Glasba organizira naše misli
V omenjeni raziskavi in tudi v dokumentarcu nastopa nevrolog dr. Oliver Sacks, ki pravi, da glasba organizira naše misli, prikliče spomine in nas prestavi v določena čustvena stanja. Že dojenček se ob glasbi premika v ritmu, bolniki s Parkinsonovo boleznijo pa se ob glasbi manj tresejo in lahko tudi plešejo. Tudi nekatere druge bolezni lahko glasba izboljša in umiri, Sacks trdi, da glasba nadzoruje impulze in tike in da je v bistvu nezavedna aritmetika, ki skrbi za harmonijo telesa in uma.
Ne, ne govorimo o zdravilnih glasbenih terapijah, ki jih je treba plačati, kjer se učimo kakšnega inštrumenta ali poslušamo gong in še kakšne druge nenavadne zvočne priprave. Nimamo v mislih terapevtske glasbe, ki zdravi posamične organe, med najbolj zdravilnimi skladatelji je Mozart, imamo pa tudi celo množico posnetkov zvokov iz narave, ki nas pomirjajo ali, nasprotno, vznemirjajo. Glasbeno zdravilo, ki bi ga radi predstavili, je v nas in obudimo ga lahko z napravico za nekaj deset evrov. A pojdimo po vrsti.
Glasba je v nas
Najbrž bi težko našli človeka, ki ne mara nobene glasbe, znanstveniki celo sumijo, da smo ljudje prej peli, žvižgali in se sporazumevali z ritmičnimi udarci, kot pa govorili. Platon je zapisal, da glasba »daje dušo vesolju, krila umu, let domišljiji, čar žalosti, vsemu pa življenje.« Znanstveniki so odkrili, da imamo predel v možganih, ki postane zelo živahen, ko se zasliši glasba, še zanimiveje pa je, da nanj ne vplivajo duševne bolezni niti propadanje možganov zaradi demence. Pogosto omenjajo britanskega glasbenika Cliva Wearinga, ki je virtuoz na klavirju, njegov spomin pa traja le pol minute, kar je seveda nelogično. Dokler ne vemo, da ima glasba v možganih poseben kotiček, ki ga ne ogroža pozaba. Imenujejo ga »mreža v mirujočem stanju«. Bilo bi zelo modro in koristno, če bi se tega zavedali.
Henry
Konec leta smo lahko videli na nacionalki ameriški dokumentarec, ki ga je navdihnil preizkus na univerzi v Utahu, kjer so 17. dementnim starostnikom dali predvajalnike in slušalke, poslušali so glasbo, ki so jo imeli radi v svojih najaktivnejših letih. Zgodil se je čudež, ki ni bil samo viden, saj so popolnoma neodzivni ljudje nenadoma oživeli, začeli migati, čeprav so bili skoraj nepokretni, eni so celo prepevali in govorili – in vse to so zabeležile tudi naprave, ki merijo možgansko aktivnost. In ta se ni povečala le v »glasbenem kotičku« možganov, temveč tudi drugod. Oživele so tudi druge, že zamrle funkcije.
Znanstveniki so obiskali kar nekaj ameriških domov za starejše, zanimali so jih predvsem tisti z Alzheimerjevo demenco, in reakcija je bila pri vseh podobna – neka bolnica, ki je bolj spominjala na truplo kot na živega človeka, posušena in negibna, da so jo morali obračati, je začela migati v ritmu, ko je zaslišala glasbo. Odlomek iz dokumentarca si lahko ogledate na Youtube, če odtipkate Henry dementia; ni treba znati angleško, ker boste vse razumeli. Znanstveniki so obiskali starega Henryja, sključenega v vozičku, hči ga je vprašala, ali ve, kdo je, pa je samo nekaj zagodrnjal. Hčerka je povedala, kakšno glasbo je imel oče rad, kaj vse je pel, kako je rad plesal – in to glasbo so mu predvajali. Henryjeve ugasle oči so nenadoma oživele, začel je migati po stolu, kot da bi plesal, prepevati in potem tudi govoriti. O tistem prelepem obdobju svojega življenja.
Zdravnik v enem od domov, kjer so preizkušali to nostalgično glasbeno terapijo, je v dokumentarcu zelo jezno povedal, da lahko bolnikom brez težav predpiše zdravilo za tisoč dolarjev, nima pa kje vzeti za predvajalnik, ki stane 40 dolarjev. In ki je najkoristnejše zdravilo.
Veste, zakaj tole pišem? Da bi kupili predvajalnik in slušalke, vse skupaj ne stane več kot 50 evrov, in svojemu bolniku privoščili glasbo, ki jo ima rad.
Ujeti v časovni razpoki
Poznam gospoda, proti devetdesetim gre, ki si je kupil prvi radio s študentskim delom, in potem so morali sostanovalci v domu poslušati klasiko, ki jo ima neskončno rad. Oni pa bi raje poslušali džez. Klasiko posluša po ves dan še danes, in ker mu nikakor ne morejo podtakniti slušalk, jo mora poslušati tudi vsa družina. Gospod je še zmeraj telesno in duševno zelo aktiven, vabijo ga k različnim avtorskim projektom in se čudijo, kako zelo je po duhu ustvarjalen in mlad. Na sestanke se pripelje s kolesom. Njegovi bližnji sumijo, da je to zaradi glasbe, ki jo posluša tudi med delom, in da so tudi drugi družinski člani v zelo dobri kondiciji prav zaradi te nenavadne terapije.
Najbrž ste že slišali krilatico, da ni dementnim nič hudega, saj živijo v svojem svetu, hudo je svojcem, ki morajo skrbeti zanje. Pa to ni res. Vse je odvisno od tega, v kateri časovni razpoki je trenutno ujet njihov spomin. Moja pokojna mama je obtičala v živih dogajanjih v taborišču. Nikoli mi o tem ni hotela pripovedovati, ko je bila še mlada, a sem vse izvedela iz njenih blodenj. Če bi takrat vedela, da bi jo lahko z glasbo prestavila v lepše obdobje, ko je bila mlada, zdrava in srečna, bi to seveda naredila z največjim veseljem.
Dementni se sčasoma pogreznejo v tišino. Televizijskih nadaljevank ne gledajo več, ker se ne spomnijo dogajanja iz prejšnjih epizod, tujih filmov tudi ne, ker ne zmorejo tako hitro brati podnapisov, Dnevnika ne gledajo, ker ne prepoznavajo obrazov, tudi glasbe na televizijskih ali radijskih kanalih ne poslušajo več, ker je ne znajo poiskati. Tudi govorijo čedalje manj. Zdravi svojci menijo, da hočejo imeti mir. Ampak očitno to ni res. Privoščite jim glasbo, hvaležni bodo zanjo, ne glede, v kateri fazi bolezni so. In privoščimo jo sebi, čim več.
Ko zaslišijo glasbo, oživijo
Dom upokojencev Hmelina v Radljah ob Dravi (zasebni dom s koncesijo) je eden tistih, ki ga zelo hvalijo, saj se zelo trudijo za svoje varovance. Med drugim jim privoščijo glasbeno terapijo. Kje so izvedeli zanjo?
»Mislim, da sem to nekje prebrala,« pravi direktorica Silva Duler, ki s sodelavci skrbno spremlja novosti v krotenju in zdravljenju demence. Bolniki z različnimi vrstami demence, pa tudi tisti, ki okrevajo po kapi, že več kot eno leto dobivajo predvajalnike in slušalke s priljubljeno glasbo. »Ne morete verjeti, kako oživijo, kadar slišijo svojo pesem, eni dvigajo roke, čeprav tega sicer ne morejo, po licih jim tečejo solze, tudi spregovorijo. To so zelo svetli trenutki, ki tudi nas ganejo,« pravi Dulerjeva. Kako izvedo, katera glasba jim je najljubša? Tisti, ki so v domu več let, so sami povedali, ko so še mogli, sicer pa povedo svojci. In kako dolgo trajajo ti svetli trenutki? Dokler traja glasba in še malo potem. Vsekakor bolnikom zelo polepšajo življenje in omogočijo komunikacijo z bližnjimi, ki je sicer ni več. »Sicer pa sta glasba in ples zelo učinkovito zdravilo proti demenci,« pravi sogovornica.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
