.
Najprej ji je prisluhnil samo en fantek, in njegovo družino opisuje tudi zaključna pripoved v Azilnih zgodbah. V letih prostovoljstva se zgodbe pišejo kar same. Poleti je Maja največkrat azilantskim otrokom odprla vrata svoje piranske hiše in jim vrnila vsaj nekaj gostoljubja, ki ga je sama občutila v krajih, od koder prihajajo. Njihova hvaležnost jo hrani in bodri, da vztraja na tej poti. Azilne zgodbe, zbrane v knjigi, pa bodo še eden od Majinih prispevkov pri vzpostavljanju planetarnega miru. Ona je našla svoj mir, kamen, svoj dom, ki pa si ga ne prisvaja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
