104 leta je imela Falentova Rezka, ko je šla na oni svet. Še prej pa si je zabeležila recept za čisto posebno potičko, katere nadev je pripravljen iz suhega sadja. Rezka je znala dobro kuhati in peči, celo tako dobro, da ji je kuho večkrat zaupal tudi duhovnik Vovk, ki je kasneje postal škof. Ker je bila Rezka samska, je pod njeno streho zaživel nečak Stane in ni naključje, da je oženil prav izučeno kuharico Veroniko, tisto, ki je v zadnjem času ena najbolj iskanih, kadar je treba speči podbreško potico. Skupaj z Barbaro sta nam zaupali ves postopek, kako jo speči, njun srčni piarovec Jernej, domačin, pa tako zelo verjame v pomen ohranjanja kulturne dediščine, v oživljanje našega, slovenskega pristnega znanja, da je glas o podbreški potici ponesel tudi v evropski parlament. Ne le glas. Podbreške potičke so odnesli pokusit v Strasbourg, in to na dan, ko so v veliki dvorani evropski poslanci urejali zakon o avtorskih pravicah na svetovnih medmrežjih, še posebej Youtubu, a je zdaj tudi avtorsko zaščitena podbreška potička dosegla večje zanimanje evropskih poslancev in s svojo originalnostjo prepričala vse, ki so jo okusili.
Veronika Aljančič je že noč pred našim obiskom spekla potico, vendar z njeno skorjo ni bila zadovoljna, saj je malo razpokala. Lahko bi jo posula z mletim sladkorjem, vendar ne, podbreške potice se ne kazi s sladkorjem. Skorjica mora biti naravna, posuti sladkor pa ji okvari pristen naravni okus, tako kot naravno lepoto ženske lahko zabriše puder, je povedala Veronika. No, tisto noč ni mogla spati. In je šla ob dveh ponoči še enkrat zamesit potico in vse drugo, da se je spekla prav taka, kakršno nam je želela pokazati. Popolna navzven in navznoter. Ob štirih je prebudila moža Staneta, da ji je pomagal zavito testo dati v poseben potičnik, edini pravi lončeni izdelek, v kakršnem mora biti spečena originalna podbreška potica. Potem je lahko za nekaj uric nazaj zaspala, dokler na vrata Falentovih nismo potrkali mi. Vrata so nekaj posebnega, ker je ključavnico in ključ zanje naredil Stane, ki je ponosen na svojo ženo Veroniko in tudi druge pobreške gospodinje, tako kot Jernej Jeglič, tisti, ki nas je skupaj zbral in ki ima okus in oči za po krivici prezrto. V kuhinji so bile že pripravljene sestavine. Sosedovo maslo, domača jajca (nujno od kokoši, ki se pasejo na domačih, podbreških dvoriščih), mleko, pirina moka ..., vse domače, vse od sosedov. Ja, sosedje so ključni, in to, da sodelujejo, za kar je spet precej kriva prav podbreška potica. Prvo, kar smo okusili, je bil domači napitek sosednje družine Jerala, pripravljen po starem izročilu iz domačih zelišč, ki jih sosedje sami nabirajo. Ženska pijača je to, je povedal Jernej, a pomaga zoper gripozne težave, je dodala Veronika in nas potem ogrela še s čajem, ki ga tudi sama nabira, medtem pa v topli kuhinji s sokrajanko Barbaro Pogačnik pripravljala potico in pripovedovala, kako je sploh prišlo do tega izvirnega recepta prav v Podbrezjah.
Veliko je ključnih in zaslužnih za podbreško potico, med njimi podbreški župnik Franc Pirc, skoraj pred 200 leti začetnik umnega sadjarstva, danes pa je nepogrešljiv domačin Jernej Jeglič, z velikim občutkom za prezrto tako ljudi kot jedi.
Iz Podbrezja v Strasbourg. Še en župnik bistrih misli in dober poznavalec svojih faranov je sokriv, da so jabolka v tistih krajih romala v potico, ne le v šnops. Franc Pirc je Gorenjce najprej učil umnega sadjarstva. Denarja v tistih časih ni bilo, tako da si orehov za potico večina ni mogla privoščiti, imeli pa so jabolka, in to žlahtnih sort. Predelali so jih v krhlje, vinski kis, ne le žganje, pa tudi kruh, v katerega so dali nadev iz krhljev. Ta se je razvil v podbreško potico, v kateri mora biti med 17 sestavinami 12 podbreških. Velika slovenska imena kulinarike in kulturne dediščine, kot sta Dušica Kunaver in Janez Bogataj, so v podbreški potici in njenem originalnem receptu prepoznali slovenski zaklad ter pomagali k dokumentiranju, beleženju priprave te dragocene dobrote, ki so jo lahko začeli okušati, potem ko so jo pripravile podbreške gospodinje, na različnih kulturnih prireditvah. Zgodile so se delavnice za pripravo potice in kmalu zatem, 23. marca letos, prvo testno ocenjevanje. Na njem so mojstri Franci Jezeršek, Uroš Štefelin in Marlena Skvarča potrdili, kako izjemna v vseh plasteh, od znotraj in od zunaj, je podbreška potica. Veronika in Barbara pa ne moreta pozabiti dogodivščine v Strasbourgu, kjer so po tem, ko so potico uradno predstavili v evropskem parlamentu, kar po mestnih ulicah nosili slovensko dragocenost in jo dajali okušat vsem, ki so si dovolili priti bliže, k dobrim, srčnim in ponosnim ljudem iz Podbrezja s podbreško potico v rokah. Pa še to, v parlament so jih spustili z nožem vred, kar je res silna redkost, ampak ko Jernej reče varnostnikom in drugim pristojnim, da se podbreška potica lahko reže samo s podbreškim nožem, se tudi najbolj zaprta vrata na stežaj odpro. Brez strahu, pa čeprav diši drugače, kot so mnogi vajeni, je v evropskem parlamentu zadišalo po sprejetju in ljubezni.
Recept z nadevom iz suhih jabolčnih krhljev
Sestavine za testo: 100 g pirine moke (gladka), 400 g bele pšenične, 30 g kvasa, 50 g stopljenega surovega masla, 1 žlica domače kisle smetane, 75 g sladkorja, 2,5 g soli, 1 celo jajce in 1 rumenjak, 1 čajna žlička vaniljevega sladkorja, lupinica polovice bio limone, do 250 ml mleka – po potrebi (glede na želeno trdoto testa).
Priprava testa: Kvašeno testo zamesimo s kvasnim nastavkom. Moka mora biti obvezno presejana. Testo mesimo tako dolgo, da je povezano, nelepljivo in gladko. Biti mora lahko, ne pregosto. Vzhaja naj pri sobni temperaturi 45 minut. Vzhajano testo razvaljamo na debelino mezinca (od 0,4 cm–0,5 cm) in oblikujemo v pravokotnik. Tako imamo pripravljeno testeno površino, ki jo namažemo z nadevom.
Priprava nadeva iz suhih jabolčnih krhljev: Suhe jabolčne krhlje zmeljemo s strojčkom za mletje mesa (4 mm). Zmlete poparimo z mlekom in dodamo rum. Maso pustimo, da se krhlji navlažijo. Zmesi primešamo vaniljin sladkor, sladkor, cimet, klinčke, omehčano maslo, kislo smetano, rumenjake in nazadnje še stepen sneg iz beljakov. Sneg je lahko narejen tudi iz beljakov in sladkorja. Nadev mora biti mazav, da se testo pri mazanju ne raztrga. Priprava potice: Na 1/2 kg kvašenega testa nadevamo najmanj 350–400 dag nadeva iz suhih jabolčnih krhljev. Potica mora imeti 4–5 zavojev. Testo z nadevom tesno zvijemo v zvitek in položimo v potičnik, ki ga namastimo z maslom. Konca zvitka se morata dobro stikati. Potico v potičnici pustimo vzhajati. Pred pečenjem jo premažemo po želji z mešanico mleka in jajca ali s posamezno komponento. Potico na več mestih po površini prebodemo in priporočamo pečenje na 160–180 °C vsaj 40 minut. Temperatura in čas pečenja se lahko prilagodita glede na vrsto peči. Potico nato stresemo iz potičnice, tako da je zgornji del spodaj, in jo ohladimo. Po želji jo potresemo s sladkorjem v prahu in ponudimo narezano na klinaste rezine.
(Na enak način lahko pripravimo testo za potico, ki jo namažemo z nadevom iz suhih krhljev hrušk viljamovk, pa tudi z nadevom iz suhih tepk in suhih jabolčnih krhljev)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
