»Oprostite, kaj je to? Česa takega pa še ne,« je bil radoveden Henry, ameriški poslovnež, ki je na polet proti Dallasu čakal manj stresno in bolj rutinirano kot kdorkoli iz našega okolja, ki čaka avtobus. Do zadnje mogoče sekunde bi najbolj mirno delal na prenosnem računalniku s slušalkami globoko v ušesih, če bi šlo za navaden polet, ki ga, kot nam je zaupal, opravi najmanj štirikrat vsak teden. Nič ga ne bi moglo vreči iz njegove rutine, če se ne bi okrog tiste klasične letališke table z velikim napisom destinacije zbrala velika skupina ljudi, pripravljenih na priložnostno fotografijo.
V sredini Aleksander, poklicni navijač, ki je zaslovel, ko je od glave do peta oblečen v prepoznavno uniformo od prvega dne vodil navijanje z repliko pokala za najboljšo evropsko košarkarsko reprezentanco, dokler te replike nikoli pozabljenega 17. septembra leta 2017 ni v Istanbulu pretopil v original. Okoli njega slovenske zastave in vzkliki, ob katerih je že ta skupina delovala veliko in glasno, četudi nas je prek polarno mrzlega Minneapolisa letela le približno polovica vseh tistih, ki smo se na koncu zbrali v Dallasu.
Naš prijatelj Harry je z izbuljenimi očmi odmaknil pogled od izračunov na ekranu in si na sobotni večer želel vzeti proste pol ure za srkanje vseh mogočih informacij. »Zgodila se vam je krivica. Vsi skupaj bi morali podaljšati potovanje v Charlotte in tam gledati vašega ljubljenca na glavni tekmi All Star,« je bil gospod kot velik oboževalec košarke, navijač Timberwolvsov in oboževalec njihovega nekdanjega centra Radoslava Nesterovića, zelo hitro zelo globoko v zgodbi. O Sloveniji je vedel kar nekaj, zdaj je želel vedeti več. O Dončiću je vedel veliko, zdaj je o njem in njegovem vplivu na življenje slovenskih športnih navdušencev želel vedeti vse. Jasno mu je bilo, kaj pomenijo prizori pred njegovimi očmi – celo do te mere, da je obljubil nakup vstopnice za sinočnjo tekmo s Portlandom. »To moram videti,« je bil odločen, ko smo mu povedali, da je načrt združena skupina stotih slovenskih navijačev, oblečenih v ekskluzivne Dončićeve majice, ki jih je organizator potovanja Kompas med navijače razdelil, še preden jih je kdorkoli poslal na trg.
Navijači velika uspešnica
»Vesel sem, da greste ravno v Teksas. Če kje v ZDA, bo ta skupina velika uspešnica v tej zvezni državi, ki močno izstopa,« je bil prepričan naš sogovornik in trdil, da zgolj v Teksasu delajo razliko med športniki iz te zvezne države in ostalimi predstavniki dežele svobodnih, da imajo v zelo specifični kulturi svoja športna moštva radi precej bolj po evropsko in južnoameriško kot drugod po ZDA ter da so celo večinoma najprej Teksašani in nato Američani.
»Navdušilo jih bo, boste videli,« nas je pospremil proti Dallasu in imel popolnoma prav. Slovenski navijači so bili velika uspešnica že med predstavniki oblasti na končnem letališču in med povsem naključnimi sopotniki – pomislite, teksaški klobuk v dar so dobili, še preden so uradno vstopili v Teksas. Taisti sobotni večer so bili uspešnica v hotelu ter v okoliških barih, časovni okvir pa ne bi mogel biti idealnejši za prelivanje teh sijajnih prizorov in sijajnih občutkov v včerajšnji dan. Jasno, bila je nedelja in v ligi NBA to pomeni celodnevno košarkarsko vzdušje namesto večernega obiska »gledališča«. Na delovni dan navijači pridejo v zadnjem trenutku, v nedeljo pa lepo napolnijo restavracije in kavarne na poteh proti dvorani in celo pričarajo drobce evropskega ozračja. Takega, kakršnega je včeraj v Dallas prinesla Slovenija.
Slovenski Dončićevi navijači so se oblekli in opremili z državnimi simboli. Po krajšem spoznavnem ogledu Dallasa je človek zelo hitro dobil občutek, da jih je okrog dvorane mogoče srečevati povsod in hitro so postali atrakcija. Skupine slovenskih prišlekov je fotografiralo staro in mlado, zagotovo so preplavile profile na družabnih omrežjih dallaških košarkarskih navdušencev, mnogi so hoteli biti tudi zraven. »Spomnim se nečesa podobnega, dvakrat v vseh teh letih Dallasove usmerjenosti k evropskim košarkarjem so nekaj podobnega pričarali navijači Dirka Nowitzkega iz Nemčije. A kot mi pravijo, je Nemčija precej večja država s precej več prebivalci in precej več denarja, zato je tale slovenski obisk Dallasa verjetno vreden še nekoliko več,« je dejal klubski uslužbenec, pri katerem smo dvignili akreditacijo za včerajšnjo tekmo. S prošnjo, da bi poleg gibanja po novinarskih prostorih, namenjenih za klasično medijsko poročanje, smeli čim bolj doživeti tudi navijaško dogajanje na tribunah.
