Znanstveni članek je na voljo TUKAJ.
Začetki evolucije modernih volkov, ki naj bi se razvili na območju severovzhodnega dela Evrazije, so bili doslej predvsem zaradi pomanjkanja genetskih vzorcev iz Azije nejasni. Slabo pojasnjena je bila tudi evolucijska vloga križanja z drugimi vrstami tekom volčje evolucije in sočasnega udomačevanja psov.
Da bi razjasnili razvoj volčjih populacij v zadnjih 35.000 letih, je mednarodna ekipa znanstvenikov analizirala genetske vzorce 697 živali s celotnega območja razširjenosti volkov od Evrazije do Severne Amerike. Med zbranimi vzorci je bilo tudi 84 volkov z različnih območij Azije ter fosilni ostanki ledenodobnega volka iz Sibirije, starega 34.900 let.
Splošno razširjeno križanje
V raziskavi je sodeloval tudi slovenski raziskovalec Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, rezultati pa so bili objavljeni v mednarodni znanstveni reviji Scientific Reports.
Gene starodavnih volkov so na presenečenje raziskovalcev našli v nekaterih arktičnih pasmah psov, kot sta na primer sibirski haski in aljaški malamut. To po navedbah raziskovalcev potrjuje, da je po udomačitvi psov, ki se je začela pred okoli 30.000 leti, prihajalo do križanja med predniki psov in starodavnimi volkovi, katerih geni so tako preživeli do danes le še v nekaterih pasmah psov, ne pa tudi v populacijah današnjih volkov.
Krofel je izpostavil še en pomemben dogodek, do katerega je prišlo v času viška zadnje poledenitve. "Podatki potrjujejo, da so se moderni volkovi takrat iz Evrazije razširili v Severno Amerike preko Beringovega mostu med Aljasko in Sibirijo, ki se je vzpostavil z upadom morske gladine ob poledenitvi. Od takrat dalje se očitno ameriške in evrazijske linije volkov razvijajo ločeno."
Zadnja ključna ugotovitev pa kaže na pomen hibridizacije v evoluciji volkov in drugih vrst iz družine psov. Analiza na nivoju celotnega genoma je pokazala na splošno razširjeno križanje med temi vrstami, pri čemer je bilo tekom evolucije najpogostejše križanje z domačimi psi, še posebej v Evraziji, kjer je občasno prihajalo tudi do križanja z zlatim šakalom. Še pogosteje pa je v Severni Ameriki prihajalo do križanja s tamkajšnjimi kojoti.
Takšna križanja bi lahko olajšala prilagajanje izvornih populacij na spremembe v okolju, ki so jih v zadnjih treh desettisočletjih prinašale klimatske spremembe in naraščajoč vpliv človeka. Za natančnejši vpogled v konkretne vplive teh križanj na ekologijo vrst pa bodo potrebne nadaljnje raziskave.
