Kar malce slavnostnega pridiha in nekakšnega sladkega pričakovanja je v zraku, trgatev je za vinogradnike pač velik praznik.
Na posestvu Tomšič je vse pripravljeno za veliki dogodek in gospodar Jože s stiskom roke in šilcem kratkega pozdravlja trgače, ki počasi kapljajo z vseh koncev Slovenije - sorodniki, prijatelji in znanci, ki z veseljem poprimejo za delo, se družijo, poveselijo in dan preživijo v naravi, med bogato obloženimi vinskimi trtami. Letošnja letina je bila še kar radodarna, ugotavlja gospodar, samo sladkorja imajo grozdne jagode malo premalo. A nič hudega, vseeno bo iz njih nastal dober cviček, znamenito dolenjsko vino, eno od le dveh na svetu, pridelanih iz rdečih in belih sort grozdja (žametna črnina, morda frankinja, kraljevina, laški rizling).
Po obilnem zajtrku (na prazen želodec se pač ne da delati, pa tudi spodobi se ne) se druščina oboroži s škarjami in zabojčki ter se odpravi v strme vinograde. Vsi so dobre volje in z veseljem režejo težke grozde, jih čistijo in odlagajo v zabojčke, ki jih, ko so polni, gospodar ali njegov sin z malim traktorjem (brent danes marsikje ni več, saj je nekoč težko delo že precej olajšano in mehanizirano) odvažata do kleti domače zidanice, kjer že glasno brni mlin za grozdje (pecljalnik). Pod njim se v orjaški kadi pridno nabira zmleto grozdje, ki bo tam tudi nekaj dni ostalo (maceracija), preden bo nato šlo v stiskalnico, iz katere bo pritekel sok, ki se bo v nekaj dneh spremenil v mošt, ta pa bo na martinovo postal vino. Ja, vinogradnike čaka še kar nekaj dela tudi po tem, ko bodo trgači za en dan že zdavnaj odšli domov.
Nabiralci veselo klepetajo in se glasno smejijo, vmes pa po hribih od vinograda do vinograda odmevajo vriski: »Ju-ju-juhuhu!« Prikupna stara navada, ki očitno še ni pozabljena. Tako kot ostaja zapoved gostoljubja, da se obiralcem vmes večkrat prinese piti - najbolje kar špricer iz domačega cvička! Vsak z veseljem izprazni ponujeno kupico in se nato takoj vrne na delo.
Veliko pridnih rok obere prvi vinograd, a po kratkem oddihu in okrepčilu z domačim sadnim pecivom se je treba podati na drugo stran v drugi vinograd. Vnema ni nič manjša, nasmehi so še vedno na obrazih, glasen vrisk ali dva in že se spet pridno obira. Vrste se praznijo ena za drugo, čutita se sproščeno vzdušje in prijetna utrujenost, ko je pobran še zadnji dragoceni grozd in trgači lahko sedejo za bogato obloženo mizo na vrhu klanca z neverjetnim pogledom vse tja do Gorjancev na eni strani ter Kuma in Kamniško-Savinjskih Alp na drugi. Po delu je čas za piknik in zabavo, vriskanje zamenja glasba, tudi kakšna živa harmonika odmeva izpred katere od zidanic.
Nekje se utrujeni trgači kmalu odpravijo domov, drugje veselje traja še dolgo v noč. Klopotci so za letos utihnili, Vinji Vrh se je zopet pogreznil v običajni mir, a vinogradniškega slavja še ni konec - nadaljuje se na martinovo!
