Srečati tako vitalno stoletnico, kot je Antonija Jereb iz Idrije, je res pravo doživetje. Njen spomin je odličen in hrani tudi številne podrobnosti iz zgodnjega otroštva. Tako smo se z lahkoto zatopili v pogovor o življenju v Idriji pred davnimi desetletji, ko je bilo še povsem drugačno. Težko zaradi skromnosti in omejenih možnosti, a prijetno zaradi odnosov med ljudmi ter njihove iznajdljivosti in pripravljenosti, da si med seboj pomagajo. Takrat kljub težavam še niso imeli občutka, ki nas spremlja danes – da je svet padel iz tečajev. Nekaj zaslug za tako dolgo življenje , kot ji pravijo domačini, imajo gotovo tudi njena ironija, zdrava iskrivost v razmišljanju in smeh. Tega med pogovorom, pri katerem sta sodelovala njena hči Breda, sin Darko in nečakinja Mirjam, ni zmanjkalo.
Kako je bilo torej živeti v rudarski Idriji v času njenega otroštva? »V redu, meni je bilo zelo všeč,« je gospa takoj odgovorila v pristnem idrijskem narečju. »Bili smo mladi in veliko smo se družili.« Družina Pivk je najprej živela v rudarskem bloku, tako kot še veliko rudarskih družin. »Takrat so si ljudje pomagali med sabo ter živeli v slogi in prijateljstvu. Nobene nevoščljivosti nismo poznali. Danes pa sosedje ne poznajo drug drugega. Nihče se ničesar ne sramuje in počne, kar se mu zdi,« je pripomnila kritično.
Težka preizkušnja.
Imela je tri sestre, Albinco, Milko in Marijo, ter brata Janka, ta je umrl pri štirinajstih. To je bila za družino huda preizkušnja. »Brat je bil telovadec pri Sokolih. S sošolci je odšel, pravzaprav pod prisilo šolske oblasti, na izlet v Rim. Komaj smo čakali, da se vrne. Ko je avtobus pripeljal na postajo, le brat ni izstopil, nepremično je še naprej sedel v avtobusu. Tako slabo se je počutil, da je komaj prišel domov. Dobil je visoko vročino, začel je bloditi in kmalu zatem umrl. Kot so takrat rekli, je zbolel za meningitisom, ker je v Rimu pil vodo iz Tibere. Res žalostno, saj smo se takrat ravno preselili v hišo. Na izlet se je odpravil iz starega stanovanja, vrnil pa se je v nov dom, a le zato, da je tam umrl.« Družini niso priznali nobene odškodnine, razen pogrebnih stroškov, čeprav bi ji pripadala. Razmere pod fašizmom Slovencem pač niso bile naklonjene.
Iz šolskih časov se spominja, da se je bilo treba hitro naučiti italijansko in da so bili učitelji do otrok precej nestrpni. Le v prvem razredu so še lahko govorili slovensko, nato je italijanska država, kamor je po prvi svetovni vojni pripadla tudi Idrija, uvedla pouk v italijanščini.
Tovornjak z lesenimi kolesi.
Njen oče je bil rudniški šofer, kar je bil za tiste čase imeniten in redek poklic. Iz idrijskega rudnika je vozil jeklenke, posode z živim srebrom, v pristanišče v Trst. Tovornjak je imel še lesena kolesa in klopi, torej se zagotovo ni bilo prav udobno peljati in vožnja je trajala zelo dolgo. »Vseeno sem komaj čakala, da me je oče kdaj poleti vzel s sabo. Tovornjak se je premikal tako počasi, da bi skoraj lahko hodil ob njem,« je povedala nasmejano. En dan poti je bil potreben do Trsta, drugi nazaj. Tam sta se z očetom ustavila pri sorodnikih in večkrat s potovanja prinesla kaj posebnega. Na primer gramofon, še takšen z velikim trobentastim zvočnikom in ploščami, ki so jih potem doma neštetokrat poslušali. »Odlično je delal, bolje kot današnji!« Takrat niso bili popularni pevci zabavne glasbe, temveč operni pevci, kot je bil Caruso. Z enega takšnih potovanj je domov prišel tudi prvi radio znamke Magnadyne, takrat še prava redkost v širši okolici, se je natančno spomnila.
Poročila se je leta 1942. Tudi njen mož Franc Jereb je bil Idrijčan, delal je v rudniški prebiralnici in drobilnici rude, imenovani bašerija. Družina je živela z njegovo plačo, žena je skrbela za gospodinjstvo. Mož je bil izjemno sposoben, tako da je pomagal tudi uradnikom v pisarnah. »Večkrat so mi rekli, da bi si zaslužil uradniško, ne le delavsko plačo! Bil je spreten in si je že kot mlad fant vedno našel delo, kot popravljalec koles ali cestar. Kot rudniški delavec je bil eden redkih, ki so znali povezati utrgane jeklene vrvi.«
O čipkah in žlikrofih.
In spomini na poroko? »Bilo je veselo,« je spet nasmejano opisovala gospa Toni, čeprav ni šlo vse po načrtih. Potica ni uspela, žlikrofi so bili pomečkani, a poroka je bila vesela in zakon je bil srečen. V Idriji kajpak ne gre drugače, kot da se omeni čipke in žlikrofe. Že mlada je bila Tonica nadarjena za vsa ročna dela in je zelo natančno klekljala. Spodbujali so jo, da bi postala čipkarska učiteljica, a se ni mogla vživeti v misel, da bi poučevala. Čipk ima še danes veliko, čeprav jih je še mnogo več prodala. Takrat je bila ustaljena navada, da so klekljarice iz Idrije nosile čipke v italijansko Gorico, jih tam prodale pri znanem trgovcu in za zaslužek v lirah nakupile vse, kar so potrebovali doma in kar jim je seveda uspelo prinesti čez mejo. Iz tistih časov se spominja carinskega pregleda sorodnika, ki je živel v Italiji in je »švercal« čipke. V podlogo plašča so mu naredile posebne žepe in vanje skrile čipke, kolikor se jih je dalo. Cariniki so nanj postali pozorni, ker je pogosto hodil čez mejo, tudi po večkrat na dan. Ob neki priložnosti, ko je spet šel z možem gospe Tonice, so za oba odredili osebni pregled in morala sta se sleči. Pri možu niso našli ničesar, Italijan pa je na stol odložil plašč, nato pa so pozorno pregledali vsa njegova oblačila, a niso ničesar našli. Zato se je godrnjaje spet oblekel in protestiral, da je ugleden italijanski državljan in lahko hodi čez mejo, kolikor hoče, vzel plašč in odkorakal v Italijo, z vsemi čipkami seveda. Še stavek ali dva o žlikrofih, v Idriji pač ne smejo manjkati: gospa Tonica je s sestrami skoraj tekmovala, katera bo naredila manjše in bolj fine. »Včasih sem jih naredila tudi po petsto naenkrat.« Še vedno jih naredi kakih sto ali več. »Le zakaj jih ne bi delala, saj tudi priprava drugih jedi zahteva nekaj časa, torej je vseeno, če naredim žlikrofe!« Po živahnem pogovoru o idrijskih jedeh bi lahko napisali ne le članek, temveč kar prilogo: kako se naredijo habanca, ocvirkovca, smukavc in še kaj ...
Le zakaj bi gojili travo?
Danes živi umirjeno in zadovoljno. Kako preživlja dneve? »Delavno!« je ustrelila. Nekaj težav ima le zaradi nespečnosti, ki jo je mučila že v mladosti. Drugače pa je poleti zelo zadovoljna, ker je domači vrt poln pridelka, ki ga komaj uspe pospraviti in porabiti, čeprav vsak dan skuha kosilo. »Iz paradižnika sem letos že dvakrat naredila omako, pospravili smo tudi nekaj drugih pridelkov. Vrtnarjenje me res zelo veseli,« je poudarila, čeprav zdaj ne more več obdelovati gred tako kot včasih, a zato ima ograjo, ki se je drži, in ob njej pride do vrta. »Tako nimam nobene skrbi, kaj bom pripravila za kosilo, saj vse najdem na vrtu.« Ob tem odločno komentira: »Ne morem razumeti, da imajo nekateri pred hišo posejano travo! Namesto da bi si naredili vrt, ki bi jim dal vse! To me prav razjezi.« Bi lahko bilo drugače, če pa je vse življenje skrbela celo za več vrtov, tudi najetih, da je bilo čez leto dovolj pridelka za vso družino? »Ali ni bolje iti na vrt namesto v trgovino? Jedi iz zelenjave in dišav z domačega vrta, o, kako je to dobro!«
Skrbno in natančno gospa še vedno skrbi tudi za svoje počutje. Zjutraj vsak dan telovadi in vrti sobno kolo. Ves čas porabi aktivno, je zatrdila. In živi skromno: za večerjo ji zadostuje nekaj sira in žemlja, morda polenta z mlekom, pač nekaj preprostega. Mesa pri njih skoraj ne jedo. Še juha po navadi ni goveja, temveč predvsem zelenjavna. Zato tudi nima zdravstvenih težav. In, seveda, preverjeno, nobene skleroze! »Živim tako kot nekoč. Skromno. Ne potrebujem veliko in ne privoščim si priboljškov.« Ob tem je naštela še natančen jedilnik domačih jedi za ves teden, s pridelki z vrta kajpak.
Velika strast in obenem tehnika za krepitev spomina gospe Tonice je spremljanje televizijskega programa. »Redno gledam Rai1. Gledam kvize in privoščim vsem, ki pravilno odgovorijo in dobijo nagrade! Čudim se, koliko znanja imajo tekmovalci. Včasih je prav napeto! Le kako si vse to zapomnijo?« Večernega kviza nikoli ne sme zamuditi, čeprav pogreša svojega najljubšega voditelja Fabrizia Frizzija, ki je lani umrl. »Izjemen je bil!« se ga spominja.
Prijazna gospa nam posebnega recepta za dolgo življenje ni predpisala, a iz pogovora smo ga lahko izluščili sami: treba je ostati aktiven, biti nasmejan in dobre volje, jesti preproste domače jedi ter vrtnariti. In predvsem – pridelovati zelenjavo namesto trave!
OKVIR: Prijazne goljufije.
»S sestrami, ki jih danes ni več, smo se vedno dobro razumele. Milko sem obiskala vsak večer in igrali sva karte, da nama je čas hitreje tekel,« se je spominjala. »In to za denar!« sta pripomnila hčerka in sin. Gospa se je ob tem prisrčno nasmejala. »Saj ni šlo za velike vsote!« se je hudomušno opravičila. so se nasmejali domači.
O receptih.
»Ogromno jih preberem in vidim na televiziji, a na koncu vedno vse naredim po svoje! Tudi za potico in ocvirkovco imam veliko receptov, na koncu pa naredim tako, kot znam od vedno.«
Strast do trgovanja.
Včasih se je z goriškimi trgovci dalo pogajati o ceni, in dokler ni dosegla želene cene, gospa Tonica ni popustila. Nekoč se je zgodilo, da je ona trgovcu postavila ceno za jakno. Ni govora, tako nizko ne grem, se je ta branil, a na koncu popustil in pritekel za pogajalko z jakno po močno znižani ceni.
Neverjeten spomin.
Stoletnica je v hipu postregla s tem ali onim imenom osebe ali ulice, tako je naštela imena vseh šoferjev, ki so nekoč kot njen oče vozili rudniške tovornjake; spominja se še, kako se je pisal sosed, ki je na poročni dan očistil pot snega, do imena župnika, ki jo je poročil. »Se spominjaš tistega lepega plašča, ki ga imam še zdaj?« je vprašala hčerko Bredo. »Še vedno vem, kdaj sem ga prvič nosila. Zdelo se mi je, da me vsi opazujejo, tako imeniten je bil.« Cene in nakupi, kraji in dogodki – vse je še vedno shranjeno v spominu, o katerem gospa sicer pravi, da ni več tak, kot je bil nekoč. Če bi le vedela, kako včasih nagaja mnogo mlajšim od nje!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
