Kljub močni volji sva s fotografom podlegla ponudbi. Kaj sta pila moška, ne vem, meni pa sta Gojc in njegova žena Zvonka Makuc trikrat natočila žajbljevec, ki ga dela ona sama. Pa čeprav v tem letu še nisem poskusila alkohola. Ampak pri Gojcu in Zvonki je vse nadvse okusno – tudi narezek, ki je že čakal na mizi, ali preprosto kosilo, med katerim smo klepetali. »Kuhava vsak dan, vendar se kdaj zgodi, da skuhava preveč in potem to jeva dva dni. Rada imava domačo hrano. Čeprav sva mesojeda, jeva vse manj mesa. Včasih samo jaz pojem meso, Zvonka pa ima raje samo omake in priloge,« je razložil Gojc in še zaupal, kje lahko ob povratku najdem mesarijo, ki ima izvrstno lokalno meso.
Kdaj vrata tudi zaklenem
»V naši ‘republiki’ Škofi je 12 prebivalcev, število pa je poskočilo s štiri na dvanajst, torej smo najhitreje rastoča vas na Slovenskem!« je ponosen Gojc na svojo vasico, ki leži v občini Komen. V petih hišah živijo domačini, v treh pa vikendaši. Zvonka je kmetijo, ki je bila ruševina, preraščena z bršljanom, med gostim trnjem še vodnjaka na dvorišču ni bilo videti, kupila pred 36 leti. Dve leti pozneje, ko je začela zvezo z Gojcem, je bila zadovoljna, da je tudi on pokazal ljubezen do te podrtije, in začela sta jo obnavljati.
»Bila sem zaljubljena v Kras, zato sem tu iskala hišo. Če kupiš kaj takega, mora tudi partner pokazati interes, saj je dela res veliko. Medtem ko je Gojc s prijatelji čistil notranjost, sem jaz odstranila ves zunanji pretežno razpadajoči omet. Fizičnega dela se nisem nikoli branila. Zahtevnejša gradbena dela pa so prevzeli mojstri. Že ob nakupu sem si ustvarila predstavo, kakšno hišo si želim, in sedaj je točno taka. Morda bi danes naredila kakšno malenkost drugače. Nekateri obiskovalci pravijo, da je kot muzej, meni pa se zdi super. Prizadevala sva si, da bo obnovljena hiša videti kot pred dvesto leti. Nakup je bila moja najpametnejša poteza, kar sem jih naredila v življenju, to je sedaj moja oaza. Sem družaben človek, kadar pa si zaželim samote, se imam kam umakniti. Na vasi je navada, da so vrata domačij vedno odprta, jaz pa si občasno zaželim zasebnosti in takrat vrata zaklenem, čeravno sem doma.«
Pojdi no vendar kam
Gojc nam je pokazal svoj snemalni studio, kjer pripravlja pesmi za novo predstavo in istoimenski album Moj živòt je rokenrol. Čeprav smo bili večino časa v letni kuhinji in sedeli za veliko Gojčevo mizo, je treba omeniti še stranišče z morjem fotografij na steni, ki pričajo, da se je na tem borjaču veliko veliko družilo in zabavalo.
Je obnova hiše končana?
»Nikoli ni konca. Komaj nekaj končaš, se že pokaže kaj drugje,« je odgovoril vsestranski Gojc, ki ima zdaj še posebej veliko dela, saj sta bila do konca aprila v ljubljanskem stanovanju. »Prijavljena sva tu na Krasu, med epidemijo pa sva bila v Ljubljani. Zvonka zadnje čase zime raje preživlja v Ljubljani, kjer ima hčerko in vnukinje, ki jih zelo rada vidi, pa še zelo zapečkarska je postala. Jaz pa sem tam, kjer imam delo.« Sicer pa sta se imela med vladno akcijo »ostanimo doma« izvrstno.
»Kdaj pa kdaj sem mu rekla, naj vendar kam gre, ker sem včasih rada sama, pa tudi če traja dva dni. Rada vidim, da kam gre, potem pa sem ga tudi strašno vesela, ko se vrne. Meni se zdi zelo pomembna v odnosu tudi neodvisnost, saj si ne znam predstavljati, da bi bila finančno odvisna od njega. Osnovna pravica vsakega človeka je možnost za delo in posledično neodvisnost. Naju družijo tudi potovanja – brez luksuznih hotelov in snobovskih turističnih središč.«
Nelogična ženska logika
»Če se z Gojcem sporečeva, ne kuhava mule,« je povedala Zvonka, Gojc pa dodal, da trenutki »slika je, zvoka ni, pri naju trajajo le nekaj minut«. Izkazalo se je, da sta res usklajen par, saj pri njiju ni bilo zakonskih težav, ki so bile menda v času izolacije zelo pogoste. »Pozna se, da ljudje preživijo večino časa v službah in do pandemije niso imeli nikoli priložnosti, da bi partnerja zares spoznali.«
Zagotovo je humor tisto, kar ju še posebej povezuje. »Oba se veliko smejiva sama sebi in najinim neumnostim. Smisel za humor je zelo pomemben in prava tragedija je, če stvari v življenju jemlješ preresno. Vsi delamo napake, iz katerih se modri tudi kaj naučijo. Seveda si greva kdaj tudi na živce. Nekoč sva bila celo pred tem, da greva narazen. Po nasvet sem se obrnila k prijateljici, in ta je med pogovorom opazila, da kljub jezi nisem rekla niti ene besede čez Gojca. Torej – če imaš na spisku, zakaj bi bil z nekom, več plusov kot minusov, se potrudiš. Tudi otroci so včasih težki, pa potrpiš, ker jih imaš rad,« je povedala Zvonka, Gojc pa v smehu pristavil: »Razlika med moškimi in ženskami je ta, da je ženska logika, v nasprotju z moško, popolnoma nelogična – to je moje mnenje, s katerim se ne strinjam. In tako je vse v najlepšem redu!«
Moški potrebuje tudi mamo
Poleg humorja ju druži podobna domača vzgoja. »Oba sva rasla v naprednih družinah!« je rekla Zvonka, ki je od Gojca deset let starejša, kar se ji zdi prednost za zvezo. »Poznam kar nekaj parov, kjer so ženske starejše, in ti pari v večini dobro funkcionirajo. Moški potrebujejo tudi mamo, zato skrbimo zanje še na ta način. (smeh) Poročena sva 22 let, skupaj pa 34 let, in lahko rečem, da zna biti Gojc zelo zabaven, mnogokrat pa tudi zelo dolgočasen. Lahko je cel teden doma čisto tiho. Kadar ga kaj sprašujem, me sploh ne sliši, dokler ne povzdignem glasu.« Gojc je na to pripomnil, da je prav zadovoljen, kadar je lahko dolgočasen. In kot pedagog, učitelj slovenskega jezika, dodal: »Kot ambasador obiskujem šole, kjer imamo pogovore o disleksiji. Vedno navržem še kakšno misel, ki se mi zdi pomembna za razvoj otrok in razumevanje sveta. Kot na primer: najpomembnejša stvar je radovednost, saj bi še vedno živeli v jamah, če ne bi bili radovedni, rad povem, in kot je rekel ugledni angleški pedagog, da so tudi otroci politična bitja, pa naj se to sliši še tako grobo. Zato sem prepričan, da bi morali zakonsko obvezati vse z volilno pravico, ki naj bi bila od 16. leta dalje. Kdor se volitev ne udeležuje, si jemlje pravico do pritoževanja ob neumnostih, ki jih uganjajo politiki!«
Drugič daj kaj bolj na poskok
Na Krasu delata okoli hiše vsak dan. »Danes sicer manj kot včasih. Kadar prideva, dva dni samo sedim in govorim, kaj vse morava narediti, potem pa počasi začneva urejati, saditi, kositi … Kadar je lepo vreme, ves dan preživiva zunaj, v hiši le spiva. Pogosto naju obiščejo prijatelji, čeravno je teh obiskov manj kot včasih. Vse poletje preživiva v letni kuhinji in borjač je najina dnevna soba, trata pred letno kuhinjo pa perzijska preproga,« je bila poetična Zvonka, Gojc pa naju je s fotografom poskušal prestrašiti, ko je opisoval škorpijone, sršene, mravlje, kobilice in podobne nebodijihtreba, ki da jih ne manjka. Ampak mu ni uspelo, saj ni nič od naštetega priletelo ali prilezlo mimo naju.
»Večkrat pridejo v republiko Škofi radovedni popotniki, ki jih z veseljem pogostiva. Tako sva pred leti gostila ekipo štirih popotnikov, za katere se je izkazalo, da se jim nikamor ne mudi. Ker sva želela nadaljevati z delom in nisem vedel, kako naj jim to povem, sem predlagal, da se vsi slečemo do golega in se gremo kot običajno ob takih prilikah igrat zdravnike. Zraven je bila priletna soseda Ida, takoj je poprijela, rekoč: 'Danes se mi ne ljubi!' Gostom se je nenadoma začelo silno muditi. Zahvalili so se, se čudili, koliko je že ura, hitro vstali in odšli,« se je režal Gojc, jaz pa pripomnila, da imata srečo, da zgodba ni pristala v kakšnem časopisu. A je Zvonka hitro odvrnila: »Soseda Ida, prva dama v republiki, bi bila ponosna na to! Naša vas je res nekaj posebnega, s prebivalci vred. S potovanja po Novi Zelandiji sva prinesla ploščo maorske glasbe. Gojc je po nekem celonočnem veseljačenju proti jutru dal zvočnike na gank, da je glasba donela po vsej vasi. Naslednji dan, ko se je sosedom opravičil, je rekel sosed Danilo, predsednik republike Škofi: 'Ni problema, drugič daj kaj bolj na poskok!' Naša vas je vedno pripravljena na zabavo, to je že tradicija, še preden sva postala Škofovca, sosednja vas pa se imenuje Kregolišče!«
In Gojc je še pridal kruto resnico: »Kje na svetu se lahko zgodi Mariborčanu najhujša stvar? Na Krasu, če obnavlja hišo in pride mimo domačin in reče: Poglej mono ljubljansko, kašnu škifecu je n’rdu', saj so za domačine vsi pritepenci Ljubljančani, kot so bili v bivši domovini vsi prišleki z juga Bosanci.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
