Da je Anita Šumer začela peči kruh z drožmi, je bila »kriva« odstranitev žolča pri njenem možu Saši. Da je kruh postal umetniško platno, pa se lahko zahvali svojim genom, natančneje ustvarjalni iskrici, ki v njej tli od mladih nog. »Že kot punčka sem rada izdelovala voščilnice in oblikovala izdelke iz gline. Ko pa sem se pred dobrimi tremi leti izurila v peki z drožmi in jih ukrotila, sem poskusila na hlebčke tudi kaj narisati. Dobri vsebini sem tako dodala še obliko,« se spominja Anita, po poklicu sicer učiteljica in prevajalka iz angleškega in nemškega jezika, po pritrjevanju moža pa tudi odlična risarka, ki je tradicionalnemu zarezovanju v hlebce tik pred peko dodala povsem novo dimenzijo.
Anitin kruh krasijo različni motivi, ki jih izbira v skladu s priložnostjo in letnim časom. To so žitno klasje, nagelj, planika in drugi cvetovi, tudi živali, kot so čebele in veverice, pa napisi vseh vrst. Najbolj ponosna pa je na svoj kruh v obliki buče, ki je videti kot prava.
»Pri okraševanju ni popravkov. Ko enkrat zarežem z britvico, moram biti res natančna. Zareze se med peko razprejo in dvignejo. Od vrste kruha pa je odvisno, kako in koliko. Če je kruh manj vzhajan, lahko na primer globlje zarežem. Težko si predstavljam hlebček brez poslikave. Bolj tekne tako okrašen, veste. Saj vendarle jemo z očmi!«
Britvica in barve
Njeno osnovno orodje za poslikavo je britvica, povsem navadna »žiletka«, za barvitost podob pa uporabi moko, kakav, kurkumo, spirulino v prahu. Pomaga si tudi s čopiči, s šablono pa se lahko tudi podpiše. Svoje stvaritve vestno fotografira in prav zaradi teh podob žanje že svetovno slavo. Objava fotografij kruha na družabnem omrežju Facebook je bila za Anito veliki preboj in izstrelitev med zvezde peke kruha z drožmi, ki je, mimogrede, v nam bližnjih in tudi daljnih državah ukoreninjena stalnica. Pred dvema letoma so jo predstavniki podjetja Puratos povabili v Belgijo, na ogled in predstavitev spletne knjižnice droži The Quest for Sourdough, nekakšne banke s shranjenimi 116 vzorci pomembnih pekarn z vsega sveta. Tako želijo ohraniti biološko raznolikost droži in promovirati peko s tem domačim, naravnim kvasom. Droži so shranjene v steklenih vitrinah, kjer temperatura ne preseže štirih stopinj Celzija, hranijo pa jih štirikrat letno. V vitrini (še) ni Anitinega Rudla, kakor je povsem na začetku ustvarjanja poimenovala svoje droži, je pa postala ambasadorka knjižnice in del iniciative The Quest for Sourdough, ki si želi povezati ljubitelje peke kruha po starodavnem receptu in ohraniti to tradicijo.
Anita ima svoj profil na Instagramu, lani pa je povezala navdušence peke z drožmi v skupini Drožomanija (ki ima, mimogrede, že več kot osem tisoč sledilcev) in za povrh izdala kuharsko knjigo z enakim naslovom. Knjiga je bila že drugič ponatisnjena, povsem sveža pa je novica, da je dobila tudi priznanje gourmand world cookbook awards v kategoriji za hrano. Anita svojega kruha ne prodaja, le podari. Organizira pa v Sloveniji in tujini delavnice peke z drožmi, na katerih prenaša svoje znanje in skrbi, da tradicija njene prleške babice, ki je svoje droži po vsaki peki kruha postrgala z nečke in hlebček posušila, ne bo nikoli več pozabljena.
