Novice Svet24

V sobani, kjer so krste s pokojniki, ki še v transportnih krstah čakajo na svoj zadnji pregled, je v zraku nekaj … nekaj … Kaj je ta vonj, vprašam. Domen Kokalj me pogleda. Pomolči. »To je vonj po smrti, gospa,« odvrne.

Morda zato, ker se nam zdi smrt še desetletja oddaljena, ali zato, ker o tem preprosto nočemo razmišljati, ali ker se nam je o tem nerodno pogovarjati. Smrt je ena zadnjih prepovedanih tem. Ampak to ni prav, pravi Domen Kokalj, vodja sprejemne pisarne na ljubljanskih Žalah. O smrti se je treba pogovarjati, meni.

No, pa se dajmo – na največje slovensko pokopališče smo šli pogledat, kaj se zgodi med smrtjo in grobom, kaj se torej dogaja s pokojnikom od takrat, ko ga odpeljejo s kraja smrti, pa do takrat, ko se poslavljamo od žare ali krste v mrliški vežici. 

Več ko vemo, manj nas bo strah. In zato se pogovarjajmo o smrti.

Na podeželju, kjer pokojniki včasih do pogreba še ležijo doma, je smrt še vedno del življenja. V mestih, kjer večina ljudi še nikoli ni videla mrtveca, pa je nekaj skrivnostnega, grozljivega. Nekaj, o čemer se ne govori.

Srečujemo tridesetletnike, ki pridejo pokopat starše, pa ne vedo niti tega, kakšne vrste pokopov obstajajo, pravi Domen Kokalj. Ali pa ljudje mencajo in telefonarijo sorodnikom po nasvete, ker nimajo pojma, kakšne so bile želje pokojnika glede pogreba. Ker se ga niso upali vprašati. Ker se o tem nikoli ne pogovarjamo.

Imeli so celo primer, ko je pri njih pokojnik, globoko zamrznjen, skoraj leto dni čakal, da se bodo svojci dogovorili, kako ga pokopati. »Lani je bil neki pokojnik pri nas deset mesecev, ker se sorodniki niso znali dogovoriti, kje in kdo ga bo pokopal. Dokler sodišče ni razsodilo, kateri od otrok ima pravico pokopati svojega očeta in kateri ga mora pokopati, ga ni pokopal nihče. Ampak to so ekstremni primeri, to se ne dogaja vsak dan.« Prepiri okrog pogrebov se ne splačajo, vsak dan v hladilnici stane.

Normalen življenjski pojav

Ali službovanje na pokopališču spremlja stigma? Pa še kakšna, odmahne Kokalj. Ampak on ima svojo službo rad. »V čast mi je in ponosen sem, da lahko ljudem pomagam.« Tako gleda na to, kot pomoč ljudem, ki so pravkar nekoga izgubili. Je pa res, da je to služba, ki je ne more opravljati vsakdo. »To je stvar, ki se je moraš naučiti. Predvsem moraš imeti zelo čisto in pospravljeno glavo, se zavedati, da si tukaj za to, da pomagaš nekomu, ki mu je kdo umrl, potem pa popoldne živiš normalno življenje. Jaz sem na Žalah delal že vse, 26 let je trajalo, da sem tu, kjer sem. Ne moreš kar pripeljati človeka s ceste in reči, tako, zdaj boš pa oblekel pokojnika, zdaj boš pa sprejel pogreb … To bi bila praktično misija nemogoče. Ljudje imamo v glavi toliko tabujev, predvsem pa se bojimo smrti. To je čisto naravno, bojimo se je in jo odrivamo na stran. Najprej moraš predelati to, da je smrt življenjski pojav, ki je čisto normalen in za vse enak. To je prva stvar, takoj ko se rodiš, si na poti k smrti. Tega se vsi otepamo, mi, ki smo vsak dan v tem, pa ne toliko.

Potem se moraš navaditi žalujočih ljudi. Svojci, ljudje, ki jim nekdo umre, so v drugačnem čustvenem stanju, ki ga moraš ti umiriti. V veliki večini morajo biti ta dekleta, ki delajo na sprejemu, predvsem psihologinje, pogovarjati se morajo s temi ljudmi, da sploh vzpostavijo stik, da jim dopovejo, da jim želimo pomagati pri pripravi pogreba njihovega svojca. Ljudje, ki se srečujejo – no, srečujemo – vsak dan s pokojniki, s trupli …, tudi tega se je treba navaditi. Pogleda na mrtve ljudi. V svoji glavi moraš imeti razčiščeno, da je to služba, ki jo opravljaš, potem greš pa domov in normalno živiš naprej. Gotovo pa to v podzavesti pusti posledice, to nenehno srečevanje s smrtjo. Smo čisto normalni ljudje, čeprav smo mogoče malo posebni.«

Včasih v sprejemno pisarno pride tudi kdo, ki ni prišel naročit pogreba. Ljudi, posebno starejše, zanima, kako stvari potekajo, pa se pridejo pozanimat. Nekateri potem pridejo še večkrat. Pogovor potrebujejo, pravi Kokalj. Sogovornika za pogovor o smrti je doma očitno težko najti.

Brez pisnega dovoljenja se še umreti ne sme

Da smete nekoga položiti v zemljico, je potrebna kopica papirjev, ampak ljudje tega večinoma niti ne vedo, ker to zanje ureja pogrebno podjetje. »V Ljubljani je eno pogrebno podjetje, ŽALE, d.o.o., ki poskrbi za vse – od prevzema pokojnika na kraju smrti do izvedbe prevoza na patologijo, sodno medicino, kjer zdravniki naredijo vse potrebno in napišejo dokumente, na podlagi katerih se lahko opravi pokop. Ko je s strani zdravstva vse zaključeno in urejeno, ko da svoj blagoslov, dovoljenje, da se nekoga pokoplje, ga prepeljemo na Žale in čakamo svojce.

Pri nas je zdaj urejeno tako, da stranke naročamo. Stranke se oglasijo po telefonu ali po mailu, potem mi preverimo, ali je pokojnik sploh že pri nas in ali lahko sploh že začnemo urejati pogreb. To je največji problem, saj jim v bolnišnici rečejo, vaša mama je umrla, pojdite na Žale. Njihova mama je pa še v bolnišnici, nobenega dokumenta še ni, ki dovoljuje pokop, svojci bi pa radi že tisti hip vse uredili. Tako ne gre. Papirji so največkrat urejeni v 24 urah, včasih, če je na primer vikend ali prazniki, se pa lahko zavleče. Dokler nimamo dovoljenja od institucije, ki smrt potrdi, ne moremo s pokojnikom narediti nič. Zato smo pred leti uvedli naročanje na uro. To pomeni, da svojci preverijo, kje je pokojnik in ali se lahko že pridejo naročat, dogovorimo se za datum in uro sprejema svojcev. Takrat ni nobenega čakanja. Če ste naročeni ob enajstih, vas bo naš referent sprejel ob enajstih, ne bo vam treba tri ure sedeti v čakalnici samo zato, da na koncu izveste, da se ne da nič urediti. To je bilo nekoč najhuje. Bila je gneča, referenti so bili živčni, ker so imeli gnečo, ljudje pa zato, ker jim je nekdo umrl. Takrat ljudje drugače razmišljamo, v glavi ne teče vse tako, kot bi moralo. Pomembna sta samo ti in tvoj pokojnik.«

Diamanti so oporečni

»Svojcem se skušamo približati s tem, da imajo z naročanjem pogrebnih storitev čim manj stresa, čim manj potov. Ko se pridejo k nam pogovarjat za pokop, pri eni mizi vse uredijo. Od grobnega mesta, načina pogreba, pogrebne opreme, ki je na voljo – razne žare ali krste –, in vseh dodatnih stvari, ki so zdaj na pogrebih, pevci, trobentači, govorci, izpusti golobov. Pri nas lahko ljudje uredijo vse razen duhovnika, z njim se morajo svojci za cerkveni del pogreba dogovoriti sami.«

In ne, tega, da bi vam pepel svojca predelali v diamant, se v Sloveniji ne da narediti. Je z zakonom prepovedano. Ostane vam torej izbira žarnega ali klasičnega pogreba s krsto. Na Žalah se pohvalijo, da imajo največji salon pogrebne opreme v deželi. V posebni vitrini je tudi krsta za skoraj pet tisoč evrov, delo oblikovalca Oskarja Kogoja. Izdelanih je bilo deset, tista v vitrini je zadnja. Druge so manj posebne, ampak po drugi strani tudi deset- ali večkrat cenejše.

Vonj po smrti, gospa

Medtem ko svojci izbirajo krste, žare, vence, naročajo pevce, pokojnik začenja svoje zadnje potovanje: »Vsak pokojnik je s kraja smrti prepeljan v vreči, ki je položena na posebna nosila za pokojnike, ali pa v krsti. Torej je od trenutka, ko ga prevzamemo, v transportni krsti ali v transportnih nosilih. Če človek umre doma, recimo v bloku, ne pridemo več s krsto, temveč z zelo podobnimi nosili, kot so reševalna, le da je pokojnik v vreči. Ljudje so to pred leti zelo dobro sprejeli, kajti tak način je manj boleč za svojce in nemoteč za okolico. Saj veste, kako je danes v Ljubljani, polno je količkov, stebričkov itd., in z mrliškim avtom ne moreš čisto do vhoda. Pokojnike odvažamo 24 ur na dan – dopoldne, popoldne, ob sobotah in nedeljah, in marsikje moraš čez pol naselja, da sploh peš prideš do vhoda. Ko smo še hodili s krsto, je bilo … takole bom rekel: življenjsko, ampak neprimerno. Zato smo potem začeli z nosili. Iz bolnišnic ali po nesrečah pa se odvaža v transportnih krstah, saj mi takrat še ne vemo, kaj se bo dogajalo s pokojnikom, ne vemo, kje bo pokopan in na kakšen način.«

Šestintrideset ur

»Ko je pokojnik pri nas in se svojci odločijo za upepelitev, je zakonski rok, pred katerim se ta ne sme izvesti, 36 ur. Tudi če je zdravnik napisal dokumente, se prej kot v 36 urah ne sme izvesti upepelitve. Že leta 1978, ko je začela delovati upepeljevalnica v Ljubljani, se je to prekopiralo po nemškem sistemu in še danes se tega strogo držimo.

Pred upepelitvijo, ko je pokojnik že položen v krsto za upepelitev – vsakega pokojnika se namreč upepeli v krsti –, Inštitut za sodno medicino opravi kontrolni mrliški pregled. Ugotavljajo identiteto trupla, preverjajo, da je vsa zdravniška dokumentacija, na podlagi katere se opravlja upepelitev, taka, kot mora biti. Če je karkoli sumljivo, lahko odredijo obdukcijo, dodatno obdukcijo ali pa upepelitve iz kakršnihkoli razlogov preprosto ne dovolijo. Če je na truplu recimo sum kaznivega dejanja, se odredi obdukcija. Ne zelo pogosto, ampak da, seveda se dogaja. Kajti ko je telo upepeljeno, ni več povratka.

Potem se naredi zapisnik za vsakega pokojnika, mi to imenujemo dovoljenje o upepelitvi, na katerem piše, kdo je bil upepeljen, pod katero zaporedno številko, vzrok smrti, kateri zdravnik je dovolil upepelitev. Imamo vrstni red, ki določa, kdaj bo nekdo upepeljen. Nato upepeljevalec izvede upepelitev po predhodno najavljenem urniku.

Tudi za klasičen pogreb v krsti velja 36 ur čakanja, ni pa kontrolnega mrliškega pregleda, saj se lahko v najslabšem primeru pokojnika še vedno ekshumira za kakšne ponovne raziskave.«

Ne, še nikoli se ni zgodilo, da bi kdo, domnevno mrtev, nenadoma sedel pokonci. »Ko je enkrat že pri nas, je mrtev,« zagotavlja Domen Kokalj.

Bobo

V vsakem vremenu

V Ljubljani je na leto 2700 pogrebov, od tega kar 93 odstotkov žarnih – državno povprečje je 85 odstotkov – in od smrti do pogreba mine povprečno od tri do pet dni. »Prej tudi ljudje sami ne želijo. To je zanimivo, včasih je možno imeti pogreb tudi hitreje, pa rečejo, ne, počakajmo dva, tri dni, da se žlahta zbere, da organiziramo to in ono … Odvisno pa je tudi od umrljivosti, lani januarja je bilo na primer treba malo dlje počakati. Takrat je bilo največ pogrebov. Ponavadi imamo o 230 do 240 pogrebov na mesec, takrat jih je bilo pa 343. V enem mesecu. Konec jeseni, začetek zime, se pravi ravno tale čas, je največ smrti. November, december, januar, februar, tudi še marec. Čez poletje je ponavadi malo manj. Ampak to ni pravilo.« In ne, vreme ali zmrzal nista ovira: »Lani je bila zemlja na Žalah zmrznjena 60 cm globoko. Z vso mehanizacijo, s stroji, pnevmatskimi kladivi pa že gre. Dobesedno se štema. Delavci so bolj obremenjeni, ampak to, da je zemlja zmrznjena, ni opravičilo, da ne bi mogli izvesti pogreba. Prav tako naredimo pogreb v vsakem vremenu. V povprečju je pri nas deset pogrebov na dan, na vsako polno uro. V primeru povečane umrljivosti dodamo še pogrebe na pol ure, to je od 18 pa do 22 pogrebov v enem dnevu. Če nekomu rečeš, da bo pogreb čez tri dni ob enajstih dopoldne, se bo ob enajstih tudi zares začel ne glede na to, ali pada dež, toča, sneg … Ne moremo čakati pol ure ali uro, ker potem vseh naslednjih ne moreš izvesti tako, kot si bil dogovorjen. To ne bi bilo prav. Pa saj to nikoli ni bila težava, če pada dež, pač pada dež. Piha veter, pada sneg …«

Običaji, ki izginjajo

Nekoč je bilo treba prinesti oblačila tudi za umrle, ki so jih kremirali, danes je vse bolj ekološko: »Včasih je bila navada, da se je pokojnika obleklo – v poročno obleko, v svečano obleko, v uniformo društva, katerega član je ta človek v življenju bil (gasilec, lovec, pa pred tem JLA). Mi smo že pred leti uvedli ekološke obleke za pokojnike. Če gre za upepelitev, jim damo ekološki talar, bombažno pregrinjalo, videti je kot ženska spalna srajca, za moške črna, za ženske bela. Pri upepelitvah se ljudje večinoma odločajo za to. Cena je simbolična, 12 evrov. Ne gre za to, da bi hotel nekdo grozno zaslužiti, nam gre za to, da je čim manj emisij. Oblek se ne nosi sem, če pa kdo vseeno želi, mu povemo, da mora biti prineseno oblačilo nekaj lahkega, tankega, bombažnega. Debelih tkanin, krznenih plaščev, uniform … ne upepeljujemo. Pri klasičnem pogrebu se lahko to še zmeraj prinese, vendar bi rekel, da so ljudje danes kar precej ozaveščeni. Prinesejo spodnje perilo, to je obvezno, pa hlače, srajco, kravato in jopič ali pa oblekico za ženske. Starejše gospe so včasih imele ruto, ampak to izginja. Pred dvajsetimi leti so starejše ženice vedno imele rute na glavi, danes pa tega ni več. Kako neka stvar z leti izgine! Meni se zdi to zanimivo. Lahko prinesejo tudi čevlje ali copate, pri klasičnih pogrebih je to mogoče, pri žarnih pa dobi pokojnik copate in ekološko oblekico.

Nekatere vere stvari opravijo po svojem protokolu. Pri muslimanskem pogrebu pride njihov duhovnik pokojnika umit, ga zavije v posebne rjuhe in je potem v tistem položen v krsto. Pri pravoslavnih pogrebih je običaj, da se za umrlega kupi nova obleka. To so različni običaji, ki jih mi spoštujemo, vendar se počasi izgubljajo.«

Pozneje, zunaj, pravim, nekaj manjka. Niste mi pokazali, kako pokojnike naličite. Pri nas jih ne ličimo, odgovorijo. Pri nas se to ni nikoli počelo. Tudi balzamiramo jih ne.

Ameriški filmi in serije so nam očitno vsem skupaj hudo popačili predstave. Pri nas pokojnike umijejo, oblečejo, počešejo, včasih obrijejo. Ličijo jih ne, dovolijo pa svojcem, ki to želijo, da to naredijo sami. Ampak se ne obnese. Običajna ličila so narejena za žive, za toplo kožo. Imeli smo gospoda, ki je hotel našminkati svojo ženo, pa se ni obneslo, pravijo.

Zarja št. 1

Eden po eden

V upepeljevalnici imajo štiri peči, načrtujejo jih še več. Ponavadi delujejo tri, četrto prižgejo, kadar eno servisirajo ali kadar je več smrti. Na vsaki leseni krsti so podatki o pokojniku napisani dvakrat, enkrat na pokrovu, enkrat na spodnjem delu. V krsto položijo tudi okroglo šamotno ploščico z imenom in zaporedno številko pokojnika. Ta ploščica gre potem tudi z njim v zapečateno žaro. Krožijo zgodbice, kako jih sežigamo po petnajst hkrati, se jezi Domen Kokalj. Tule pa lahko vidite, da v peč ne gre več kot ena krsta hkrati.

Dovolijo mi pogledati skozi lino v peč. Vidim samo plamene. Za sorodnike, ki želijo biti prisotni pri upepelitvi, imajo zastekljen prostor, kjer lahko sedijo in gledajo, kako krsta zdrsne v peč. Tovrstnih želja ni veliko.

Koliko časa traja, da človeško bitje postane prah in pepel? Uro in pol. No, še malo več, kajti kosti, čeprav čisto krhke, se še vedno držijo skupaj. In gre zato tisto, kar je ostalo v peči, potem še v mlin, od tam pa pade v žaro. Ki, mimogrede, ni tista lepa žara, ki so jo izbrali svojci, tista je samo okrasna, vanjo položijo manjšo zapečateno žaro s pepelom. In seveda s šamotno ploščico.

Táko je, vidite, potovanje od smrti do groba. Nič grozljivega. Zakaj bi se torej bali pogovora o smrti?

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.