Pisano platno, ljubezen in ples v mojih očeh je naslov knjige, ki jo krasi Evin portret, odet v vijolično-zelene odtenke. Ob izidu smo bili priča letos gotovo eni najbolj s čustvi nabitih promocij knjige, ki so jo prišli podpret ljudje, ki slišijo, čutijo in predvsem stojijo ob strani drugačnim.
Danes vesta, zakaj
Dan pred uradno predstavitvijo se srečam z Evo in njenima staršema v kranjski kavarni. Povsod jo spremljata. Že 36 let. Svojo tretjo hčer, ki se je rodila, ko je imela mama dr. Vanja Bavcon 41 let. Tedaj so bili drugi časi, ne kot danes, ko se ženske odločajo za rojstvo prvega otroka sredi štiridesetih. Malo da sta že utrujena, zaupata oče in mati, saj jima njuna Eva preprosto ne dovoli, da bi se postarala, upočasnila. Vsak dan jo odpeljeta na kako dejavnost ali dve. Veliko rečem sta se odrekla, povesta, a danes vesta, zakaj. Eva osrečuje sebe in njiju. Omogočata ji, da se lahko razvija, s tem pa staršem drugih otrok s posebnimi potrebami dajejo zgled, da v vseh živijo talenti in darovi. Evo je najprej poklical ples in že pri osmih je začela nastopati, potem še toliko drugih reči. Kot plesalko smo jo lahko spoznali v projektih mnogih priznanih slovenskih umetnikov. Skoraj desetletje sodeluje tudi na delavnicah, dobrodelnih prireditvah, ki jih organizira Planet 47, ki ga vodita Alan in Gaia Asta. Alan je na predstavitvi Evine knjige med drugim dejal, da se prav ob ljudeh, kakršna je Eva, lahko naučimo dajati v ospredje iskrenost, neposrednost in ljubezen.
V knjigi o Evinih talentih vre od lepih besed. Poleg plesa dobro riše in piše pesmi. O njih mi pripoveduje, da se kar na lepem pojavijo. »Iz srca pridejo, ne le iz glave. Čustva razlijem vanje, slišim jih, ujamem in zapišem.« Na predstavitvi knjige so jih brali prijatelji z downovim sindromom. Še pred izdajo knjige jih je prebrala in lektorirala tudi pesnica Neža Maurer. Še na eno damo mlajše generacije ne smemo pozabiti, fotografinjo Mašo Lancner, spomni Evina mami. Maša je prispevala čudovite črno-bele fotografije o Evi, ki so nastajale tri leta.
Oči in mami
»Jutri bom plesala zanju,« mi reče. In da sta ves čas z njo. Kasneje mi oče zaupa, da Evica ne zaspi, dokler je zvečer ne pokrije, in da je precej scrkljana. Njun urnik dirigira zadnjih 36 let in marsičemu so se morali odreči, vendar ne vsemu. Kadar so potovali, tudi v daljne kraje, je šla Eva povsod zraven. Oče Jože pove, da je večji del obveznosti prevzela mami Vanja in da je on sploh v zadnjem času bolj v funkciji šoferja. To, da Eva zelo rada vsak dan hodi v Varstveno delovni center Kranj, slišim vsaj dvakrat, saj se očitno tam res dobro počuti, toda oder ima najraje. »Saj včasih imam tremo, ampak kadar zaslišim glasbo, trema mine.« Najbrž je malo umetnikov v Sloveniji, ki bi toliko nastopali kot Eva. »Čeprav imam diagnozo, me nič ne omejuje,« mi pove še, ko sva sami, potem ko sedeva skupaj s starši, pa se samo še hihita. Ena temna slutnja v vsej svetlobi vendarle ostaja, pove mami. Kaj bo, ko naju več ne bo?
Eva polista po knjižici in pokaže na misel, ki se je razvila v njej in ji je sledila, kot sledi telesnim gibom, kadar zasliši glasbo. »Zakaj ne bi poskusili videti svetlih dlani, se jih dotakniti, da bi misli vzcvetele.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
