Eden od najbolj pogostih mitov je, da je ljubezen najmočnejše čustvo in da ljubezen lahko premaga vse. Delitev čustev na negativna in pozitivna je še en mit o čustvih, ki nikakor ne drži, pravi terapevt Izidor Gašperlin, suveren na področju čustev, odnosov in starševstva oziroma vzgoje. V pogovoru z njim smo izvedeli, zakaj imamo Slovenci največ obolelih za rakom v Evropski uniji in velik delež samomorov, zakaj naj se starši bolj ukvarjajo s seboj in zakaj so čustva bolj pomembna kot zdrava hrana.
V svoji knjigi Čutim, torej sem!, Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt, na izviren in iskriv način, preko čustev povezuje osebno rast, duhovnost in psihologijo. Koliko resnic in mitov je pravzaprav v najbolj znanih izrekih o čustvih? Ti izreki se sicer bolj nanašajo na odnose, so pa ravno čustva glavni gradnik odnosov, pojasnjuje terapevt. »Eden od najbolj pogostih mitov je, da je ljubezen najmočnejše čustvo in da ljubezen lahko premaga vse. Ljubezen namreč sploh ni čustvo. Ljubezen sicer vsak (ob)čuti po svoje, vendar ljudje čutimo še marsikaj drugega. A občutki so eno, čustva pa nekaj drugega. Če verjamemo, da je ljubezen čustvo in ob tem še, da je to najbolj pozitivno oziroma prijetno čustvo, potem se v intimnih odnosih kaj hitro znajdemo v škripcih. Če ljubezen obstaja samo, ko čutimo nekaj prijetnega in hkrati močnega do partnerja – kaj se potem zgodi z njo, ko imava cel teden »tiho mašo«? Mar takrat ljubezni ni?! Moj pogled na to je, da se ravno takrat, ko se v odnosu zatakne, pokaže, koliko ljubezni je med partnerjema, da se pregrizeta čez težave. Lahko je biti v odnosu, ko je vse lepo in prav. Resnična kakovost odnosa in posameznika v njem pa se pokaže šele, ko se je za odnos treba potruditi in zanj tudi kaj spremeniti. Vendar še tako močna ljubezen (kakor koli jo že kdo razume in občuti) ne zmore premagati vsega. V odnosih so povezovalne in razdruževalne sile, nad katerimi nimamo popolne kontrole in delujejo tudi izven naše volje, pa naj se še tako trudimo. (Spolna) privlačnost je že ena taka skrivnostna sila. Če je ni in je nikoli ni bilo v odnosu, je malo verjetno, da jo bo prebudila še tako močna ljubezen ali medsebojni trud.«
Še en mit o čustvih
Dr. Deepak Chopra je skozi obširne raziskave ugotovil, da se nezdrave celice množijo naprej zato, ker se negativna čustva kemično ujamejo v celice. Negativna čustva v celičnem spominu so torej tista, ki povzročijo, da se zdrava celica replicira kot nezdrava, kar nadalje vodi v bolezen. »Delitev čustev na negativna in pozitivna je še en mit o čustvih, ki nikakor ne drži. Prav ta zabloda me je najbolj vodila k pisanju knjige Čutim, torej sem! Vsa čustva so pozitivna, zato jih človeštvo tudi ima in ohranja. Nobeno čustvo ne vznikne brez razloga, vsako ima za nas točen pomen in namen. Kar je negativnega glede čustev, je prav to, da jih napačno razumemo in da z njimi ne znamo dobro upravljati. Lahko poenostavimo in rečemo tudi, da jih ne znamo pravilno sprostiti. Prva 'napaka' je, da čustva sicer sprostimo, vendar na neprimerne načine zase ali za druge. Tipičen primer je »sproščanje« strahu z nasilnim obnašanjem. Ali pa jeze z prezirom in cinizmom. Nasprotje je, da čustva sploh ne sprostimo, ampak ga potlačimo. Zanikana energija, ki spremlja prav vsako čustvo, pa potem lahko deluje na način, kot ga opisuje Chopra.«
Neodgovornost do sebe
90 odstotkov bolezni je psihosomatskih, kar pomeni, da imajo izvor v ponavljajočih se destruktivnih mislih in gojenju negativnih čustev. Ali imamo Slovenci zaradi tega največ obolelih za rakom v Evropski uniji? »Prej opisana najbolj pogosta načina slabega upravljanja s čustvi zagotovo veliko prispevata k psihosomatskim obolenjem in pa tudi boleznim nasploh. Za Slovence se mi zdi, da smo res bolj od ostalih nagnjeni k jamranju, pritoževanju in temu, da vidimo bolj slabo kot pa tisto, kar je dobrega v nas. Kdor potuje po svetu mu hitro postane jasno, kako visoko kakovost življenja imamo v Sloveniji. Ampak to ti prav nič ne pomaga, če posameznik tega ne zna izkoristiti ali vsaj videti. Če nekdo želi videti in doživljati slabo, mu tega ne bodo preprečila še tako močna dejstva, ki kažejo drugače. Druga značilnost Slovencev je vse splošno izogibanje odgovornosti. Pa ne samo v službah. Bolj škodljiva je neodgovornost do sebe. Človekova temeljna naloga je, da se nauči poskrbeti zase vsaj do nivoja, da ni v breme drugim. A če poslušate ljudi okrog vas ali berete spletne forume, se ne morete znebiti vtisa, da iskanje krivcev za lastno slabo počutje in življenje nasploh postaja slovenski 'nacionalni šport'. Za vse so krivi drugi, običajno tisti zgoraj.«
Zdravo telo je osnova
Danes poznamo več ljudi z izgorelostjo kot z rakom. Raziskave so dokazale, da človeška čustva proizvajajo učinke, ki kljubujejo konvencionalnim zakonom fizike. Rezultati raziskave dokazujejo, da naša čustva vplivajo na naš DNK in naš DNK vpliva na fizični svet. Torej so čustva bolj pomembna kot zdrava hrana? »Prepričan sem, da to drži. Bom šel še korak dlje – prepričan sem, da nekdo, ki zna upravljati s svojimi čustvi tudi sicer dobro skrbi za telo. Ko si žalosten, se je najlaže potolažiti s tablico čokolade ali tortico. Iskati korenine žalosti, jo sprejeti, deliti še s kom drugim, so neprimerno težje naloge. Z zdravo hrano predvsem skrbimo za fizične-organske potrebe telesa. Z 'zdravim' čustvovanjem pa poskrbimo tudi za naše čustvene in psihične potrebe, ki vznikajo v odnosu do sebe in drugih. Zdravo telo je osnova, zdravo čustvovanje in razmišljanje (!) pa je nadgradnja, ki osmisli življenje in ga naredi zdravega in zadovoljnega.«
Dejansko dozorevanje je počasnejše
Pri nas zaznavamo porast duševnih obolenj, tesnobna in depresivna obolenja so v porastu skoraj povsod, pa tudi razne resne osebnostne motnje, kot sta narcistična in mejna osebnostna motnja. Kaj nam to pove o družbi? »Zahodna civilizacija postaja vedno bolj permisivna. Vse se zdi mogoče, vse dovoljeno, sankcije za nezaželeno ali celo škodljivo in prepovedano vedenje izginevajo. Odnosi so vedno bolj plehki, površinski. Stare vrednote odmirajo, novih pa, kot da ni. Posledica je zmeda, nestabilnost. Namesto pravih, intimnih in globokih potreb zadovoljujemo navidezne, umetno ustvarjene in promovirane. Otroci se ne rojevajo prav nič drugačni kot včasih, njihove potrebe so povsem enake. Samo okolje, v katerega se rojevajo, je vedno bolj kaotično. Posledično so pritiski vedno večji, po drugi strani pa je njihovo dejansko dozorevanje vedno počasnejše. Zgodnja spolnost pač ni znak dozorevanja. Resnično odraslost dosežemo s prevzemanjem odgovornosti zase in za svoje odnose. Škarje med sposobnostmi posameznika in pritiski okolja se na ta način vedno bolj razpirajo, posledica je vedno več psihičnih stisk, ki se lahko razvijejo v motnje ali obolenja. Čeprav se pretvarjamo in si lajšamo življenje na vse možne načine, se resnično življenje za te trike ne zmeni. Življenje pred nas postavlja vedno nove naloge. Če ne rastemo, se slej ko prej zlomimo ali pa zbežimo od življenja (na primer v alkohol, droge, deloholizem …). Nič od tega se ne more dobro končati.«
Človek, ki je povsem sam, zelo težko psihično preživi
V Sloveniji so predlani v prometnih nesrečah umrli 104 ljudje, skoraj štirikrat več si jih je vzelo življenje. Zakaj je pri nas tako velik delež samomorov? »Kot poznam statistike sta glavna razloga za samomore neozdravljive bolezni in osamljenost. O boleznih sva že povedala svoje. Samota je sicer temeljno naravno stanje človeka, večino življenja moramo tako ali drugače preživeti sami s seboj. Če imamo s seboj dober odnos smo tako večino časa v dobri družbi, kar je ključno tudi za zdravje. Če je samota temeljno stanje, seveda ni edino. Človek je socialno bitje, ki nujno potrebuje odnose. Ne samo za preživetje in doseganje ciljev, ampak tudi za osebno rast in doseganje notranjega ravnotežja. Dober odnos do sebe je tudi edini zdrav temelj za dobre odnose z drugimi. Odnosi so dobri takrat, ko si iz njih znamo vzeti, kar potrebujemo, brez da se brez potrebe podrejamo drugim ali jih po drugi strani izkoriščamo. Iskanje ravnotežja v odnosu do sebe se preplete z iskanjem ravnotežja v odnosih. Posameznik si na ta način poišče tisto razmerje med samoto in povezanostjo, ki mu ustreza. Seveda imajo čustva pri tem izjemno pomembno vlogo. Kdor ne zna upravljati s svojimi čustvi bo imel hude težave že v odnosu s seboj, odnosi z drugim pa so lahko tudi misija nemogoče. In do osamljenosti ni več daleč. Človek, ki je povsem sam, zelo težko psihično preživi. Ali zbeži v psihične motnje oziroma bolezni ali v samomor.«
Starši naj se bolj ukvarjajo s seboj
Stres zelo pogubno deluje na naše spominske funkcije. Danes je izgorelosti vsekakor več kot pred leti, menda so leta okrog 33 najbolj občutljiva? Ali smo lahko zaskrbljeni nad našo prihodnostjo, saj strokovnjaki opozarjajo, da starši soustvarjajo utrujene otroke? »Vse to velja tudi, če ne predvsem za starše. Dober starš bo najprej poskrbel zase in za svoj partnerski odnos. Dokler tega ne zna ali zmore enostavno ne more dobro poskrbeti za svoje otroke. Lahko se sicer trudi in se otroku posveča morda celo bolj, kot bi bilo potrebno. A otroci vse čutijo in vidijo in pozneje tudi posnemajo. Odnosi staršev do sebe, partnerja in drugih se bodo dobesedno preslikali v otroške možgane. Otrok bo v življenju precej bolj odraz tega, kar starš v resnici je, kot pa tega, kako se starš obnaša do njega. Še kako velja navodilo, da naj se starši bolj ukvarjajo s seboj in naj kaj spremenijo pri sebi in se bo to takoj odrazilo na otrocih. Otroku lahko daš samo to, kar si.«
Od srečnih vzhičenj do brezupa depresije
Sreča je vedno skrita v danem času, le da je umirjeni um tisti, ki jo lahko zazna. Če si želite drugačne rezultate v življenju, je čas, da spremenite nekaj v svojem umu, pravijo strokovnjaki. Kako preoblikovati svoj um v starosti, ko so naše navade že usidrane? Kako spremeniti svoje navade in postati prijaznejši do sebe in drugih? »Sreča in pozitivna naravnanost sta še dva mita, ki nam delata več škode kot koristi. Sreča ni človekovo »naravno« stanje. Sreča je utrinek, ki ga nekateri komaj kdaj uzrejo, pa lahko živijo bolj zadovoljno življenje od tistih, ki nihajo od srečnih vzhičenj do brezupa depresije. Tako popularno 'življenje v tem trenutku' lahko razložimo tudi skozi jezik čustev. Če želiš dobro upravljati čustva, moraš najprej biti v stiku s svojimi občutki. To ni možno, če niste v stiku s svojim telesom. Če oziroma, ko ste v stiku s telesom, živite v tem trenutku, ste pozorni na ta trenutek, veste, kaj rabite in se s tem ukvarjate. Če ne rabite nič, se pač ne ukvarjate z ničimer. Ljudje se v rosnih letih naučimo odzivati na določena telesna stanja. Jedro našega delovanja je, da se poskušamo izogniti neprijetnim stanjem in krepiti prijetna. Naučeni 'avtomatizmi' nas vedno sprostijo, nekako se prebijemo iz neprijetnega stanja. Vendar pa ti avtomatizmi niso vedno tudi koristni. Lep primer je že prej opisano nasilje, s katerim upravljamo s svojim strahom tako, da ga 'damo' drugim, da se z njim ukvarjajo namesto nas. Ti nekoristni avtomatizmi imajo vedno korenine v nezavednem, saj bi jih sicer že opustili. V nezavednem pa ima veliko večji pomen čustveni del uma. Zgolj z razumom pač teh vzorcev ne moremo odpraviti. Tukaj je glavna tehnika, veščina, ki jo moramo krepiti, prav upravljanje s čustvi. Za to učenje pa ni nikoli prepozno, sploh pa ne pri 50-ih.«
Gospodar svojega časa
Antropologi in psihologi so ugotovili, da je tisto, kar omogoči občutek zadovoljstva, ČAS. Najbrž bo treba tudi v tej smeri nekaj sistemsko spremeniti? »Jaz bi rekel zavedanje časa, tega, kar se dogaja z nami in okoli nas. Knjigi sem dal naslov Čutim, torej sem!, ker se trenutkov, ko nismo močno čustvovali, pozneje sploh ne spomnimo. Je videti, da smo narejeni tako, da čustva delujejo kot neke vrste utež, ki določa pomembnost določenemu trenutku ali dogodku. V naši 'spominski banki podatkov' so lažje dosegljivi čustveno intenzivni spomini. Ko ne čutimo je torej podobno, kot da nas sploh ni. Ja, človek si mora vzeti čas za tisto, kar mu je pomembno. Če pa to želi doseči, mora najprej utišati notranje pritiske, ki so večinoma večni odmev nekdanjih zahtev staršev. Umiriti pa mora tudi pričakovanja in izsiljevanja drugih. Pa smo spet pri odnosu do sebe in do drugih. Razrešitev odnosa s starši in učenje upravljanja s čustvi v odnosih sta ključni nalogi posameznika, da postane gospodar svojega časa.«
Ni magične rešitve
Pri depresiji gre za motnjo razpoloženja, pri izgorelosti pa za energetsko motnjo. Najbrž jih ne zdravimo enako, čeprav naši zdravniki z lahkoto predpišejo za oboje antidepresive? »Ko gre za psihične motnje in psihosomatske bolezni je treba razumeti zdravnike, da nimajo magične rešitve oziroma zdravila. Če sem bil na začetku svojega dela zelo proti zdravilom, jih zdaj vedno večkrat klientom celo priporočam. Ko je klient v hudi depresiji, so običajno antidepresivi edino, kar lahko na hitro pomaga. Psihoterapija tako hitrega učinka nima. Da klient trpi, če ni treba, pa res nima smisla. Je pa težava, ker v človeški psihi ni nekih jasnih pravil in logike. Zato je še tako dober zdravnik na neki način prisiljen eksperimentirati, saj ni povsem zanesljivo, katero zdravilo bo pomagalo in koliko. Težava psihoterapije pa je, da ne more kaj dosti pomagati, ko gre za težave, ki so genetsko pogojene. Psihoterapija lahko predvsem 'zdravi' težave, ki so povzročene z odnosi oziroma z okoljem, v katerem je nekdo odraščal. Pomembno pa je, da posameznik, ki je v težavah, razume, da mu ne zdravnik in ne psihoterapevt ne bosta odpravila njegovih težav. Pri tem sta mu lahko samo v oporo.«
