V tednu, ko sem jih obiskala, je bil ponedeljek v znamenju Bangladeša, torek Tunizije, sreda je pripadla Zimbabveju, četrtek Nigeriji in petek Siriji. Petkovi večeri pa prinašajo tudi internacionalne večerje in živo glasbo in nastope iz omenjenih kultur. Če hočete pogledati čez planke, je obisk Skuhne najkrajša pa tudi najcenejša pot.
Eksotične jedi
Njihova restavracija ponuja vzdušje in okuse svetovnih kulinaričnih avantur. Da bi opozorila nase, je na začetku organizirala pripravo raznih zanimivih jedi – tudi kobilic iz Azije in zimbabvejskih gosenic v obliki hrustljavega prigrizka mopane, bogatega z vitamini in minerali, ki med drugim »krepi moško moč«, in takoj požela veliko zanimanja.
»V naši kuhinji se izmenjujejo kuharji, ki pripravljajo svoje domače tradicionalne jedi,« pravi Teja Kuk, ki vodi socialno podjetje Skuhna. Trije migranti so v Skuhni redno zaposleni, trije so na usposabljanju, veliko imajo tudi zunanjih sodelavcev in prostovoljcev. Kolikor je njihovih sodelavcev, toliko je migrantskih zgodb. Sharon iz Nigerije je k nam pripeljala ljubezen, nekatere je v Slovenijo vodila želja po nadaljevanju podiplomskega ali diplomskega študija, zgodbe mnogih pa so težje, saj jih je narekovala vojna. Številnim osebam je Skuhna omogočila »miren pristanek«, v katerem lahko s hrano simbolično negujejo vez s svojo domovino in kulturo ter preko priprave svojih domačih jedi tkejo vezi z mnogo ljudmi v Sloveniji. Zbliževati ljudi različnih kultur in povečevati možnosti za zaposlitev migrantov sta dva temeljna cilja Skuhne.
Kuharske delavnice
Poleg restavracije in kateringov – oboje je v dveh letih že dobro vpeljano – bo organiziranje kulinaričnih delavnic za pripravo različnih nacionalnih jedi njihova nova tržna dejavnost. Za to so jih opogumile številne prošnje gostov, ki želijo recepte jedi, ki jih okušajo na številnih Skuhninih pogostitvah: kje kupiti banane za kuho platain, krompir yam, okro in kako pripraviti gosenice, kakšno maščobo uporabiti ...
Veliko znanja imajo in svoje delo dobro obvladajo; kako to znanje podajati naprej, kako najbolje izpeljati kulinarične delavnice, pa se izobražujejo v programu, za katerega so letos pridobili finančno podporo ministrstva za kulturo. Tako so za začetek medse povabili mojstre nekaterih slovenskih jedi (in tudi nekaterih slovenskih obrti) in se tako učili pristopov pri posredovanju znanja, hkrati pa spoznavali našo tradicionalno kuhinjo. »Ni cilj Skuhne ponujati slovenske nacionalne jedi, saj je naš poudarek še vedno na kuhinjah dežel, od koder prihajajo migranti. So se pa naši sodelavci ob učenju priprave potice, pogače, štrukljev oziroma slovenskega kosila in enolončnic spoznavali predvsem z metodami izvedbe kulinaričnih delavnic. Seveda pa vsi z velikim veseljem in navdušenjem spoznavajo pripravo tudi slovenskih jedi in velikokrat opažamo, da je svet kulinarično zelo prepleten, ne nazadnje zelo podobne štruklje najdemo tudi v Siriji in Tuniziji,« je povedala Teja Kuk.
Kamelje oči
Potico je večina udeležencev že poznala, nekateri so jo celo že naredili, na delavnici pa so dobili odgovore še na številna vprašanja. »Meni se je zdelo neverjetno, da je treba nadevano testo tako zelo drobno in tesno zaviti, da bi iztisnili ves zrak in bi se potica enakomerno spekla ...« je Jožica Dorniž, ki je spekla že vrsto zmagovalnih potic, sicer pa je novinarka in urednica, svoje izkušnje z veseljem podelila med mlade migrante. Navdušena je bila nad njihovim zanimanjem in zvedavostjo; udeleženci delavnice so si skrbno zapisovali surovine, postopke, všeč ji je bilo, da so tudi veliko spraševali. Fanta iz muslimanskega sveta je zanimalo, ali je rum obvezen, in potolažen je bil, ko mu je povedala, da je v potici samo za aromo in da alkohol izhlapi ... Nekateri migranti iz zahodne Afrike niso poznali orehov v nadevu, sicer pa orehom v lupini ponekod v severnem delu Afrike rečejo kamelje oči. Tudi pehtran je bil za mnoge popolna dišeča novost. Zamesili in spekli so potico in tudi pogačo, to je eden od udeležencev delavnice, ki je pred kratkim prišel v azilni dom iz arabskega sveta in že poskuša govoriti po slovensko, primerjal z njihovim kruhom. Oboje jih je navdušilo in povedali so, da si bodo z veseljem spekli te dobrote.
Siva pot
Ko so čakali, da se potica speče, se je razvnel pravi prijateljski pogovor: študent, po rodu iz Sirije, je dejal, da bi rad v Sloveniji nadaljeval študij, ki ga je bil zaradi vojne primoran pustiti v svoji rodni državi, fant širokega nasmeha je pripovedoval, da ga je mama naučila kuhati, on pa bo nekoč njo naučil delati potico. Vonjave ob peki potice so Sharon spomnile na vonj jedi, ki jih v njeni domovini tradicionalno pečejo na ognju ob uličnih stojnicah s hrano; les daje jedem poseben okus in poseben vonj, je dejala. Potem je zapela afriško pesem, drugi iz tistega dela sveta pa so ji pritegnili in mimogrede tudi zaplesali. Čakanje na potico se je razvilo v pravi praznik! »Ali znate tudi kakšno slovensko pesem?« jih je vprašala Jožica Dorniž in Sharon je zapela Sivo pot.
Ja, siva pot jih je pripeljala k nam, s seboj pa so prinesli koščke svoje kulture. Na njihovih pomladnih delavnicah so se na primer učili pripravljati riž basmati, indijsko pakoro – popečeno rezano zelenjavo s čičerikino moko in začimbami, ali pa piščančje prsi v omaki s svežim timijanom in cimetovimi palčkami, limono, gratiniranim sirupom, jabolkom, orehi, paradižniki in kumino ali chirazi – bučke, sladki krompir, česen, ingver, rožmarin in paradižnik ... Pa piščanca v karijevi omaki s kokosovim mlekom ali pa z orehi. Pa drobne sladice presenečenja ...
Ker gre ljubezen skozi želodec, je to najboljša in najkrajša pot za to, da se spoznamo, si zaupamo in se drug od drugega učimo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
