Eden od sodnih izvedencev – kliničnih psihologov – je upokojenec, ki je dobil licenco leta 1987, sledenje napredku v svoji stroki pa izkazuje z udeležbo na zelo splošnih seminarjih, kamor prihajajo tudi izvedenci za gradbeništvo, gozdarstvo in geodezijo.
Mati dveh majhnih otrok, punčke in fantka, je ena izmed mnogih žensk, ki imajo težave z nasilnim partnerjem. Bivšega moža je tožila zaradi nasilništva in zahtevala skrbništvo nad otrokoma. Dejstvo, da je izgubila oba postopka, je boleče, še posebej zaradi načina, na katerega je do tega prišlo. Prepričana je namreč, da bi bilo povsem drugače, če bi izvedenec, ki ga je za oceno njene in partnerjeve osebnosti postavilo sodišče, opravil svoje delo, kot bi moral.
»Sploh se ni poglobil v zadevo. Z otrokoma se je pogovarjal pet minut, z menoj tri četrt ure, z bivšim partnerjem pa sploh ne, ker je izvedenec pozabil priti na pogovor.« Med pogovorom z njo ji je častitljivi gospod predložil znameniti – in po mnenju vsaj dela stroke nezanesljivi – Rorschachov test, pri katerem človek prepoznava podobe v nedoločnih packah, vse pogovore je tudi posnel. Vendar nato na sodišču ni predložil posnetkov, prav tako se nanje ni skliceval – temveč je večji del svojega izvedenskega mnenja po principu »izreži-prilepi« menda sestavil iz svojih starejših poročil v nekih drugih sodnih zadevah.
Očetove pravice
Oče petletne deklice, s katero se po lastnih besedah odlično razume, jo vodi na šotorjenje, v gledališče in na obiske Kekčeve dežele, si želi, da bi hčer lahko videl večkrat. Zato se na sodišču bori za pogostejše stike; na željo sodnic sta ga pregledala sodni izvedenec in izvedenka. S prvim »sva se povsem normalno pogovarjala o športu, potem mi je dal obkroževati neke teste, ki naj bi pokazali, ali sem pasiven in zamorjen.« Druga ga je spraševala o zvezi z bivšo partnerko in mu spet predložila Rorschachove madeže, v njih je po lastnih besedah prepoznaval metulje, netopirja in morsko obalo z letala. Čeprav ni ugotovila nič nenavadnega, kaj šele nevarnega, je izvedenka sodišču predlagala, naj mu ne poveča števila stikov s hčerjo. »Kako bi nekdo po enem ali dveh pogovorih lahko vedel, kakšnega človeka ima pred seboj? Za to bi moral poznati celoten kontekst, govoriti z znanci, svojci in sodelavci, izvesti kakšne bolj poglobljene teste ...« meni obupani oče.
Povsem logično je, da sta naša sogovornika kot poraženi stranki v svojih procesih nezadovoljna z delom, ki so ga v njunih primerih opravili sodni izvedenci. Krivično bi bilo, če bi zgolj na podlagi takšnih pričevanj pavšalno trdili, da vsi izmed teh strokovnjakov na področju družinskih zadev slabo opravljajo svoje delo. Toda njihovega dela ne kritizirajo zgolj nezadovoljni starši, temveč tudi na drugi strani, ne nazadnje v sami stroki. A klinični psihologi, ki sestavljajo veliko večino sodnih izvedencev v družinskem pravu, odločno branijo svoje pozicije.
Pomoč ali že ovira?
Institut sodnega izvedenca je bil zastavljen kot strokovna pomoč sodiščem na področjih, za katera sodniki in sodnice nimajo ustreznih znanj. V tem pogledu so v zapletenih in dostikrat umazanih družinskih pravdah o skrbništvu otrok, stikih in plačevanju preživnine sodni izvedenci psihološke stroke neprecenljivi za oblikovanje sodb. Težava je, da je teh primerov ogromno, izvedencev pa odločno premalo. V Sloveniji imamo skoraj 70 tisoč ljudi, ki po nalogu sodišča plačujejo preživnino, in veliko večino so pregledali od sodišč imenovani psihologi z izvedenskimi licencami – teh je na uradnem seznamu v državi komaj 30, po podatkih s terena pa jih redno deluje kvečjemu dober ducat.
To pomeni, da so sodni izvedenci, od katerih so v veliki meri odvisne usode razbitih družin, preobremenjeni. Povpraševanje po njihovem mnenju pa se je še povečalo z lani sprejetim družinskim zakonikom, ta je na sodišča prenesel dodatne postopke, ki so bili prej v domeni centrov za socialno delo. Posledično so izvedenci sedaj še pod večjim pritiskom, časa za poglobljeno obravnavo staršev in otrok je čedalje manj.
Kontroverzni testi, ki odločajo o usodah otrok
Za nameček naj bi bile metode, ki jih velika večina izvedencev v družinskih zadevah uporablja za oblikovanje mnenj, zastarele in nezanesljive. Izredni profesor na fakulteti za varnostne vede Igor Areh, tudi sam sodni izvedenec za forenzično psihologijo, je v študiji, izdelani to poletje, podrobno pregledal 166 mnenj, ki jih je 33 sodnih izvedencev in izvedenk napisalo v zadnjih 15 letih. Rezultati so bili porazni.
Dvanajst odstotkov mnenj je bilo podanih brez uporabe kakršnegakoli znanstvenega testa, v desetih odstotkih pa izvedenci niso razkrili, katere metode so uporabili. V vseh drugih primerih so usodne ocene v največji meri temeljile na projekcijskih testih, kakršen je že omenjeni Rorschachov. Ta bo naslednje leto star okroglih sto let, Areh pa trdi, da metoda »ne dosega minimalnih standardov verodostojnosti psiholoških testov, saj ima med drugim resne težave z veljavnostjo in napačnimi normami.« Posledica pomanjkljivosti Rorschachovega testa je, da lahko zdrave osebe, tako odrasle kot otroke, prikaže kot duševno bolne ali motene, zato naj bi bil neprimeren za izvedensko delo. Podobno velja za druge projekcijske teste, ki se jih poslužujejo slovenski izvedenci in po Arehovih besedah v tujini veljajo za zastarele ter ne izpolnjujejo minimalnih kriterijev forenzične verodostojnosti.
Ekskluzivni izvedenski klub
Arehova študija, ki sicer ni bila mišljena za javno obravnavo, je med izvedenci za psihologijo, pa tudi v celotnem sodnem sistemu dvignila obilo prahu. Klinična psihologa Tristan Rigler in Sana Čoderl Dobnik sta v javnem odgovoru nanjo Arehu, sicer članu večjih mednarodnih strokovnih združenj in gostujočemu predavatelju na fakultetah v Španiji, Veliki Britaniji in Franciji, očitala, da »ne razume osnovnih konceptov klinične psihologije ali pa jih namerno izkrivlja.« Uporabljeni vzorec izvedenskih mnenj je po njunem »selekcioniran, heterogen in nereprezantativen«, Rorschachov test pa naj bi bil znanstveno dokazano objektiven in uporaben za izdelavo kredibilnih izvedenskih mnenj. Vendar se med psihologi in psihologinjami, ki imajo licenco sodnih izvedencev, najde tudi kdo, ki je drugačnega mnenja.
Na seznamu izvedencev s področja psihologije je med 30 imeni kar 27 kliničnih psihologov in psihologinj, kot sta tudi Rigler in Čoderl Dobnikova. Vse do leta 2017 je namreč izpite za pridobitev naziva sodnega izvedenca za psihologijo izvajala strokovna komisija Zbornice kliničnih psihologov Slovenije; posledično so v sistem prihajali izključno klinični psihologi z izkušnjami v zdravstvu, medtem ko so bila psihologom z drugačno izobrazbo vrata zaprta – ne glede na morebitne dragocene in uporabne izkušnje z delom z družinami, na primer na centrih za socialno delo.
Znanilki nove struje
Šele pred tremi leti je ministrstvo za pravosodje dovolilo, da izpite za izvedensko licenco poleg omenjene zbornice izvaja tudi Društvo psihologov Slovenije. Tako sta od nedavnega v nabor sodnih izvedencev, v katerem dominirajo kliničnih psihologi, prišli tudi dve strokovnjakinji za psihologijo družine.
Ti izvedenki pri svojem delu sploh ne uporabljata Rorschachovega preizkusa. In družin ne sprejemata le v svojih pisarnah, kjer sicer opravita psihološke preglede, ampak se s starši dogovorita tudi za obisk in psihološko opazovanje otroka na njihovem domu, po potrebi pa opravita tudi strukturirane intervjuje z novimi partnerji, otrokovimi starimi starši, učitelji in drugimi ... Kot pojasnjuje predstavnica nove struje Metoda Maj, predsednica komisije, ki deluje pod okriljem Društva psihologov Slovenije, je to v skladu z usmeritvami tega društva, po katerih »sta vsaj v družinskih zadevah osnovni metodi psihološkega ocenjevanja strukturirani intervju z družinskimi člani in pa opazovanje, za kar si mora izvedenec vzeti dovolj časa. Uporaba psiholoških testov je torej na drugem mestu, pri njihovem izboru pa mora dati izvedenec prednost testom, ki so dovolj zanesljivi in psihometrično veljavni. Prizadevamo si uporabljati in graditi celosten model dela ter strokovno poglobljen pristop ob upoštevanju etičnih načel.«
Kaj pa odgovornost?
Metoda Maj poudarja, da je psihologija »veda, ki se neprestano razvija, zato mora sodni izvedenec slediti novostim in v svoje delo vnašati spremembe, ki so znanstveno podprte«. V teoriji bi se zato morali psihologi izvedenci redno izobraževati; po novem zakonu, ki je stopil v veljavo lani, mora vsak izvedenec na pet let dokazovati, da je v stiku z najnovejšimi dognanji v svoji stroki. V ta namen pa zadostuje, da ministrstvu zgolj posreduje potrdila o udeležbi na seminarjih.
Tako lahko upokojenec, ki je kot sodni izvedenec s pogovorom in Rorschachovimi packami izdelal psihološko oceno matere z začetka članka, deluje že od leta 1987, ne da bi se moral podrobneje seznanjati z najnovejšimi ugotovitvami v psihologiji. Ministrstvo – oziroma njegov strokovni svet za sodno izvedenstvo – mu je kot ustrezna dokazila o izpopolnjevanju v zadnji petletki mirno štelo udeležbo na dveh srečanjih slovenskih sodnih izvedencev in cenilcev, z udeležbo na pravosodni konferenci pa je celo presegel zahtevano število potrdil. Čeprav so to zelo splošno usmerjeni dogodki z le malo zveze z njegovim osnovnim področjem.
Izvedensko licenco pa je težko, skoraj nemogoče izgubiti. Disciplinski postopek, ki le v najskrajnejših primerih vodi v odvzem licence, lahko zahteva le peščica izbrancev: minister za pravosodje, predsednik sodišča, predsednik strokovnega sveta, generalni državni tožilec, generalni državni odvetnik, varuh človekovih pravic in predsednik Odvetniške zbornice Slovenije. To je vse, vsi drugi, na katere vpliva delo izvedencev – odvetniki, tožilci in mali ljudje – te pravice nimajo. Kljub temu pravosodno ministrstvo letno prejme od 30 do 50 pritožb zoper delo izvedencev na različnih področjih in jih menda tudi preveri, koliko licenc so na podlagi očitkov v zadnjih petih letih dejansko odvzeli, nam niso pojasnili. Postregli so nam le s podatkom, da v prvih devetih mesecih lanskega leta ni bil uveden niti eden disciplinski postopek.
Kdor plača več, je boljši starš
Zaradi primanjkljaja licenciranih sodnih izvedencev se je že oblikoval sivi trg dvomljivih »strokovnih« mnenj, ki jih je moč kupiti in s katerimi odvetniki zlasti v družinskih zadevah skušajo vplivati na sodnike. Mati z začetka članka je prepričana, da je skrbništvo nad otrokoma izgubila tudi zaradi ocene, ki si jo je njen bivši partner priskrbel pri samozvanem strokovnjaku; četudi ta nima licence za sodnega izvedenca, je sodišče njegovo mnenje upoštevalo.
Dokument je pripravil samozvani strokovnjak, ki deluje v svojem podjetju, ambiciozno poimenovanem »svetovalno-izobraževalni center«; oceno, na katero sta se kasneje naslonili dve sodnici, je oblikoval zgolj na podlagi pogovora z omenjenim moškim. Njegove žene, naše sogovornice, ni nikoli videl, temveč je uničujoče mnenje o njenih osebnostnih karakteristikah in materinskih sposobnostih napisal na osnovi tega, kar je dobil od svoje stranke. Za kar je dobil med 420 in 870 evrov plačila; toliko namreč po ceniku na njegovi spletni strani stane priprava »strokovnega« mnenja. In njegove reference? V dokumentu je preprosto navedel kup literature, povečini s spleta, ki naj bi jo prebral, in dopisal, da je leta 2017 vložil vlogo za licenco sodnega izvedenca – odveč je poudarjati, da je, vsaj glede na uradni seznam, do danes ni dobil.
Omenjeni lažni izvedenec ni edini, ki ne zadosti zakonskim pogojem, pa vendar piše pomanjkljive ocene, na podlagi katerih sodišča presojajo o usodi otrok v skrbniških postopkih. Pridobili smo tudi »izvedeniško mnenje oziroma strokovno poročilo«, ki ga je v nekem drugem postopku pripravil še en samostojni podjetnik, tokrat direktor samozvanega »družinskega inštituta«. Tudi on ni licencirani sodni izvedenec. In tudi on je svoje poročilo zasnoval zgolj na stiku z naročnikom, namesto o okoliščinah konkretnega primera pa se je razpisal predvsem o teoretičnih smernicah, povzetih iz literature.
Sodniki prelagajo odgovornost
Izvedenska mnenja pa ne razburjajo zgolj staršev v postopkih družinskega prava, temveč tudi udeležence v drugih – predvsem kazenskih in gospodarskih – zadevah. In to tako javne tožilce kot njihove nasprotnike iz vrst zasebnih zagovornikov, ki imajo poleg s psihologi opravka še z izvedenci iz drugih strok – ekonomije, gradbeništva, kmetijstva, prometa, medicine, umetnosti ...
»Govorim lahko le iz svojih izkušenj – mnogokrat že ne vem, ali delajo z levo roko ali pa pod vplivom koga drugega,« je obupan vodja mariborskega okrožnega tožilstva Darko Simonič. »Včasih je nekaj vendarle očitno že po kmečki pameti in je jasno vsem v sodni dvorani, pa vendar izvedenec trdi svoje in vidiš, da želi le na vsak način mimo vseh argumentov pomagati obdolžencu.« Osnovni namen instituta sodnega izvedenca je zagotovitev strokovne pomoči sodišču na področju, ki ga sodnik sicer ne obvlada. Toda kot opozarja Simonič, se je ta institut izrodil v svojevrstno outsourcanje sodniškega dela: »Sodniki prelagajo odgovornost in se pretirano zanašajo na njihove ocene; te so velikokrat ključne za izid procesa.«
Nezadovoljna je tudi druga stran. Odvetnika Petra Čeferina, ki je na sodišču pred petnajstimi leti zastopal Ivana Perića, obsojenega za umor svoje družine v Rovinju, je višje sodišče v Ljubljani oglobilo, ker je pred polno dvorano izgubil živce zaradi sodnih izvedencev. Čeferin se je na kazen, ki mu jo je zaradi razžalitve dodelilo sodišče, pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice – in s pritožbo uspel. »Žal o kakovostnem sodnem izvedenstvu – z redkimi izjemami – v Sloveniji ne moremo govoriti,« je še vedno prepričan odvetnik. »Mnoga izvedenska mnenja nasprotujejo zdravi pameti in pravu, pri čemer nadzor nad delom teh izvedencev ni ustrezen. Tudi po krivdi sodišč.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
