Obstajajo tri vrste starosti: kronološka (naša dejanska starost – emšo), biološka (naša starost, odmerjena glede na zdravstveno stanje) in duševna, ki pove, kako dejavni so še naši možgani ter koliko stare se počutimo. A vendar imajo povprečni ljudje, zdravniki, birokrati in tudi politiki v glavah še vedno le kronološko starost, torej naš tako imenovani emšo. Višji ko je, bolj nas potiskajo v kot, manj pravic nam odmerjajo. Zato ni čudno, da je v času, ko se Slovenci kot narod staramo, na dan prišla nova beseda: staromrzništvo, ki pomeni odpor do starejših ljudi, staranja in starosti. Sicer pa se seniorji že nekaj desetletij pritožujejo, da jih mlajši osebno ali družbeno podcenjujejo, prezirajo, zapostavljajo, pogosto tudi izrivajo na družbeni rob.
Lepota let
Z upokojitvijo zunanji pritiski izginejo, seniorjem pa se odpira neslutena svoboda delovanja, življenja in učenja. Sreča v starosti zahteva, da si sami (prej so za nas to počeli drugi) strukturiramo življenje, si postavljamo cilje in se trudimo, da jih uresničimo. S tem se še naprej osebnostno razvijamo in med ljudmi ter v odnosih z njimi sproti pridobivamo potrebna čustva po varnosti, spoštovanju, socialni pripadnosti in samouresničevanju.
Na starost se je treba pripraviti
Človek postane star, ko nima več iskric v očeh, ko se ne veseli več življenja, ko se vda v propad in iz dneva v dan bolj drsi navzdol brez interesov, spodbud, vedoželjnosti, sanj in novih ciljev. Star je lahko tudi mlad človek. Svobodo po upokojitvi pa mora vsak sam načrtovati. V tem obdobju ni več pomembno, kaj si (po poklicu), ampak kdo si. Živahni starejši ljudje se znajo prilagoditi tudi upadu posameznih funkcij in si cilje postavljajo v okviru osebnih možnosti.
