Po zadnji večji spremembi na področju sistematike organizmov, ki jo je leta 1990 uvedel ameriški mikrobiolog Carl Woese, živa bitja na svetu delimo na tri gospostva, in sicer bakterije (Bacteria), arheje (Archaea) in evkarionte (Eukarya), med katere spadajo tudi glive, rastline in živali. Virusi vztrajajo zunaj te klasifikacije, saj za razliko od zgoraj navedenih »bitij« nimajo celic in celičnih mehanizmov, potrebnih za lastno razmnoževanje.
Gospodarstvo
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Zaradi njihove anatomije, ki ne vključuje celic kot osnovnih gradnikov, jih je z biološkega vidika težko oziroma nemogoče razvrstiti v katero koli od kraljestev živih bitij, v znanstvenih krogih pa je skozi zgodovino živa tudi debata, ali so virusi sploh »živi.« Obstaja sicer splošno soglasje o tem, »kaj« uvrščamo med viruse. Gre za majhen delec, ki je sestavljen iz genskega materiala oziroma nukleinske kisline, obdane z zaščitnim obojem iz beljakovin, in ki lahko »okuži« živo celico, v kateri se lahko nato razmnožuje. Do zdaj še neznana oblika virusa, ki so jo odkrili raziskovalci na tokijski Univerzi za kmetijstvo in tehnologijo (TUAT), tej interpretaciji kljubuje.
Kot je pojasnil virolog Tetsuya Mizutani, virus, ki so ga našli v iztrebkih prašičev, spada v rod enterovirusov G in družino picornavirusov, a je njegova struktura vendarle povsem drugačna, saj ga ne obdajajo običajne strukturne beljakovine, poroča ScienceAlert. To pomeni, pravi Mizutani, da ta »rekombinantni virus,« imenovan EV-G tipa 2, ne more predstavljati »virusnega delca.« Kakor je sestavljen, sam ne bi mogel prodreti v celico gostitelja in se posledično razmnoževati, zato se raziskovalci sprašujejo, kako lahko sploh obstaja. Po eni od možnih razlag, ki so jih navedli v študiji, objavljeni v znanstveni reviji Infection, Genetics and Evolution, EV-G tipa 2 za ta namen morda izrabi drug virus, ki mu »strukturne beljakovine posodi« in ima s tem vlogo tako imenovanega »pomočnika.« To hipotezo potrjuje tudi dejstvo, da so v istih iztrebkih našli podobni količini genoma EV-G tipa 1 in EV-G tipa 2. Sam proces oziroma mehanizem sicer ostaja neznanka. predvsem pa postavlja pod vprašaj naše splošno razumevanje virusov. »Morda smo se srečali s povsem novo obliko evolucije virusa,« pravi Mizutani.
