Otroci, skoraj brez izjeme, se začnejo agresivno vesti okoli tretjega ali četrtega leta. Zato, da bi uveljavili svojo voljo ali zaščitili igračko. A če malček opaža, da lahko dobi igračko tako, da vrstnika ugrizne, in ga pri tem nihče ne ovira, se bo začel tega vzorca vztrajno držati. Zelo pomembno je, da naučimo otroke nezadovoljstvo izražati z besedami, prošnjo ali umikom, in ne s pretepanjem. Bodite dosledni! Kako pa so z neprimernim vedenjem povezane nasilne igrače, pod katerimi se kar šibijo police trgovin?
Vsi očetje znajo izdelati fračo!
Pred desetletji so se otroci igrali s kamenjem, sadeži, listjem, figurami in piščalkami, ki so jih izrezljali njihovi očetje, in ne nazadnje s fračami, ki so jih izdelali otroci sami. Kaj pa se dogaja danes? V trgovinah se police šibijo pod težo bleščečih, a neuporabnih igrač, in marsikje vidimo podobno sliko v otrokovi sobi ali stajici. Ne manjka niti plastičnih pištol in gusarskih sabelj, ob katerih pa so vzgojitelji in številni psihologi, predvsem pa starši, začeli vzdihovati, da niso primerne, češ da prebujajo v otrocih nasilje. Pa ni tako preprosto: »Igram se bojevnika, zato bom tudi, ko bom velik, krvoločni vojak!« Namreč tudi vse deklice, ki se igrajo vestne perice, kuharice ali zdravnice, to pozneje ne postanejo.
Izražanje napetosti
Če nadobudnežu ne bomo dovolili plastične puške, bo prej ali slej začel »streljati« s palico, ki jo bo odlomil na igrišču, ali pa kar s svojim prstom. Tega mu nikar ne prepovejmo! Streljanje, merjenje v vrstnike z glasnim »bum, bum, mrtev si!« oziroma pretvarjanje, da so vojaki, je namreč pri otrocih odlično sredstvo izražanja napetosti in tesnobe. Če je takšna igra prepovedana, se neprijetna čustva nabirajo in izbruhnejo na dan z neprimernim vedenjem. Takrat lahko otrok namerno koga udari ali močno prizadene s plazom žaljivk. Otroci ne postajajo kriminalci, če se v otroštvu igrajo terminatorje, viteze in bojevnike. Prej nasprotno! Če morajo pred občutljivo mamo kar naprej skrivati zdravo agresijo in jezo, bodo čustva planila na površje v odraslosti, tudi v njihovih družinah, v najbolj neprimerni obliki.
Poskrbimo za osnovno varnost
Omejevanje nasilnih filmov je nujno, kajti šest let stari otroci ne razumejo, da se igralci v njih le pretvarjajo. Nasilne prizore si, če ne gre drugače, oglejmo skupaj z otrokom, ob tem se pogovarjajmo in poskrbimo, da otrok ne izgubi stika z resničnostjo. Ne obtožujmo se, če si želimo kot družina ogledati kakšen akcijski film, le poskrbimo, da bo otrok film doživel dovolj varno. Tudi igranje računalniških igric omejimo in izberimo takšne, ki so zgolj hudomušne, ne pa polne nasilnih potez. Predšolski otrok nima kaj početi sam za računalnikom! O agresivnih igrah na igrišču se pogovarjajmo, pomagajmo otroku oziroma skupini otrok določiti varna pravila igre in prepovejmo igro s predmeti, ki bi lahko kogarkoli poškodovali; takoj odvzemimo škarjice, preostre palice, nože, za novo leto petarde oziroma puške s kakršnimikoli naboji. Seveda so v tem pogledu, naj očete še tako spominjajo na njihove otroške vragolije, prepovedane tudi frače.
