Pred dvema letoma je življenje poskrbelo, da sta se znova našla in ugotovila, da se imata še vedno rada in da se nista nikoli pozabila. V začetku septembra sta naredila to, kar sta si želela že pred desetletji – v Domžalah, kjer živita, sta se poročila! »Počutiva se spet mlada, o letih ne razmišljava in poskušava čim bolj uživati,« sta povedala mladoporočenca.
Pred nekaj tedni je bilo v eni od domžalskih ulic veselo. »Sosedje so mislili, da se ženi moja vnukinja,« se je nagajivo nasmehnil Konrad, ki še zdaleč ne kaže svojih oseminosemdesetih let. Povedal je, da je vse domače pošteno presenetil, ko jim je pred dvema letoma predstavil svojo izbranko. Z njo je zdaj končno zaplul v zakonsko življenje. Zakaj končno? Ker sta z Mojco prav to želela storiti že pred več kot šestdesetimi leti, a se je življenje obrnilo v drugo smer.
Prva ljubezen in prepoved
»Konrada sem spoznala, ko sem bila stara petnajst ali šestnajst let. Prijateljeval je z našim sosedom, pa sta se velikokrat oglasila pri nas,« je pripovedovala Mojca. Včasih ga je pospremila k prijatelju in tako sta se imela priložnost veliko pogovarjati ter se spoznavati. Počasi so ga sprejeli tudi njeni starši, zlasti ga je imela rada njena mama, in začela sta se pogovarjati o skupni prihodnosti.
»Želela sva se poročiti,« je povedal Konrad. To je povedal njenim staršem, pa je oče želel, da bi se mlada dva poročila na kmetijo Mojčine tete, ki je bila brez otrok. Vendar sta imela drugačne načrte. Konrad je študiral, sčasoma pa je nameraval v šolo spraviti tudi Mojco, saj se je želela izučiti za kuharico. A Mojčina starša se nista strinjala in odtlej Konrad ni smel več priti na njihovo kmetijo. Nekajkrat je še poskušal, a ker mu je Mojčin oče precej ostro povedal, da tam nima kaj iskati, je obupal. Tudi on je – čisto filmsko – pisal svoji ljubljeni pisma iz Domžal, kamor je hodil v šolo, na Koroško, a je niso dosegla. Pisma so prestregli, včasih je nekdo celo zelo nesramno odgovoril nanje – v Mojčinem imenu, tako da je bil na koncu Konrad že precej zbegan, zato se je odločil to zgodbo zaključiti in v Domžalah začeti na novo.
Solze na kmetiji
Mojca odločitve svojih staršev ni mogla preboleti. Celo pobegnila je od doma in pomagala v kuhinji hotela v Radljah. Ker pa ji tri mesece niso plačali, ji dali vsaj za oblačila in obutev, čeprav so videli, v kako klavrnem stanju je njena garderoba, se je morala vrniti domov. Razvedelo se je, da se je kmečki sin iz sosednje fare vrnil iz vojske in da potrebuje ženo. Pa so ju seznanili, nedolgo zatem se je z njim poročila. Stara komaj sedemnajst let in pol.
»Veste, kakšna pamet je to, še povsem otročja,« se je nasmehnila. Rodilo se jima je šest otrok, a Mojca priznava, da v zakonu ni bila srečna. »Potrpela sem zaradi otrok, želela sem, da v miru živijo.« Vsa leta je bila gospodinja na domači kmetiji, vzgajala otroke in delala, da ni preveč razmišljala o svoji usodi. »Nekoč, ko sem bila stara trideset let in sem se gledala v ogledalo, sem si rekla: Ženska, nehaj točiti solze! Zaradi vseh pretočenih solz so se mi že začele delati gube. Takrat sem se odločila, da se ne bom več sekirala in da bom poskušala z dobro voljo iti naprej. Življenje sem sprejela tako, kot je.« Pred petindvajsetimi leti je pokopala moža in odtlej v miru živela na kmetiji, obkrožena z otroki.
Pogrešal sem družico
Konrad pa si je začel življenje graditi v Domžalah, tam se je zaposlil in dobil dobro službo, hkrati pa je igral v domžalski godbi. Imel je veliko prijateljev, z njimi je hodil plesat in na enem teh družabnih dogodkov je spoznal bodočo ženo. Poročil se je isto leto kot Mojca na drugem koncu Slovenije. Z ženo sta si zgradila hišo in rodila sta se jima dva sinova. V nasprotju z Mojco, je povedal Konrad, sta z ženo imela res lepo zakonsko življenje.
»Dobro sva se razumela. Čeprav sva se kdaj sprla, sva se hitro sporazumela in se potem skupaj smejala.« Drug z drugim sta bila vedno odkrita in Konrad ji je zaupal tudi vse o svoji prvi ljubezni, ki je, odkar so ga njeni starši nagnali, ni videl nikoli več. Pred šestimi leti je žena zbolela in na hitro umrla. Po njeni smrti se je počutil zelo osamljenega. »Saj mi v resnici ni nič manjkalo, ampak pogrešal sem družico. Če sem si kaj skuhal in postregel, tako kot sva si pripravila midva, me je to preveč spominjalo na ženo, nisem mogel niti pojesti, pa sem šel potem raje kar v gostilno na kosilo.« Z ženo sta imela veliko prijateljev, vsepovsod sta šla skupaj, potem se je pa tudi v družbi začel počutiti osamljenega. Zato si je sklenil poiskati prijateljico. Najprej je za šalo poklical na nekaj oglasov iz časopisa. »S petimi ženskami sem govoril, ampak vse so me vprašale enako, kot bi bile naučene – ali imam avto, hišo in denar. To se mi je zdelo ponižujoče.«
Spet skupaj
Večkrat je pomislil na Mojco – kako je, kje je, je še živa, je poročena ali samska ... Na koncu se jo je odločil poiskati. Na telefonskih informacijah je dobil pet kontaktov z Mojčinim priimkom. »Izbral sem tretjo po vrsti in bila je prava!« se smeji. Lahko si zamišljate Mojčino presenečenje, ko je slišala, kdo jo je poklical! Njena prva ljubezen! Ali bi lahko bila prijatelja, ji je rekel. Nekaj mesecev sta se samo klicala in pogovarjala.
»Veste, še dolgo potem, ko sem se že poročila, sem imela pri sebi njegovo sliko, hranila sem jo, kot bi bila zlata.« Dokler je ni odkril njen mož in se je je morala znebiti. »Veliko je bil v mojih mislih. A vsak je imel svoje življenje in jaz sem to spoštovala!«
Končno sta se dogovorila za srečanje na avtobusni postaji v Slovenj Gradcu. »To je bil hec,« se je smejala Mojca. Ker se toliko let nista videla, nista vedela, ali se bosta sploh prepoznala. Konrad ji je povedal številko avtomobilske tablice, da ga je lahko našla. Odšla sta na pijačo in med pogovorom so začeli vreti na plan stari občutki in spomini. Kar nekaj časa sta samo prijateljevala. Lepšala sta si trenutke. »Pa skupaj sva zahajala v zdravilišča,« je skromno skomignila z rameni Mojca. Zgodbo sta nam pripovedovala, ko smo sedeli v prijetni kuhinji njunega doma. Mojci je bilo malce nerodno, čeprav se ji je videlo, kako je srečna, Konrad pa je živahno in nagajivo govoril. Poroka ga je prav pomladila, in ko smo mu to povedali, je pomežiknil, da gre on z leti že nazaj.
»Izgubiti nisva imela kaj, lahko sva samo dobila,« sta dejala. Ker sta se imela lepo, sta se dogovorila, da bosta naredila še korak naprej in predstavila drug drugega svojim otrokom. »Spet sva se počutila, kot da imava sedemnajst let.« Pred dvema mesecema pa sta končno naredila tisto, kar sta nameravala že pred več kot šestdesetimi leti. Najprej sta se na domžalski občini poročila civilno – oba sta bila v modrem. Mojca si je sama kupila poročno obleko, a zadovoljna je bila šele, ko je njen izbranec potrdil, da je lepa. »A takšna veljam?« ga je vprašala, on pa ji je zagotovil, da je videti odlično. Nedavno pa sta svojo ljubezen potrdila še pred Bogom s slavjem in godbo ter zabavo v eni od znanih domžalskih gostiln.
Mladoporočenca
Pri vratih njunega doma še vedno visi napis, ki opozarja, da tukaj živita mladoporočenca. »Sva morala biti v stanovanju, ko so postavljali napis in mlaj,« sta se smejala. In kako teče zakonsko življenje? »Hodiva na sprehode, sva precej aktivna. Veste, jaz nimam občutka, da sem star, vse si še upam delati!« je rekel Konrad, ki tudi rad rešuje križanke. »S tem si bistriš um.« Tudi okoli hiše še kaj postori, sicer pa se rada igrata družabne igre, družita s prijatelji, gledata filme, še posebej pa gresta rada na počitnice v zdravilišče. »Uživava drug z drugim in ne razmišljava o letih!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
